Stari pregovor »Več jezikov znaš, več veljaš« je danes še bolj aktualen, kot je bil nekoč. O tem je prepričan slovenski poliglot Matej K. M. Sedmak, ki je pri svojih dvajsetih letih brez denarja odšel na potovanje okoli sveta in se danes lahko sporazumeva v kar dvajsetih jezikih. Zadnje desetletje je preučeval načine usvajanja jezikov pri poliglotih, ki govorijo od pet do dvajset jezikov, in na osnovi teh dognanj razvil metodo, ki običajen pristop učenja jezika postavlja na glavo.
Bolj kot jeziki so ga začeli zanimati ljudje ki govorijo jezike, ki jih sam ne. Izredna moč človeškega stika, ki se zgodi, kadar spregovoriš v jeziku te osebe, še posebej če je to na način, ki je blizu načina govora, ki jo ta oseba govori, ga je navdušila in ena izmed stvari, ki ga zelo zanimajo, so naglasi v jezikih, ki se jih uči, in zmožnost, da jezik zveni precej naravno.
Največ jezikov se je naučil v dveh obdobjih. Prvo je bilo, ko je šel na pot okrog sveta, kjer je v šestih mesecih usvojil španščino do točke blizu svojega maternega jezika. »Moja španščina je verjetno nekje okoli 90 odstotkov moje slovenščine,« pripoveduje in pove, da se je nato v tistem letu srečal z vsaj desetimi jeziki. Torej, samo srečal, ni jih pa usvojil. Drugo obdobje je bilo v letu 2014, ko je začel obiskovati jezikovno šolo na Japonskem in tudi usvojil japonščino do precej dobre stopnje. Tedaj se je učil tudi vsaj osmih drugih jezikov. Zdaj lahko začne pogovor v 18 jezikih, ampak da lahko pogovor nadaljuje po dveh minutah, je teh jezikov sedaj devet, suvereno pa se sporazumeva v petih jezikih: slovenščini, angleščini, španščini, japonščini, hrvaščini in nemščini. Na vprašanje, kateri jezik je bil zanj najtrši oreh, odgovori, da zagotovo japonščina, sedaj pa mu predstavlja največji izziv arabščina.
Svetovno znani poligloti
Milijone ljudi na svetu govori več jezikov, poliglotov, torej ljudi, ki govorijo pet ali več jezikov, pa ni tako veliko; verjetno se meri v tisočih. V Guinnessovi knjigi rekordov najdemo »naj poliglota« Ziada Fazaha, ki naj bi govoril 58 jezikov. Natančno število uradnih poliglotov na svetu je težko določiti, ker ni univerzalne definicije, koliko jezikov mora nekdo znati, da bi bil uradno poliglot, niti ne obstaja centraliziran register takšnih oseb. Poleg tega ni uradne organizacije, ki bi potrjevala poliglotstvo. Nekateri poligloti obvladajo nekaj jezikov na visoki ravni, drugi pa morda le osnovno konverzacijsko raven.
Med svetovno znanimi poligloti, ki so motivirali tudi Mateja Sedmaka, so Stephen Krashen, Idahosa Ness in Steve Kaufmann. Krashen je zagovornik »naravnega pristopa«, ki postavlja razumevanje in komunikacijo pred slovnična pravila. Ness je razvil svoj edinstven pristop k učenju jezikov prek ritma in poslušanja. Kanadski poliglot, ki ga je Sedmak spoznal in izkusil njegove različne jezike, je Steve Kaufmann, ki govori okrog 20 jezikov in je postal znan po svojih neformalnih, a učinkovitih metodah učenja jezikov. Zagovarja naraven pristop k učenju jezika, pri čemer se učenci ne osredotočajo na slovnične tabele in pravila, ampak na postopno pridobivanje besednega zaklada in razumevanje skozi ponavljajoče se branje in poslušanje.
»Z gotovostjo lahko trdim, da je njegova japonščina zelo dobra, saj je z mano na Japonskem predaval o usvajanju jezikov v japonščini mojim strankam,« pove in pristavi, da če hočeš prispeti do točke, da si res lahko lastiš jezik, kot je v njegovem primeru španščina, to zahteva precej dela, predvsem pa se je treba učiti na pravilen način. V šali omeni, da je med vsemi kolegi poligloti verjetno eden najbolj lenih, saj dejansko ne vlaga veliko časa v jezike. Bolj kot to, da bi preživljal ure in ure pri učenju sedmega, osmega, devetega jezika, ga zanima, kako izpopolniti metodo in sistem, da se ljudje naučijo svojega drugega ali tretjega jezika in si s tem bistveno izboljšajo življenje.
Marsikdo izmed nas se morda spomni napornih in neučinkovitih ur, ko smo se tujega jezika učili v šoli ali na klasičnih tečajih. Proces je bil počasen, predvsem pa dolgočasen. Mnogi se po taki izkušnji odločijo, da morda pač niso talentirani za jezike. Matej Sedmak pa v svoji Jezikovni šoli LMA (Language Magic Adventures) trdi ravno nasprotno: da ljudje, ki niso talentirani za jezike, ne obstajajo. »Ljudje smo po naravi talentirani za jezike, le pristop do učenja mora biti pravi,« je prepričan. Tako so zasnovali jezikovne programe, v katerih tuje jezike učijo na popolnoma drugačen način in stranke v 28 dneh pripeljejo do točke, ko bodo v tujem jeziku govorile deset minut, če so se z jezikom srečale prvič. Sedmak ob tem poudarja, da se novega jezika ni mogoče naučiti v 28 dneh. Učenja jezika v smislu študija knjig, učenja slovničnih pravil in besedišča, ki ni povezano s temami, ki človeka zanimajo, ne priporoča nikomur, saj po takšnem učenju ne more pričakovati govorjenja jezika.
»Govor jezika pride iz fenomena 'imetja' jezika v sebi. Človek lahko ima jezik samo po procesu pridobivanja ali usvajanja tega jezika. To je razmišljanje v osnovi moje jezikovne šole in kar obljubimo vsakemu udeležencu, je, da bo v 28 dneh pridobil toliko jezika, da bo lahko to imenoval jezikovni preboj. Več kot 90 odstotkov ljudi, ki so z nami preživeli 28 dni, je takšen preboj doživelo,« pove sogovornik.
Znan tudi po fotobranju
Na vprašanje, koliko časa je porabil za učenje jezikov, odgovori, da je seveda največ časa potreboval, da se je naučil slovenščino. »Ta mi je vzela prvih sedem do deset let življenja,« se nasmeji in doda, da tudi sicer otroci najpočasneje usvajajo jezik.
Drugi najdaljši čas je porabil za angleščino, verjetno 20.000 ur ali več. »Španščina mi je vzela bistveno manj – okoli 540 ur, s tem da sem dosegel skoraj nivo svoje angleščine. Japonščina mi je vzela okoli 1000 ur, ampak moja japonščina je trenutno na stopnji okoli 45 odstotkov moje slovenščine. To je zato, ker je jezikovna aproksimacija med slovenščino oziroma angleščino in japonščino bistveno nižja kot pri španščini (0,05 proti 0,38). Sedaj sem v arabščino vložil 15 ur in 25 minut in lahko držim okoli triminutni pogovor in razumem okoli 7 odstotkov tega, kar se okrog mene v Dubaju, kjer se trenutno nahajam, dogaja.«
Omenil je že, da japonščina ni prišla »vanj« tako hitro kot španščina. »Ne morem pa reči, da sem se pretirano mučil, saj za jezik ni potrebna 'muka', potreben je čas, ko so tvoji možgani na pravilen način izpostavljeni jeziku.«
Matej K. M. Sedmak je slovenski javnosti znan tudi po fotobranju, ki mu je zagotovo pomagalo tudi pri učenju novih jezikov. V nekaj minutah prebere knjigo, ki jo naključno dobi v roke, in obnovi njeno vsebino. Fotobranja se je naučil v svojih rosnih dvajsetih letih, takrat je na takšen način prefotobral okoli 1000 do 2000 knjig in pripravljal tudi tečaje. »Takrat je bilo res tako, da sem v roke vzel naključno knjigo iz publike in jo s temi tehnikami do neke mere obnovil in večina ljudi je bila nad predstavo navdušena. Gre pa pri samem fotobranju zgolj za zbirko tehnik in konceptov, ki so skupaj dani na takšen način, da do pomnjenja podatkov pride veliko hitreje kot pri običajnem branju. Tu ne gre za noben poseben talent,« je prepričan.
Veliko ljudi se novega jezika ustraši zaradi slovnice in neštetih pravil, ki jih ima posamezni jezik. Zato si ne upajo spregovoriti v določenem jeziku, čeprav se ga morda učijo kar nekaj let. Kaj jim svetuje, ga vprašamo. »Predlagam jim, da se začenjajo osredotočati na vsebine v tarčnem jeziku, ki jih zanimajo, in ljudi, ki jih želijo skozi ta nov jezik spoznati. V vmesnem času pa predlagam, da se igrajo z jezikom prek zvočnih posnetkov in da skušajo melodijo jezika kar najbolj ponotranjiti.«
Znanje jezikov je po njegovem mnenju vse bolj pomembno. »Zaradi porasta tehnologije in zmanjševanja vrednosti mundanega brezmiselnega dela se zvišuje vrednost dela, ki ga lahko opravimo samo ljudje. To je vodenje ljudi, timsko delo in tudi povezovanje delov podjetij v različnih državah in kulturah. Ljudje, ki to zmorejo, so vedno bolj zaželeni in vedno več vredni.«
