Nekje v Ljubljani, kjer se vrvež središča mesta že meša s povsem običajnim, vsakodnevnim življenjem ljudi, njihovih sladkih in manj sladkih skrbi, se vsak četrtek ustavi karavana potujočih kmetov. Točno ob 13. uri, tako kot teden prej in še teden dni prej. Tam bo stala kake pol ure, nato bo odvihrala dalje, proti Kamniku in Domžalam ter naprej proti Dolenjski vse do Novega mesta. Vmes se bo, tako kot v Ljubljani, ustavila v različnih krajih ob poti, kjer bodo ljudje prevzeli svoja naročila. Sezonsko in svežo zelenjavo in sadje, ekološke sadike, slovenske ribe in med, eko jajca in meso, drož kruh in surove mlečne izdelke. Na prevzemnih mestih je živahno, saj ponudniki svoje stranke že prav dobro poznajo in tudi stranke so med sabo že stkale medsebojne vezi. Pozna jih tudi Ana Ljubojević, ki je pred osmimi leti povsem spontano, le z željo pomagati drugim, ustanovila Mali plac za prihodnost. Skupnost, ki danes vključuje 30 ponudnikov hrane oziroma kmetij, več kot tisoč družin, ki nakupujejo na Malem placu, in več kot 37.000 članov v facebook skupini.
Več kot le nakup
Za večino rednih kupcev je Mali plac veliko več kot le nakup hrane, ki ga človek mora opraviti, da je sit in ne lačen. Katja Novak se iz tedna v teden vrača na Mali plac. »V trgovino komaj še stopim,« odvrne, medtem ko je njen zabojnik do vrha napolnjen z mlečnimi izdelki, od skute, jogurtov do sladoleda.
»Mali plac je zame kot sodobna tržnica, le da imam vse na enem mestu, kar mi prihrani veliko časa. Doma imamo dva hladilnika, kamor spravim vso zalogo, ki zdrži ves teden. Smo le šestčlanska družina.«
Za Katjo pa ni le pomembno, da njena družina uživa sezonsko in kakovostno hrano, ampak tudi to, od kod hrana prihaja in kdo jo prideluje. Spoznala je že vse kmete, ki sodelujejo v skupnosti, in navdušena je nad raznolikostjo ponudbe, izmenjavo znanja in predvsem tem, da si člani medsebojno pomagajo z nasveti in recepti.
»Veste, jaz sem se že tako navadila na Mali plac, da ne vem, kako bi se organizirala brez njega. Poti nazaj ni več. Naša družina je tako zvesta Malemu placu, da se na morju s čolnom vozimo iz Umaga v Izolo po lubenice, kadar je Mali plac na Primorskem,« je smeje povedala Katja Novak.
Vsega so bile krive mandarine
Toda te skupnosti brez Ane Ljubojević, srčne in neumorne dame, ne bi bilo. Potem ko je nekdaj preživela več časa v zraku kot na tleh, bila je namreč stevardesa, ki je dolga leta delala tudi za savdsko kraljevo družino na njihovem zasebnem letalu, in tako preletela ves svet, jo je ljubezen nekega dne vrnila v Slovenijo. V Ljubljani si je ustvarila družino in se zaposlila, toda obenem jo je srce vse bolj vleklo k zemlji. Z možem sta sprva najela skupnostni vrt, kjer je Ana našla tudi stik s sabo, potem pa je prišel trenutek, ko je Mali plac za prihodnost dobil svoje prve zametke. Ana je srečala družino Šamić iz doline reke Neretve na Hrvaškem, kjer so pridelovali mandarine, v Sloveniji pa iskali svoj trg. Prosili so jo za pomoč.
»Nisem vedela, kako naj jim pomagam, pa sem na svojem facebook profilu delila fotografije svežih in naravno pridelanih mandarin,« je spregovorila Ana Ljubojević. Toda Slovenci in neretvanske mandarine so bile zmagovalna kombinacija. Ljudje so se odzvali z navdušenjem. Prve gajbice so šle za med, brez kakršnega koli poslovnega načrta in pričakovanj, temveč iz čistega zaupanja in želje po podpori malemu kmetu. »Ljudem je bil okus mandarin izjemno všeč, saj so bile nevoskane, neškropljene in so jih v Slovenijo pripeljali takoj po obiranju. Starši so nam poročali, da otroci po njihovem zaužitju niso dobili nobenih alergijskih reakcij,« pripoveduje.
Ker dober glas seže v deveto vas, so se na Ano začeli obračati tudi drugi kmetje, s piščanci, sveže mleto moko, mesom, zelenjavo. »Nikoli nisem iskala ponudnikov, sami so prišli do mene,« pojasni. Toda to je bil tudi trenutek, ko je ugotovila, da tisti osnovni vzgib, pomagati kmetu iz doline Neretve, prerašča v nekaj več. Odprla je skupino Mali plac za prihodnost in glej ga, zlomka, kar naenkrat so se tej skupini pridružili posamezniki z vseh koncev in krajev Slovenije. Potem je kar nenadoma Ana Ljubojević dobila še prošnjo neke mamice, ali bi bilo mogoče pripeljati mandarine v Trbovlje.
»Veste, jaz takrat še nisem dobro poznala slovenskih regij in sem vprašala moža, kje so sploh Trbovlje. Jaz tej mamici nisem mogla reči ne, zato sem ji odgovorila, da če zberejo naročil za 40 gajbic, pridemo. Čez tri ure me je poklicala, da jih je zbrala 56,« je navdušeno pojasnjevala, kako iskreno in spontano je začel nastajati Mali plac le z močjo skupnosti, ki je želela zdravo in sezonsko hrano.
Takrat se je Mali plac prvič odpravil v Zasavje in od takrat so kmetje s svojo ponudbo redno prisotni tudi v Trbovljah. Ob petkih, ko je dan za Štajersko. Takrat se karavana potujočih kmetov odpravi do Slovenske Bistrice, Maribora in Ptuja ter od tam prek Celja v Zasavje in Litijo.
Prelomnica covid-19
Vse to je bilo v času pred koronavirusom, nato pa so nesrečni in srečni dogodki pripeljali do razcveta Malega placa za prihodnost. Ana Ljubojević je zbolela za pljučno embolijo, ko ni vedela, ali bo preživela ali ne, nato je prišla še korona. Delala je kot vodja nabave v velikem trgovskem podjetju, a jo je bolezen tako močno prizadela, da se je resno vprašala, kam vlaga energijo. Toda vse to je rodilo nekaj večjega. Njena facebook skupina Malega placa je čez noč zrasla s 4000 članov na 16.000. »Ljudje so iskali varno in lokalno hrano,« se spominja, »jaz pa sem nato vse moči usmerila v Mali plac.«
Ta je postal v zadnjih letih pravo podjetje, ki združuje 30 slovenskih kmetij oziroma ponudnikov hrane in na stotine kupcev. Nekateri so redne stranke, ki tedensko kupujejo na Malem placu, drugi pridejo sezonsko, tretji še vedno le po mandarine. Sistem naročanja je povsem enostaven, saj stranka prek spleta označi, kaj želi kupiti, kdaj in kje prevzeti, potem mora biti tisti dan ob določenem času na mestu, kjer se Mali plac za prihodnost ustavi. Pogosto je tam tudi Ana, ki povezuje celotno karavano in verigo.
Tako kot so z Malim placem rasle nekatere stranke, so tudi Anina otroka in Ana sama. »Res je lepo videti, kako otroka uživata v tej druščini. Sin Marko je že v trebuhu prišel na Mali plac. Med ljudmi, mandarinami in jagodami, piščanci in nasmehi sta otroka prisotna od svojih prvih dni, ves čas sta v stiku z naravo. Sladkarij tukaj ne iščeta, le tisto, kar pridelajo »tete in strici« s kmetij. Vsi ti naši otroci, ki pridejo s starši na Mali plac, so odrasli z ljudmi, ki zanje pripravljajo hrano in jih učijo, kako nastane kruh, kako zorijo breskve, kako diši sveže mleko. To je res lepo,« se nasmeje Ana, ki je na svoj Mali plac za prihodnost tako čustveno navezana, da pogosto reče, da je Mali plac njen tretji otrok. Ko pa gre za projekt, ki je rasel skupaj z njenimi otroki, oblikoval njihovo prehrano, navade in vrednote.
Več kot le tržnica
Čeprav se je Mali plac za prihodnost razvil v pravo malo podjetje, ki ima tudi prvo zaposleno, pa je Anina zgodba nastala iz preproste želje ali pa potrebe pomagati drugim ljudem. To jo je vodilo od začetka in je nit, ki se vije še danes. Zato je tudi njena vizija, kako ga razvijati naprej, veliko bolj plemenita od tega, da bi se širila in širila.
»Nasprotno, dosegli smo meje. Na način, kot deluje Mali plac, da potuje po Sloveniji in se ustavlja na določenih mestih, da so vsi ponudniki zadovoljni in med njimi ni konkurence, je naša zdajšnja velikost tudi naša meja. Zdaj si želim, da bi ljudem ponudili nekaj drugega, jih naučili načrtovanja obrokov, spoštovanja hrane in tistih, ki jo pridelujejo, da bi vrnili gospodinjstvo v vsakdan ljudi. Kajti Mali plac za prihodnost ni le tržnica, prostor, kjer ljudje naročajo in prevzemajo hrano. Smo skupnost povezanih ljudi, prostor, kjer si ljudje pomagamo med sabo, učimo drug od drugega, spoštujemo in postajamo prijatelji, obenem pa dokazujemo, da lahko preoblikujemo način, kako živimo in jemo,« je poudarila Ana Ljubojević.
