Lešnica je razloženo obcestno naselje, eno od 59 v podravski občini Ormož. Pokrajina je prečudovita, zato ni čudno, da je prevzela tudi Moniko in Boža Rajha, ki sta tam pred osmimi leti kupila starejšo hišo. Po štirih selitvah – nazadnje je njuna mlada družina, ki je takrat štela pet članov, živela v najetem vlažnem majhnem blokovskem stanovanju – sta si namreč zaželela na svoje. Božo je takrat kot slikopleskar delal v Nemčiji in solidno zaslužil, zato sta z Moniko najela kredit za nakup hiše, ureditve notranjosti, ki je v zelo slabem stanju, pa sama žal ne zmoreta. Zbrala sta pogum in po daljšem oklevanju na svoj problem opozorila center za socialno delo, ta pa je za pomoč prosil tudi Iskrico.
Rajhova družina danes šteje sedem članov. Sinovoma, štirinajstletnemu T., še ne dvanajstletnemu N., osemletni hčerki M. in šestletnemu sinu S. se je 13. decembra lani pridružila še S.. Nenačrtovano, kajti Moniki, ki kontracepcijskih sredstev iz zdravstvenih razlogov ne sme uživati, so po ginekološki operaciji povedali, da ne bo več mogla zanositi. Pa je, zato Božo v šali pove, da ji bo boter zdravnik, ki je zatrdil, da nova nosečnost ni mogoča.
Nenačrtovana, a ljubljena dojenčica
Sofia je kljub temu srečna dojenčica. Vsi trije bratje so jo lepo sprejeli, Mia, ki si je želela sestrico, je zelo vesela, da je najmlajša družinska članica očijeva ljubica, pa je več kot očitno. Božo jo rad pestuje, ker Monika nima več mleka, tudi poskrbi, da je steklenička z mlekom vedno pravočasno pripravljena. Noči imajo mirne, kajti dobrovoljna Sofia običajno zaspi med 20. in 21. uro, zbudi pa se med 6. in 7. uro.
Še sreča, da je tako, kajti Rajhovi imajo v dotrajani hiši urejeno majhno kuhinjo in za silo tri sobice, v katerih se stiska sedem ljudi. V bivši dnevni sobi spijo Monika, S. in Božo, v eni sobi so M., T. in S., ki do svojih postelj pridejo skozi sobo, v kateri je N.. Teo je štirinajstletnik z motnjo avtističnega spektra, zaradi katere potrebuje svoj mir. Ko je bil star leto dni, je vzklikal »ata, ata«, potem dlje časa ni več spregovoril. Diagnozo so mu postavili pri treh letih. »Zame je bil to velikanski šok. Odkrito povedano, se še vedno nisem povsem sprijaznila s tem, da je T. avtist,« nam je zaupala mamica in nadaljevala: »Ko je bil majhen, je bilo zelo težko, saj ni znal povedati, kaj želi. Nismo ga razumeli. Kar mu je prišlo pod roke, je večkrat letelo naokrog. Zdaj je malo lažje, saj imamo zdravila za pomiritev.«
Štirje zvezki z risbami robotov
Občasno nam je v besedo vskočil tudi T., vsakič v brezhibni angleščini z ameriško izgovorjavo. »Takoj ko je začel govoriti, je govoril angleško. Na televiziji je najraje gledal angleški program Baby TV. Z zdravnico se pogovarjata v angleščini. Ko tudi meni govori po angleško in ga ne razumem, ga prosim, naj ponovi v slovenskem jeziku, in potem se potrudi,« je razložila Monika in ponosno pripomnila, da je za določene stvari zelo nadarjen. »Kar ga zanima, to bi ves čas počel. Zelo rad in zelo lepo riše. Štiri zvezke ima napolnjene s samimi roboti. Tudi pri matematiki ga ne moreš prelisičiti. Zelo hitro si zapomni. Zapomni si denimo registrsko oznako vsakega avtomobila, ki nam pripelje nasproti. V šolo pa ne gre prav rad. Ko pridemo ponj, reče, da jutri ne gre nazaj, a si potem premisli. Zelo je odvisno od dneva. Včasih je v redu, včasih se pa jezi. Ko ima vsega vrh glave, se umakne. Rad je sam. Tudi zato bi želela otrokom čim prej urediti sobe,« je pojasnila Monika.
Za avtiste je značilno, da se osredotočajo na eno temo ali predmet. Pri T. je to telefon. »Ne dobiš ga stran. Cele dneve igra igrice in komunicira s tujci. Vse se zmenijo,« pripomni Božo. Otroci z motnjami avtističnega spektra naj bi se bali ljudi. Pristopili naj bi samo k tistim, ki jih zares dobro poznajo. Za T. to ne velja. S Tomažem nama je ob prihodu podal roko, nama (v angleščini) zaželel dobrodošlico, ob odhodu pa naju je toplo objel. Dan pozneje sta mi mami in oči povedala, da je po svoje komaj čakal, da odideva. T. namreč ne mara dolgih hlač, zato po hiši hodi v spodnjicah. Ker ga je mami prosila, naj se v najini navzočnosti ne slači, ker to ne bi bilo primerno, je spoštoval njeno željo, takoj ko sva sedla v avto in zapustila dvorišče, je fant odvrgel hlače, da mu je bilo znova udobno.
Ni jima bilo vseeno, da bi imela še enega avtista
In kako je videti vsakdan v tako številni družini? »Otroci se med seboj dobro razumejo. Veliko se igrajo, tudi s petletno sosedovo deklico. Je pa včasih naporno,« prizna Božo, ki tudi sam izhaja iz velike družine, v kateri je bilo sedem otrok. Na vprašanje, ali ju po Teu ni bilo strah imeti še kakšnega otroka, je Monika odvrnila: »Malo strahu je bilo. Ni nama bilo vseeno, da bi imela še enega avtista. Rekli so nama, da ima lahko avtizem vsak drugi otrok. Toda ko sva izvedela za T. diagnozo, sva menila, da bi bilo morda bolje, če bi imel še kakšnega bratca ali sestrico, da bi se, ko bo zrasel, učil od njih.«
Rajhovi so hišo kupili od gospoda, ki je živel v Nemčiji in je na Lešnico prihajal približno dvakrat na leto. Izbrala jo je Monika, čeprav je ves čas trdila: »Na podeželje ne grem.« Zaradi lepe narave in obilja prostora okoli hiše za igro otrok zdaj nima nič proti, da so na Lešnici in ne kje v mestu, kjer je sicer vse pri roki. Starejše štiri otroke vsako jutro kateri od staršev pelje v štiri kilometre oddaljeni Ormož, popoldan pa gre ponje. S. tam zadnje leto obiskuje vrtec, M. drugi razred, N. je šestošolec, T., ki bi bil po starosti v 8. razredu, pa je v šoli s posebnim programom, kjer bo do dopolnjenega 26. leta starosti. Otroci imajo radi tudi glasbo in ples. S. hodi k folklori, M. k pevskemu zboru in na ples, N. pa obožuje šport, najbolj nogomet.
Uredili bi radi kopalnico in otroške sobe
Prejšnji lastniki so hišo gradili postopno. Najprej dve sobi, potem so dograjevali preostalo. Zgradba je prepita z vlago. Ko so se Rajhovi vselili in začeli uporabljati centralno ogrevanje, so vse stene postale črne. Dodatno jih je nedavno potemnil požar, ki je izbruhnil v garaži, kjer imajo peč za centralno kurjavo. »Še sreča, da sem se zgodaj zjutraj zbudila in zaznala dim,« je dejala Monika. Posledice požara so vidne tudi na dimniku na podstrešju, s katerega se cedi zaudarjajoča smola.
Božo pove, da je bila hiša, ko so jo kupili, brez fasade. Zdaj jo imajo. V notranjosti je še ogromno dela. Urgentno bi morali urediti predvsem kopalnico, ki je v zelo slabem stanju. Zaradi vlage so ploščice same popadale na tla, odpada tudi omet. Z Moniko bi rada otrokom uredila tudi podstrešne sobice, da bi se lahko v miru pripravljali za šolo, toda trenutni družinski proračun jima tega ne dopušča. Monika, ki je končala srednjo medicinsko šolo in je kot bolničarka zaposlena v domu starejših, prejema 850 evrov porodniške in 124 evrov dodatka za nego otroka. Prej je marljivo delala kot osebna asistentka, saj ima to delo zelo rada, a si je morala zaradi težav s hrbtenico poiskati drugo službo. Našla jo je, kot rečeno, v domu starejših, kjer je zaposlena za nedoločen čas in dela v treh izmenah. Ko se bo novembra vrnila v službo, bo do S. tretjega leta starosti oproščena nočnega dela. Božo je trenutno brezposeln. V Nemčiji ne dela več, saj Monika po skoraj osmih letih ni več zmogla sama skrbeti za otroke. Ko se je vrnil v Slovenijo, je dobil službo za določen čas, a ker je moral na operacijo kile in v bolniški stalež, mu delodajalec pogodbe ni podaljšal. Od zavoda za zaposlovanje dobi 660 evrov in dodatno še 162 evrov denarne pomoči. V kratkem se bo znova zaposlil. Čaka še vso potrebno dokumentacijo.
Denarja je komaj dovolj za položnice in hrano
Sedemčlanska družina Rajh ima skupaj z otroškim dodatkom okoli 2600 evrov mesečnih prihodkov. S tem denarjem morata Monika in Božo plačati 400 evrov hipotekarnega kredita, ki sta ga s 30-letno dobo odplačevanja najela za nakup hiše. Po plačilu številnih drugih mesečnih stroškov jima komaj ostane za preživetje, zato si naložbe v ureditev notranjosti hiše ne moreta privoščiti. Monika je že trikrat oddala prošnjo za Delovno akcijo, v kateri ena od komercialnih televizij socialno šibkim pomaga urejati domove, vendar za zdaj niso bili uslišani.
V veliki stiski so se na pomoč obrnili na ormoški center za socialno delo, ta pa je za sodelovanje zaprosil tudi Iskrico. Za začetek bomo Rajhovim skušali pomagati pri obnovi kopalnice, zato za pomoč prosimo tudi vas, dragi Iskričini dobrotnice in dobrotniki. Denar zanje lahko s pripisom ZA RAJH nakažete na Iskričin dobrodelni račun, ki ga upravlja kranjska fundacija Izpolnimo otroške želje. Družina je dosegljiva tudi na naslovu Lešnica 14 a, 2270 Ormož ali na telefonski številki 031/647-626.
