V Ambulanti s posvetovalnico za osebe brez urejenega osnovnega zdravstvenega zavarovanja ali krajše Pro bono ambulanti na Mislejevi 3 za Bežigradom je v četrtek popoldne, ko se najavimo za obisk, že živahno. Medicinska sestra Martina Petric pripravlja dokumentacijo za zdravnico, ki je že na poti, z gospodinjo Biljano Đurković se zapletemo v klepet, pristopi še socialna delavka in pove, da v ambulanto prihajajo ljudje, ki so zaradi različnih razlogov ostali tako rekoč brez vsega in tudi brez osnovnega zavarovanja. »Večina je tujcev, kakšnih 90 odstotkov jih je iz držav bivše Jugoslavije. V zadnjem času imamo tudi ogromno ljudi, ki čakajo, da jim izdajo dovoljenje za bivanje. Ti postopki se lahko vlečejo tudi eno leto in več,« izpostavi Alenka Ugrin Vatovec, ki je tudi vodja posvetovalnice. Ta je nepogrešljiv člen ambulante, saj k njim po pomoč večinoma prihajajo tisti, ki potrebujejo tudi socialno pomoč in svetovanje.

Nekateri se pridejo tudi samo stuširat. »Ta gospod, ki je zdaj pod prho, pride k nam enkrat tedensko,« omeni gospodinja in pogovor nanese tudi na resnično hude primere. Pred časom so tako obravnavali gospoda na invalidskem vozičku, ki se mu je plenica dobesedno z blatom in krvjo zarezala v kožo. Rane so bile hude, moral je priti večkrat, nekaj mesecev kasneje so izvedeli, da je umrl.

Brezplačna oskrba

Žal je tako, da ljudje večinoma čakajo do konca, saj nekateri ne vedo, da sta obisk in zdravljenje v tej ambulanti brezplačna. Skrbi jih, kje bodo dobili denar. Ko jim povedo, da jim ni treba plačati prav nič, si oddahnejo. Če zdravnica oceni, da je potreben urgenten obisk pri specialistu, ga lahko napoti tja. Sogovornice se spomnijo časa korone, ko so k njim po recepte in nasvete hodili tudi tisti, ki so imeli sklenjeno zavarovanje, vendar niso mogli priti do zdravnika. Marsikomu rešijo življenje. Tako ga je Martina Petric nedavno gospodu, ki je k njim prišel s hudo bolečino za prsnico. Pomoč je iskal tudi v neposredni bližini, kjer ima svojega zdravnika, a ga ni bilo, nihče drug pa ga ni hotel vzeti. Tako so ga v lekarni napotili v Pro bono ambulanto​. Medicinska sestra je takoj vedela, da je nekaj zelo narobe, naredila je EKG in poklicala reševalno vozilo. Šlo je za lažjo obliko kapi.

Pacienti medtem že potrpežljivo čakajo v čakalnici, vodja ambulante, družinska zdravnica prim. doc. dr. Nena Kopčavar Guček, pa nam nameni nekaj dragocenega časa, ki ji ga ob vseh dejavnostih, ki jih ima, ne ostane prav dosti. Še vedno namreč dela kot družinska zdravnica v Zdravstvenem domu Ljubljana – Vič. Pro bono ambulanto, ki jo je ustanovil dr. Aleksander Doplihar, je od zdravnice Vide Drame Orožim prevzela v začetku marca. »Bilo mi je v čast, da so me povabili. Zaposlene so mi podarile čudovit šopek dobrodošlice in človek takšnega povabila ne more zavrniti,« se zasmeji naša sogovornica, ko jo vprašamo, kje je ob vsem svojem delu našla energijo še za to prostovoljno delo.

»Veliko dela prevzame in koordinira medicinska sestra Martina, če je kaj nujnega, mi to pošlje v službo ... Nisem vsak dan tukaj, prihajam nekajkrat na mesec, a če je treba, rešujemo stvari vsak dan sproti. Tu je prava medicina, tu se res lahko odločiš po strokovnih smernicah, brez omejitev zavarovalnice,« omeni eno od prednosti te ambulante zdravnica, ki zase pravi, da ta poklic opravlja že vse življenje in da je to bolj način življenja kot poklic.

Vedno, ko jo potrebujejo, jo pokličejo. »Tudi na pogrebu smo že koga oživljali, da ne govorim o posredovanju v karambolu na cesti. Celo v trgovini me kdo kaj vpraša o svojem zdravju,« se nasmehne, a v isti sapi pristavi, da je seveda daleč od tega, da bi bilo enostavno. »Veliko ljudi ne ve, da moramo zdravniki vsakih sedem let podaljševati licenco. Če ne dosežeš točk, ki jih pridobiš z izobraževanjem, ti jo lahko vzamejo. Ne vem, ali je tako še v katerem poklicu. Od nas se veliko pričakuje, a zame je zdravniški poklic najlepši na svetu,« reče in prikima, da ima za seboj že dolgo kariero in da se spomni tudi tistih drugačnih časov, ko je bilo v ambulantah vse črno pacientov, a potem se je kmalu začelo naročanje, ki je vse skupaj vsaj malo omililo.

Čas za pacienta

Seveda pridejo v Zdravstveni dom Vič, kjer dela, tudi nenaročeni pacienti, zato jih naročajo na 15 minut, medtem ko je ocena časa obravnave na enega pacienta sedem minut. »A pogledamo vsaj še enkrat toliko ljudi, kot jih naročimo,« je jasna v svoji odločitvi, da zdravniki ne morejo in ne smejo odstopati od zahtev, ko se borijo za določen čas za pacienta, prav tako se ji ne zdi prav, da ministrstvo za zdravje razmišlja o povečanju števila pacientov na enega zdravnika, saj to ne prinaša rešitev. Nasprotno, odbija še tiste maloštevilne študente, ki bi se odločili za specializacijo na področju družinske medicine. Letos je bilo razpisanih 100 mest, prijav je bilo le za petino teh. Kaj lahko storijo? »Že najmanj 15 let pristojno ministrstvo opozarjamo na ta problem, a naša skrb ni organizacija zdravstva, mi zdravimo ljudi,« pojasni. Obsoja tiste, ki demonizirajo zdravnike, češ da so sami krivi, da je stanje takšno, kakršno je. Enako je s čakalnimi dobami.

Trenutna rešitev v organiziranju ambulant za neopredeljene paciente po njenem mnenju ni slaba. »To je ena izmed rešitev, paciente pa morate vprašati, ali se jim zdi dobra. Po Hipokratovi prisegi moram govoriti resnico in marsikdo mi je že rekel, da ni bil še nikoli tako dobro obravnavan kot ravno v tej ambulanti,« pove iskriva in vedno urejena Nena Kopčavar Guček, ki je tudi predavateljica na Medicinski fakulteti. Na vprašanje, kakšen je danes odnos študentov do medicine, jasno odgovori, da je to zanje še vedno etični poklic, ki ga želijo z veseljem opravljati.

»Ko se pogovarjam z njimi, in to je velikokrat, v njih vidim tisto, česar se morda spomnimo iz prejšnjih generacij: da so to ljudje, ki bi radi pomagali drugim in se hkrati zavedajo, kaj prinaša poklic zdravnika. So dobronamerni in niti sami ne vedo, da je v njih nekaj, zaradi česar želijo, da bi svet vsak dan vsaj malo spremenili na bolje,« je optimistična in hkrati priznava, da je vloga učiteljev zelo zahtevna, saj jim morajo situacijo prikazati realno in jih sočasno podpirati v njihovem poslanstvu. Z veseljem opazuje, kako so vešči sodobnih tehnologij, kar je v današnjem svetu nepogrešljivo in tudi pri poklicu zdravnika, čeprav je sama trdno prepričana, da so človeške oči še vedno tiste, iz katerih lahko razbereš največ, ki največ povedo o človekovem počutju in so nenadomestljive. To so lahko videli v času covida, ko so morali ljudi obravnavati na daljavo. »Bolje to kot nič. Pri nekaterih stvareh, kot je pisanje receptov in izdajanje napotnic, pacienta res ne potrebujemo zraven sebe, a ko gre za kaj bolj resnega, je obisk nujen,« je prepričana.

Preprečevanje nasilja

Vendar prav pri osebnem stiku v zadnjih letih prihaja tudi do konfliktov, včasih tudi tako hudih, da se končajo z nasiljem. Nena Kopčavar Guček se že pet let intenzivno ukvarja tudi s tem, saj je tudi vodja interdisciplinarne skupine za to področje pri Zdravniški zbornici Slovenije. Ravno pred dnevi so predlagali spremembo zakonodaje, po kateri bi imeli zdravstveni delavci in farmacevti status uradne osebe, kot ga imajo policisti, sodniki in politiki. Zdravniki imajo takšen status na primer na Hrvaškem, Češkem, v Veliki Britaniji in še marsikje drugje.

Tudi njej se zdi zanimivo, da v Pro bono ambulanti nasilja skorajda ni, četudi bi ga morda glede na osebe, ki k njim prihajajo, lahko pričakovali. »Veste, nasilje je izraz nemoči, četudi se to sliši paradoksalno, vendar to potrjujejo znanstvene raziskave. Tu so ljudje, ki so nemočni v kolesju pridobivanja dokumentov, tu so ljudje, ki so doživeli finančno krizo, morda osebni bankrot, veliko različnih situacij ... Sem prihajajo tudi ljudje s psihičnimi težavami, kar nekaj je odvisnikov od drog in morda bi bilo pričakovati nasilje, vendar smo na to pripravljeni in skušamo stvari deeskalirati, sprostiti napetost, ko vidimo prve znake, a se nam to res le redko zgodi,« pripoveduje zanimiva sogovornica in se spomni primera nejevoljnega gospoda, ki ni razumel našega jezika in je začel jezno premikati stole, kar je na skali za možnost izbruha nasilja precej visoko, vendar do tega ni prišlo. »Mi smo tukaj zato, da pomagamo, in ljudje se tega zavedajo in so zelo hvaležni za vsako malenkost. Na skromen način znajo pokazati, da jim je mar, in včasih se zazdi, da tega nismo več navajeni. Toda tukaj se to zgodi in prav lepo je, ko začutiš, da si za človeka naredil nekaj dobrega.«

Pristen stik z medicino, ki ga omogoča delo prav v tej ambulanti, je zanimiv tudi za študente in mlade zdravnike, zato jih veliko pride in poprime za delo. Načrtov imajo še ogromno.

In zato ne gre brez vprašanja, od kod za vse to, kar počne, črpa energijo. »Ogromno mi pomeni glasba, zelo rada imam ples, veliko hodim, rada delam na vrtu, veliko berem ... Vsak dan, četudi le 15 minut, skušam delati nekaj zase, saj vidim, da tako lahko vzdržim. Nekaj časa na dan je treba dati sebi, da lahko delaš in daješ naprej. Samo jemati tudi ne moreš. Tudi če je posoda velika in z malo žličko jemlješ iz nje, je enkrat prazna, če je ne napolniš,« slikovito pojasni, potem pa odhiti naprej proti ambulanti, kjer jo že potrpežljivo čakajo pacienti.