V naše uredništvo je prišla žalostna novica, da se je manj kot mesec dni po svojem 70. rojstnem dnevu po dolgotrajni bolezni poslovil naš nekdanji novinar Matjaž Kranjec. V stavbo na Kopitarjevi ulici v Ljubljani je prihajal od začetka devetdesetih let – od leta 1993 je bil novinar in urednik tednika Hopla, od leta 2009 do upokojitve konec leta 2018 pa je pisal zgodbe za Nedeljski dnevnik.
Matjaž je bil že v zgodnjih letih navdušen nad pisano besedo. »Oče je bil tisti sprožilec, da me je začelo pisanje zelo zanimati. Privlačilo me je, ko sem ga gledal, kako tipka na pisalni stroj in tudi sam sem začel že kot otrok udarjati po tipkah. V osnovni šoli sem pisal za šolsko glasilo in ni bilo čudno, da sem šel študirat novinarstvo,« je razložil nekoč.
Izkušnje je po končanem študiju pridobival v različnih sferah medijskega sveta. Kot »vajenec«, kot se je opisal, je začel na Delu, potem ga je pot pripeljala na nacionalni radio. »Tam sem počenjal 'vse živo': pripravljal poročila, se oglašal na Valu 202, bil v zunanjepolitični redakciji … Za pol leta sem se preselil tudi v športno uredništvo TV Slovenija, a to ni bilo zame. Nisem človek za na ekran.«
Bil je med ustanovitelji športnega tednika Ekipa, potem je bil kratek čas zaposlen v uredništvu dnevnika Slovenec, dokler se ni preselil v našo časopisno hišo. Tu je, kot je dejal, našel imenitno priložnost za svoj boj za malega človeka.
»Od očeta sem podedoval dar opazovanja, kar je v novinarstvu zelo pomembno. Hitro sem tudi spoznal ljudi, jih presodil in kmalu z njimi vzpostavil pristen kontakt. Bil sem predvsem terenski novinar. Intervjuji prek telefona ali računalnika in sedenje v pisarni, to ni bilo nikoli zame. Novinar mora med ljudi, kajti zgodbe so na terenu in ne v pisarni. Kakšno leto sem prevozil tudi po 50.000 'službenih' kilometrov in pri tem spoznal neskončno število zanimivih, preprostih ljudi. V Sloveniji imamo neverjetne kraje z neverjetnimi ljudmi in to je naše največje bogastvo.«
V vlogi vratarja pri Olimpiji
Kot je njegov oče, izjemni pisatelj Miško Kranjec, pisal romane o malem človeku, tako je njegov sin Matjaž kot novinar njegove zgodbe nadaljeval, a na drugačen način. V rubriki Iskrica Nedeljskega že desetletja predstavljamo otroke iz družin, ki so povsem potisnjeni na stran in nekateri komaj preživijo iz dneva v dan. Matjaž Kranjec je bil nosilec Iskrice deset let in v tem času s svojimi zgodbami vzbudil med Slovenci veliko sočutja, da so tudi zaradi njegovih srčnih člankov nesrečnikom priskočili na pomoč.
Rojen Ljubljančan, a po duši Prekmurec je imel v življenju še eno veliko ljubezen: nogomet. Že v rosnih letih je začel z očetom hoditi na nogometne tekme Olimpije za Bežigrad, potem pa začel nogomet tudi trenirati. Najprej pri Ljubljani v Šiški, od šestnajstega leta dalje pa je bil vratar NK Olimpija. »Ponosen sem, da sem nekaj tekem odigral tudi s takimi asi, kot so bili Brane Oblak, Danilo Popivoda in Vili Ameršek,« se je spominjal. Nazadnje je bil aktiven pri nogometnem klubu Jevnica, kjer je opravljal vse mogoče funkcije: igralec, trener ženske ekipe, organizator, skratka deklica za vse.
»Ko si nogometni vratar, je bistvo, da soigralci verjamejo vate, kajti čuvaš tisto, kar je najbolj vredno: nogometni gol. Ko pogledam nazaj, sem vesel, da so mi soigralci vselej zaupali,« je nekoč razmišljal.
Dragi Matjaž, tudi v novinarski ekipi Nedeljskega dnevnika smo ti zaupali in nikoli nas nisi izneveril!
