Konec septembra se je iz indijske Himalaje vrnila slovenska ženska alpinistična odprava Lalung. Z nasmejanimi obrazi, še vedno tesno povezana med sabo ter notranje zadovoljna in pomirjena. Vsa štiri dekleta, Ana Baumgartner, Urša Kešar, Anja Petek in Patricija Verdev, so si enotna: odprava je bila uspešna. Ne le zato, ker so izpolnile cilje, dosegle vrh še neosvojene gore Lalung I (6243 metrov), temveč predvsem zato, ker so se v domovino vrnile nasmejane in v prijateljskih odnosih. Nič od tega ni po enomesečni odpravi, daleč od civilizacije, v neznanem svetu in po močnih izkustvih samoumevno.
Anja Petek in Patricija Verdev sta Lalung preplezali po 2000 metrov dolgem grebenu, na katerem sta preživeli pet dni v nepredvidljivem vremenu in tudi zato smer poimenovali Here comes the sun (Prihaja sonce). »Ime orisuje najino doživljanje na gori. Hvaležni sva bili, kadar je svetilo sonce, ko ga ni bilo, sva ga komaj čakali in upali, da se pojavi,« sta dejali. Smer sta ocenili z ED, kar je najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice. Obenem so dekleta splezala še tri prvenstvene smeri, Anja in Patricija 1400 metrov dolgo smer Connection v steni neimenovanega vrha 5332, Ana in Urša pa dve skalni smeri, 800-metrsko smer BC (Bear Camp), kjer ju je ujel snežni metež, in 670 metrov dolgo smer Calm before the storm?, obe v steni vrha 5332.
V toplem in varnem okolju so nam izdale nekaj svojih doživetij, občutij in tudi tistega, kar se skriva za plastjo fizičnosti. Razsežnosti Himalaje so namreč neprimerljive s čimer koli, kar so doživele doslej, odgovarjajo, in tako so neprimerljivo močni tudi vsa čustva in izkušnje, ki so jih doživele v mesecu dni.
Odprava
Urša Kešar: »O Himalaji smo prej samo brale, gledale, poslušale, toda ko prideš tja ter se zaveš razsežnosti razdalj in kako majhen si tam kot človek, je to nekaj povsem drugega. Čeprav ob besedi Himalaja vsak najprej pomisli na Everest, K2 in druge osemtisočake, so v Himalaji zelo zahtevni že šesttisočaki. Zahtevna je tudi organizacija odprave, veliko dela in časa je treba vložiti vanjo. Potem pa nastopijo še pričakovani in nepričakovani problemi. Pričakovani so na primer zdravstveni, za katere upaš, da jih ne bo, a so se zgodili. Sama sem dobila na primer višinsko bolezen, zato sva z Ano prvotni cilj, to je plezanje zimske smeri, opustili. Nepričakovani pa so bili na primer dogodki z medvedi in neke vrste razočaranje na IMF (Planinska zveza Indije), kjer smo upale, da bomo dobile kakšno dodatno informacijo glede gore in doline, kamor se odpravljamo, toda tam niso vedeli niti tega, kje te gore ležijo. Obenem je taka odprava fizično in psihično naporna.«
Ana Baumgartner: »Biti tri tedne nekje, kjer ni signala, z istimi osebami ves čas v zelo zahtevnih in intenzivnih situacijah, ostati na koncu še vedno prijatelj in zadovoljen s celotno izkušnjo, to je res veliko vredno in ni samoumevno. Poleg tega vseh dimenzij, razdalj, višin v Himalaji ne moreš dojeti v domačih, evropskih gorah, za to moraš tja.«
Anja Petek: »Ta odprava mi je dala uvid v to, kaj zares doživljajsko pomeni Himalaja. Da tam preži veliko nepredvidljivih okoliščin, zaradi česar imam občutek, da se tja ne bom več vračala oziroma vsaj ne v takšne pogoje. V mislih imam slabo vreme in vremenski preobrat, ki se je zgodil, ko sva bili s Patricijo v steni. To psihološko oteži situacijo, ker ne veš, kako dolgo bo trajalo slabo vreme. Če pa izhajam iz svojih prejšnjih odprav, potem me je na tej odpravi navdušilo medsebojno sodelovanje nas vseh.«
Patricija Verdev: »Ko sva z Anjo ležali v šotoru in spremljali dogajanje na satelitskem komunikatorju (inReach), ta sploh ni zaznal, da na našem območju sneži, zunaj pa je medlo. Prav tako za čas najinega vzpona ni bila napovedana slaba napoved. Lahko pa samo potrdim, odprava je bila absolutno kompleksna, tako z osebnega kot organizacijskega vidika, znanja, pristopa. Veliko izkušenj smo dobile v zadnjega pol leta.«
Anja: »In se res seznanile s tem, kaj pomeni nekaj organizirati. Tu gredo velike zahvale Patriciji, ki je ta administrativni del, ki je res zahteven in prinese s sabo veliko stresa, zelo občutila.«
Uspeh
Urša: »Bila je zelo uspešna odprava, ne glede na to, da sva imeli z Ano na začetku drugačne želje. Uspešna, ker smo prišle vse štiri pomirjene nazaj. Ni bilo samoumevno, da se bo vse dobro izteklo, veliko je bilo psihičnih naporov, zaradi plezanja, zdravja, medvedov, ki so večkrat vdrli v naš bazni tabor. Posledično nisi spočit za plezanje, neprijetno ti je, razmišljaš, ali bo to noč medved morda napadel tvoj šotor, bojiš se za življenje. Toda ob vsem tem nam je uspelo splezati tudi nove smeri.«
Ana: »Na odpravi sem brala knjigo Marka Twighta Poljubi ali ubij, ki v enem od esejev piše, da je najpomembnejše, da se vrneš zdrav, kot prijatelj, in šele nato, da osvojiš ali pa ne osvojiš cilja. Pri nas je bila odprava uspešna z vseh treh vidikov. Vesela sem zaradi tega, kar sva splezali z Uršo in kako sva se odločali v danih situacijah. Kajti na koncu je pomembno, da si pomirjen in jaz sem.«
Anja in Patricija: »Pravzaprav ni kaj dodati. Vse troje je naredilo odpravo zelo uspešno. In gotovo to, da smo notranje pomirjene.«
O prehojeni poti in vrhu
Urša: »V trenutku, ko prideš na vrh ali smer končaš, tega ne dojameš kot nekaj finega, ti občutki pridejo kasneje, saj je treba še sestopiti. Olajšanje čutiš, ko si na trdih tleh.«
Ana: »Vse je bil zalogaj, pot iz Delhija do baznega tabora, kjer smo potrebovali neke podpise uradnikov, težki nahrbtniki, tja do 25 kilogramov, slabo vreme, ki ti onemogoča kake stvari … Ko nato plezaš, si rečeš, aha, to pa je samo plezanje, nekaj, kar poznam bolje od vsega drugega, kar se tam dogaja. (Smeh.)«
Anja: »Trenutek na vrhu, ko je skozi difuzno svetlobo prižarelo sonce, je bil občutek hvaležnosti. A za to, da bi na vrhu praznovali in razmišljali, kaj vse si bova kasneje privoščili, ni bilo prostora. Ker je odgovornost še vedno prisotna. Na vrhu si samo na najvišji točki, kar ne pomeni, da si na varnem, da lahko spustiš zavore in greš v dolino. Ni slavja, ni še časa za to.«
Patricija: »Nobene evforije ni. Ali si tako utrujen ali osredotočen na varen sestop. Gotovo pa si vesel, da si tam.«
Ženska energija na odpravi
Ana: »Neke druge stvari se pogovarjaš z ženskami kot z moškimi, toda eno in drugo je v redu. Je pa pomembno, da si znaš povedati, če si greš kdaj tudi na živce, da potrebuješ tistih pet minut zase, da si potem spet dobro in se lažje dogovoriš o stvareh za naprej.«
Urša: »Skregale se nismo, nismo pa imele vedno enakega mnenja. Ko je prišlo do nasprotovanja, smo si znale povedati, da se z nečim ne strinjamo, da bi to drugače naredile.«
Anja: »Ne, nismo se 'šparale'. (Smeh.) Vedele smo, da se moramo pogovoriti, ker tudi če si tiho, se čuti intenzivno vzdušje. Poleg tega smo ženske in morda še bolj dovzetne za to. Področje, kjer smo bile, je bilo nepoznano, na kupu smo bile štiri ženske, ki se ne poznamo med sabo do mere, kot se poznajo sostanovalci, ki si imajo navado povedati vse. To se je včasih malo kopičilo in potem je prišel trenutek, ko smo dale to na pladenj in smo se vse bolje počutile. Zagotovo pa ni to pomenilo, da bi bile med nami kakšne zamere, to je samo pozitivno vplivalo na povezanost.«
Patricija: »Od začetka do konca smo bile fantastična ekipa. Naša peta 'članica', če tako rečem, je bila oficirka, ki je skrbela, da je vse potekalo po pravilih. Povsem ženskih odprav v indijsko Himalajo namreč ni veliko. Zanimivo je, da IMF kot organizacija veliko dela na področju ženskega alpinizma, ga spodbuja in organizira svoje ženske odprave. Tako je tudi v času naše odprave kar 40 plezalk v neki dolini osvajalo še neosvojene pet- in šesttisočake.«
Anja: »Tu se mi zdi dobro poudariti, da ko so nas sprejeli na IMF kot ženske predstavnice, kot žensko ekipo, ki bo osvajala neznano področje, so bili nad tem zelo navdušeni, odprti in spodbudni.«
Težki trenutki in pogum
Urša: »Gotovo je bila to višinska bolezen, ki sem jo dobila, in trenutki, ko sva bili z Ano v baznem taboru, ki so ga napadali medvedi, Anja in Patricija pa na Lalungu in med sabo nismo imele komunikacije. Seveda sva se spraševali, kaj je z njima, kako sta. Ko sva šli vmes plezat, sva se malo zamotili, ker ko plezaš, si osredotočen samo na plezanje in se ne ukvarjaš s teorijami, kaj vse se lahko zgodi.«
Ana: »Poleg nahrbtnika … Skrb za Anjo in Patricijo. Zase veš, kako si, kaj se dogaja s tabo, poznaš se in veš, kako se boš odločil. Zadnji trije dnevi, ko sta bili na gori, so bili res težki.«
Anja: »Psihološki preizkus na gori zaradi vremenske situacije, ki je bila nepredvidljiva in na katero nisva imeli vpliva. Občutek nemoči ob tem.«
Patricija: »Fizični del in napor poznaš, veš, v kaj si se spravil. Psihološko pa je drugače in v tem delu vsekakor pomaga dobra vez s soplezalko. Da lahko imaš z njo odprt pogovor, poveš, da ti je težko in da tega ne jemlje kot tarnanje. Kajti pridejo trenutki, ko moraš tudi na glas povedati, da ti je težko.«
