Iskrica Nedeljskega dnevnika družinam v stiski, v katerih so mladoletni otroci, pomaga že več kot 35 let. Brez zvestih podpornic in podpornikov, ki pomoč nakazujejo na naš dobrodelni račun ali družinam pomagajo neposredno, tega dobrodelnega projekta ne bi bilo, zato tokratno Iskrico znova posvečamo nekaterim od njih. Po tej poti bi se jim radi zahvalili za njihovo srčnost in skrb za druge, a smo pri vseh, ki smo jih poklicali, naleteli na drobceno »težavo«. V en glas so poudarjali, da pomagajo zato, ker lahko, in da to počno za svojo dušo, ne zato, da bi se javno izpostavljali.

Če Iskrici ne bi zaupal, trajnika ne bi imel

Helena in Frenk Rojnik iz okolice Braslovč v Savinjski dolini sta Iskrici zvesta, odkar jo je na noge postavila izjemna novinarka Nada Mavrič, ki zdaj uživa v zasluženem pokoju. Na Dnevnik in Nedeljca sta naročena že več kot štirideset let. Vsakega osemnajstega v mesecu na naš dobrodelni račun Pomoč otrokom, ki ga upravlja fundacija Izpolnimo otroške želje iz Kranja, nakažeta po sto evrov. Plačilo ima gospod Frenk urejeno prek trajnika. »Če Iskrici ne bi zaupal, trajnika ne bi imel,« nam je pojasnil. »Vse sorte dobrodelnih društev se pojavlja, v Nedeljcu pa je vse zabeleženo, zato se natančno ve, kam gre zbrani denar.« Soproga mu je pritrdila: »Iskrica stvari rešuje, kot je treba, ni pa povsod tako.«

Frenk Rojnik je dobrodelen še iz časov, ko je bil član občinskega izvršnega sveta. Za ta namen je sprva dajal sejnine, kasneje denar od plače, zadnjih dvajset let pa od pokojnine. »Hudo mi je, ko gledam ljudi, ki si ne morejo česa privoščiti, drugi pa imajo, kar si zaželijo. To me boli zlasti pri otrocih. Nekateri imajo popolnoma vse, drugi so morda celo lačni, zato jim skušava z ženo pomagati,« je razloge za njuno dobrodelnost predstavil gospod Frenk, ki ga jezi, ker ima država denar za orožje, za revne in bolne otroke pa ne. S to kritiko je ciljal tudi na primer petletne deklice Karoline z redko in smrtonosno genetsko boleznijo, katere edino upanje je razvoj genetskega zdravila. Toda denarja zanj niso pripravljeni dati niti slovenska vlada niti vlade drugih držav, čeprav bi ga znanstveniki razvili za vse otroke s to boleznijo, ne le za Karolino. Denar prek Društva Viljema Julijana tako zbirajo slovenski dobrotniki.

Nista takšna, da bi se tolkla po prsih, kako sta dobra

Zakonca Rojnik sta, kar zadeva dobrodelnost, najbolj zvesta Iskričinim družinam, pomagata pa tudi drugim – gasilskim društvom, poplavljencem, bolnišnicam … Pomagala sta denimo družini, ki ji je grozila deložacija, pa očetu samohranilcu, ki je nujno potreboval avto. Denar sta namenila tudi civilni iniciativi, ki je skušala preprečiti, da bi traso hitre ceste proti Velenju speljali po najboljših kmetijskih zemljiščih. A jim ni uspelo. »S tem sem verjetno izgubil nekaj let zdravja in živcev,« danes nemočen priznava Frenk Rojnik.

»Ko se naju neka stvar dotakne, ne razmišljava, ampak pomagava. Treba je gledati in videti še koga razen sebe. Najraje pomagava neposredno in najraje imava, če se o tem nič ne govori. Nisva takšna, da bi dala nekaj evrčkov in se tolkla po prsih, kako sva dobra. To ni dobrodelnost!« je prepričana gospa Helena.

Dokler je denar, ga da za otroke

V Iskrici enkrat na mesec objavimo finančno poročilo za pretekli mesec, v katerem poimensko navedemo vse darovalke in darovalce ter zneske, ki jih je vsak od njih prispeval za družine v stiski. Hkrati do centa natančno popišemo, koliko denarja smo porabili za koga in za kakšen namen. Prav zaradi te preglednosti nam darovalke in darovalci zaupajo že več kot 35 let. Toda to hkrati pomeni, da moramo družino, ki ji želimo pomagati, javno izpostaviti, kar je najtežji del dobrodelnosti. Še toliko bolj v dobi družbenih omrežij, na katerih lahko anonimni spletni komentatorji kadar koli očrnijo kogar koli, ki potrebuje pomoč.

Anonimen bi najraje ostal tudi naš zvesti darovalec Martin Kuralt iz Kranja, ki je že vsaj tri desetletja naročnik Nedeljca, Iskrici pa pomaga več kot dvajset let. »Mislim, da ste že tretja novinarka, ki predstavlja družine v stiski, odkar dajem za Iskrico. Če bi se dalo, bi to počel anonimno, brez objave svojega imena,« nam je dejal gospod Martin, ki je z Nedeljcem zadovoljen, sicer bi ga odjavil, se je pošalil. »Preberem ga zelo skrbno, tudi članke o Iskrici, in dokler je denar, ga dam za otroke,« je pristavil. Že od vsega začetka Martin Kuralt pomoč na Iskričin dobrodelni račun nakazuje vsak parni mesec, in to spotoma, ko gre plačat položnice. Odločitev, komu jo bomo namenili, vselej prepusti nam. »Vi imate boljši pregled nad tem, kdo potrebuje pomoč. To je bolje, kot če se vsi zaletimo in damo samo eni družini,« je sklenil.

Nedeljca »gloda« ves teden

V Dragomlju pri Domžalah živi še ena zvesta Iskričina darovalka. To je Dragica Nemec. »Otrokom je treba pomagati. Zaradi skromnega zneska za Iskrico ne bo nikogar pobralo. Človek gre nekajkrat na kavo in porabi več,« je njen dobrodelni moto. Tudi gospa Dragica denarja ne nakazuje namensko za konkretno družino. »Povsem zaupam vaši presoji, da bo pomoč dobil tisti, ki jo resnično potrebuje,« nam je polaskala in pohvalila tudi naš časopis. »Z Nedeljcem sem zadovoljna. Fino je, ker ga lahko prebiraš ves teden in ga tako počasi preglodaš,« je utemeljila svojo pohvalo. In obljubila: »Še dolgo vam bomo zvesti.«

Kakih deset let je naročnica Nedeljca tudi Mira Kresnik iz Slovenske Bistrice, ki ji je dobrodelnost zelo blizu, saj v Bistrici vodi Karitas. Osebno velikokrat pomaga tudi Iskrici, a ne samo njej. Pomoč razprši. Ta mesec jo je denimo nakazala za prej omenjeno punčko Karolino. Tudi ona se sprašuje: »Zdravilo bodo potrebovali otroci po vsem svetu. Zakaj se države ne dogovorijo in vložijo denar v njegov razvoj?«

»Zaupam vam, zato vam tudi nakažem denar«

»Ne pomagam zato, da bi se javno izpostavljala. To delam iz svojega nagiba. V mladosti tudi sama marsičesa nisem imela na razpolago ali pa sem imela malo, zato vem, kaj pomeni biti lačen. In iz tega nagiba pomagam družinam v stiski. Publicitete ne potrebujem. Svoje čase sem skoraj petnajst let delala v domu kot prostovoljka, vendar tega nisem razlagala naokrog. Sem pa vesela, ker ste me poklicali,« nam je željo, naj je ne izpostavljamo s polnim imenom, utemeljila še ena Iskričina dobrotnica. To je gospa Marta.

»Želela bi, da tudi v prihodnje delate tako, kot delate, mi pa bomo po svojih močeh še naprej pomagali. Zaupam vam, zato vam tudi nakažem denar. Pri vas vem, da pomoč pride k tistim ljudem, ki jo res potrebujejo,« je dejala gospa Marta. Nedeljca imajo naročenega že približno pol stoletja. Tega, da imamo tudi rubriko Iskrica, je vesela, jo pa prebiranje zgodb o družinah v stiski pretrese. »Ogromen je razkorak med revnimi in bogatimi, zato verjamem, da se mnogi otroci zaradi tega počutijo zelo slabo,« je sklenila.