Lenart Zajc prek spleta že pet let prodaja stare predmete. Med njimi je največ stolov in lestencev. Ker predmetov ni ravno malo, jih prodaja preko svojega s.p.-ja. Nič posebnega, bi dejali, če Lenart ne bi bil star 17 let, kar pomeni, da se s to dejavnostjo ukvarja od svojega dvanajstega leta.

Živi pri starših na obrobju Novega mesta, v hiši, ki sta jo v sedemdesetih letih zgradila njegova dedek in babica. Poleg omenjenih tam biva še brat, sestri pa sta se že odselili. Njegovi poslovni prostori so na podstrešju – pisalna miza s skladiščem različnih starih predmetov, ko so večinoma iz obdobja nekdanje Jugoslavije.

Eksponate nabira ne le po Sloveniji, temveč tudi v Italiji, Avstriji, Nemčiji in na Hrvaškem, kamor ga s kombijem vozita oče ali brat. Obiskujejo bolšje sejme ali gredo po robo, ki jo je nekdo ponudil preko spleta. Oče je voženj vajen, saj je pred upokojitvijo vozil vlak, mama pa je bila frizerka. Artikle, ki so potrebni obnove, Lenart obnovi in nato ponudi preko ustreznih spletnih ponudnikov. Poleg očeta in brata sta v dejavnost vpeta tudi babica, šivilja, ki popravlja oblazinjene stole, in dedek, ki je kot nekdanji avtomehanik vedno poln kreativnih idej, kako kaj popraviti. Brat mu pripravlja angleška besedila, ki opisujejo ponujeni predmet. Trenutno ima objavljenih 525 oglasov, do sedaj pa je prodal že več kot 900 artiklov. Največ proda v ZDA, pa na Kitajsko, v Južno Korejo, Kanado, Španijo, Švico ... Poleg stolov in luči ponuja še nočne omarice in različne starinske dekorje, ki jih skrbno zapakira in pošlje preko novomeške pošte.

Začelo se je s starimi stoli

Ko ga vprašamo, kako se je vse skupaj začelo, nam razloži: »Oče je domov pripeljal stare stole. Nekaj časa sem jih gledal na podstrešju, potem pa so me začeli motiti, saj so tam ležali brez vsake koristi, le prostor so zasedali. Zato sem se odločil, da nekaj naredim, in objavil oglas na facebook marketplacu. S svojo namero sem seznanil tudi očeta. Prišel je neki starinar in vse stole sem mu dal za 35 evrov. Oče ni bil najbolj zadovoljen, saj je mislil, da sem se dogovoril za 35 evrov za vsak stol posebej.«

Lenart se je odločil, da napako popravi. Ponovno se je zakopal v prodajno stran na facebooku in cenovno so se mu zdele zanimive tri luči. »Prodajalec jih je bil pripravljen dostaviti tri kilometre od naše hiše, oče pa me ni želel peljati ponje. Dejal je, da teh smeti ne bo vozil v svojem avtu. Zato sem se po njih odpravil s hoverboardom, električnim vozilom z dvema kolesoma in stojiščem med njima. Ker to napravo upravljaš le z nagibi nog, sem imel roke proste za lestence. Ni bilo ravno varno, a tako lestenci kot jaz smo celi prispeli do doma.«

Še dobro, saj je namreč, še preden je šel ponje, raziskal, ali obstaja kdo, ki bi to kupil. Našel je nekoga, ki se ukvarja s to dejavnostjo, in kupec je bil zagotovljen, še preden je lestence pripeljal k sebi domov.

Sprva je kakšno leto in pol prodajal le v Sloveniji – preprodajalcem in končnim kupcem. Potem se je lotil prodaje v tujino.

»To mi je povzročalo kar nekaj težav. Imam namreč močno disleksijo in šibko znanje angleščine. Prav tako tega nisem mogel več početi kot fizična oseba, saj je bilo prihodkov kar nekaj, sam pa sem bil premlad za odprtje s.p.-ja. Zato sem si pomagal s podjetjem sorodnice. Takoj ko sem dopolnil 15 let, sem odprl s. p. in danes bi lahko samo od te dejavnosti dostojno živel. Doma sprva niso verjeli, da bi to lahko bila moja resna dejavnost, in me pri tem niso podpirali. Sedaj sem deležen pomoči cele družine.«

Da nekdo ob delu opravlja večerno šolo, je znano. Lenart pa se ob delu izobražuje na redni šoli dopoldansko. Obiskuje trgovsko šolo. »Zaradi obilice dela si nisem želel izbrati kakšnega zahtevnega šolanja. Za učenje mi časa nekako ne ostaja, lahko pa rečem, da se z učitelji dobro razumem in se radi pogovarjajo z mano o mojem delu. V osnovni šoli tovrstnega zanimanja še nisem čutil.«

Pri petnajstih je že hodil samostojno na sejem starin v Ljubljano. »Vsako nedeljo sem vstal ob treh, šel peš do vlaka, se pripeljal v Ljubljano na postajo, od tam pa sem šel s taksijem v Stanežiče na sejem ali pa me je tja peljala prijateljica. Da si ne boste napačno predstavljali: moje prijateljice niso bile stare 15 let, pač pa 30, 40. Na sejmu sem kupoval stole in luči, prijateljica pa mi jih je skladiščila v Ljubljani. Od tam sem šel v center, kjer sem pomagal prijatelju, ki je prodajal na bolšjaku ob Ljubljanici. Domov sem prišel okoli osmih zvečer. To sem počel slabi dve leti in ker je bila strast velika, kakšne utrujenosti nisem čutil.«

Šolski stoli potovali v ZDA

Zdaj ima na tem področju že kar nekaj kilometrine. Pogosto se zgodi, da ga na njegovo telefonsko številko 064-186-939 pokliče nekdo, ki bi mu prodal nekaj, kar mu že dolgo leži nekje v kotu. »Ni mi vedno nujno kupiti neko stvar. V veselje mi je tudi, ko nekoga poučim, da ima vreden predmet in da je zanj dobro, da ga obdrži doma, saj je morda vezan na zgodovino njegove družine. Kar pa ne pomeni, da ne tako redko prosim očeta, naj obrne avto in zapelje do kupa predmetov, ki čakajo na kosovni odvoz.« Lani je šel v ZDA obiskat sorodnike in ko je prišel oče ponj na letališče v Italiji, sta med potjo do doma še toliko naložila, da je morala biti potovalka na strehi. Med čakanjem na letališču je namreč malo pregledal ponudbo tam naokrog na poti proti domu. Enkrat jima je uspelo v avtomobil peugeot panter naložiti 25 stolov. Takrat je spoznal, da je nujno, da si kupi kombi. Pred tem si je dodatno pomagal s prikolico.

Dogaja se, da pride po neko dogovorjeno stvar, ki je potem prodajalec nikakor ne more najti. »Vmes jo je namreč prodal nekomu, ki je ponudil višjo ceno, ne da bi me o tem obvestil.« Stole daje v najem za snemanje oglasov, 50 jih je prodal za snemanje filma o Draženu Petroviću. Neki gospe je v ZDA prodal 15 šolskih stolov. Kupila je manjšo šolsko stavbo in jo preuredila za svoje bivanje.

Še vedno se srečuje s tem, da ga zaradi njegove starosti ne jemljejo resno. »Pridem na primer v trgovino, prosim za račun na davčno številko in me trgovka le čudno gleda.«

Glede prihodnosti pove, da si želi ta poklic opravljati do konca življenja. »Ne vem, ali bo zanimanje za te stvari še tako veliko. Upam, da bo, saj je to moj sanjski poklic.« Najprej pa bi si rad kupil veliko skladišče. »Tu okoli ne vidim nič primernega,« pravi. Se pa da dobiti kaj ustreznega v Italiji. In tudi cenejše je. Na vprašanje, ali si želi pri osemnajstih, ko bo opravil vozniški izpit, kupiti kakšen poseben avto, odgovori, da ga to ne zanima: »Rad bi imel večji kombi.«