Martina Tetičkoviča, ki je tudi dolgoleten zvest bralec Nedeljskega dnevnika, smo obiskali v njegovi domači hiši v Zavrču, tik ob hrvaški meji, kjer živi z ženo Jožefo, s katero imata tri sinove: Martina, Mirana in Maksa. Povabil nas je v svoj dom, pravzaprav v garažo, v kateri so nastale številne pesmi in kjer so imeli dolga leta vaje Ljudski pevci Trta, kot se uradno imenujejo. Še danes nastopajo v Zavrču in okolici.

Na pobudo Petra Vesenjaka so se zbrali leta 1999 kot ena od sekcij Kulturno-umetniškega društva Maksa Furjana, znanega dramskega igralca. Ker je bila takrat ena skupina ljudskih pevcev in pevk že aktivna, so se člani Trte odločili za nekoliko drugačen melos, s harmoniko, na katero Martin, ki je prvih sedem let skupino na vajah gostil kar v domači kuhinji, igra še danes. Pozneje so imeli vaje v gasilskem domu, nato so dobili prostor v kulturni dvorani v Goričaku.

Ljudski pevci Trta / Foto: Ivan Švajgl

Ljudski pevci Trta / Foto: Ivan Švajgl

»Ko smo bili mlajši, smo bili zelo aktivni. Nastopali smo na različnih prireditvah v bližnji in širši okolici, bili smo tudi na snemanju radijskih in televizijskih oddaj, udeleževali smo se območnih in mednarodnih revij, ki jih je organiziral Javni sklad za kulturne dejavnosti Ptuj,« je ponosen Martin. Pokaže nam mnoga priznanja, ki jih je prejela skupina in tudi on sam. Ljudski pevci Trta so posneli tudi dve zgoščenki. Na zadnji je kar 25 pesmi. Prva po vrstnem redu ima naslov V Halozah je spet lepo in jo je priredil prav naš sogovornik. Kot tudi številne druge ljudske pesmi, denimo Na oknu deva je slonela, Ob reki Dravci, Veselo na trgatvi, Na travniku so rožice, Venček ljudskih in druge. Najraje pa ljudski pevci zapojejo završko himno, pesem Štirje letni časi, V nedeljo zvečer sem šel z vrha domov, Dober večer vam želimo in Na svetu lepše rožce ni. Še vedno pojejo štiriglasno in po domače, tudi »črez«, kot rečejo. Postava se je skozi leta precej spreminjala, nekaj članov se je žal tudi že poslovilo. »Dobre pevce je težko najti,« pravi Martin. A se jim je kljub temu uspelo obdržati in delujejo še danes, ko se bližajo tretjemu desetletju delovanja.

Polna stena fotografij in priznanj

»Drugega veselja na stara leta nimamo,« se pošali naš sogovornik. Prav tako je pel pri pevskem zboru, aktiven pa je bil tudi v ansamblu Vandrovčki, ki se je na sceni obdržal le štiri leta. »Leta 1972 smo se prvič zbrali, devet nas je bilo. Pet inštrumentalistov in štirje pevci. A takrat ni bilo toliko veselic kot danes in posledično tudi ne toliko igranj, zato smo se razšli,« se spominja Martin Tetičkovič, ki se je z Vandrovčki udeležil tudi nekaterih festivalov.

Fotografija ansambla Vandrovčki / Foto: Mojca Marot

Fotografija ansambla Vandrovčki / Foto: Mojca Marot

»V Števerjanu smo prejeli nagrado kot najboljši debitanti, za valček Ko prihajam v rojstno hišo. V njem smo opevali, kako se je sin po letih bivanja v tujini vrnil domov, pa očeta ni bilo več. To je taka žalostna pesem. Na Ptujskem festivalu pa smo večinoma peli v narečju, po 'prlečko'. Ena takih je pesem Franček, ki je bila velika uspešnica,« je bil zgovoren Martin Tetičkovič, ki je prijateljeval tudi z drugimi uspešnimi muzikanti, predvsem Hmeljarji, Vikijem Ašičem starejšim, Borisom Terglavom, žal že pokojnim Francijem Zametom in drugimi. Vandrovčki so ustvarili okoli 20 lastnih skladb in posneli dve plošči.

Podobe na harmoniki

Sicer se Martin ni preživljal z glasbo, ta je bila vedno zgolj njegov hobi. »Izučil sem se za avtokleparja in se najprej zaposlil v Mariboru. Nato sem postal poklicni voznik. Nekaj let sem vozil po tujini, nato pa se ustalil pri Mercatorju, kjer sem dočakal upokojitev,« pove Tetičkovič, ki je upokojen že 13 let. Nato se s pogledom sprehodimo po steni garaže, polni plakatov glasbenikov, fotografij, zahval in priznanj, ki jih je prejel v minulih letih. Po fotografijah in plakatih sodeč pa je Martin še danes največji oboževalec Avsenikov, tako nekdanje zasedbe Bratov Avsenik kot ansambla Saša Avsenika. Avsenikove skladbe rad preigrava tudi sam. In to na svojo 120-basno klavirsko harmoniko, ki nam jo ponosno pokaže. »Nekoč sem imel tri klavirke, tudi Zupanovo. A sem jo moral, ko smo delali fasado, prodati. To, Hohnerjevo morino, sem obdržal in ta je čisto moja. Še vedno jo rad vzamem v roke ob različnih priložnostih, da je res moja, se da ugotoviti po fotografijah, ki so na njej,« je ponosen. In res, na njej ima fotografije treh njemu najdražjih oseb, legendarnega Slavka Avsenika, smučarskega skakalca Petra Prevca in vnuka Jake Domjana, ki je profesionalni nogometaš NK Mura.

»Ko smo bili mlajši, smo bili zelo aktivni. Nastopali smo na različnih prireditvah v bližnji in širši okolici, bili smo tudi na snemanju radijskih in televizijskih oddaj, udeleževali smo se območnih in mednarodnih revij, ki jih je organiziral Javni sklad za kulturne dejavnosti Ptuj.«

Preden se poslovimo, Martin raztegne meh pa tudi zapoje, da se prepričamo, da je še vedno v formi. »Nedeljski dnevnik je časopis, ki je pri hiši od začetka, več kot šestdeset let. Naročenega je imel že oče, zdaj ga zelo rada prebirava oba z ženo. V njem je vse, kar naju zanima, tudi številni nasveti,« nas ob slovesu še pohvali Martin Tetičkovič, ki se še naprej trudi ohranjati ljudsko petje v domačih Halozah. 

Priporočamo