Že ko vstopimo v stanovanje Ide Velikanje Petronijević in Danka Petronijevića v Kopru, je jasno, da je tu doma makrame – starodavna umetnost vezanja vozlov. Steno v dnevni sobi krasi velika tapiserija, na delovni mizi na krojaški lutki nastaja obleka iz vozlov v zlati barvi, v kotu je vinska steklenica, oblečena v makrame, na delovni podlagi je z bucikami pritrjen uhan iz drobnih vozlov … Ida in Danko sta prve makrameje spletla pred več kot pol stoletja, kot študenta v Sarajevu. Potem sta tovrstno ustvarjanje povsem opustila. Ko sta se pred nekaj leti upokojila, pa so izdelki v makrame tehniki znova postali del njunega vsakdana. Kot upokojencema jima makrame predstavlja vir dodatnega zaslužka, a je tudi svojevrstna terapija. V srcu še vedno nosita svoje Sarajevo, od koder sta s sinom Igorjem in hčerko Ivo pobegnila ob začetku vojne.
Začelo se je s cekarjem
Ida in Danko Petronijević sta oba študirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu, ko je Ida nekega dne v reviji Praktična žena opazila članek o izdelavi cekarja iz makrameja, priložena so bila tudi navodila. »Takrat je bil makrame v modi. Pa sem poskusila. S tem cekarjem se je vse začelo,« se spominja Ida Petronijević. Vrvi in vrvic za spletanje takrat ni bilo preprosto dobiti. Na začetku sta jih sama barvala. Na dopustu v Makarski sta v trgovini z ribiškim materialom odkrila tanke bele najlonske vrvi za pletenje ribiških mrež. »Na najlon seveda barve primejo drugače kot na blago, tako da sva namesto črne dobila srebrno, namesto rjave pa zlato. Kot nalašč za makrame nakit, ki sva ga takrat izdelovala. Ženske smo takrat rade nosile dolge ogrlice z lesenimi kroglicami,« pripoveduje. Ko jima je prijatelj iz Pariza prinesel nekaj priročnikov o makrameju, sta odkrila še številne možnosti, ki jih ponuja ta tehnika spletanja vozlov. Danes na internetu v hipu najdeš vse, sredi 70. let prejšnjega stoletja pa je bilo seveda težje. »Pri nas si v revijah našel kvečjemu načrt za kakšno torbo, sovico za na steno ali visečo mrežo za rože,« pove Ida, ki pa jo je vedno zanimalo še kaj več.
Najprej sta plaho hodila mimo edine sarajevske trgovine za ustvarjanje Lik, kjer so razstavljali njuni takratni profesorji, preden sta zbrala pogum in vprašala, ali bi morda lahko ponudila naprodaj svoje izdelke. »S strahom sva vstopila in vprašala, ali bi tudi midva kot študenta lahko prodajala svoj nakit. Čez teden dni sva dobila telegram iz trgovine, da so prodali že vse in da prosijo za nove komplete ogrlic in zapestnic,« se spominjata uspešnih začetkov. Prepričala sta še trgovca na Baščaršiji, da je prodajal njune makrame torbe in si z ustvarjanjem lepo popravila študentski proračun. Vozle sta počasi opustila, ko sta dobila redni službi; Ida je začela delati kot montažerka na bosanski televiziji, Danko pa na akademiji kot laborant pri predmetu fotografija. Makrame je šel iz mode, ni bil več zanimiv.
V Sloveniji sta spletla nove vezi
V Slovenijo sta prišla kot begunca konec leta 1992, po sedmih mesecih življenja v obleganem Sarajevu, ko je Danko delal kot fotograf in za Teritorialno obrambo BiH dokumentiral vojno uničevanje ljubljenega mesta. Rešiti sta hotela svoja otroka. Zgodovina se je ponovila. Idin oče je v času fašizma iz Slovenije, iz Idrije, pribežal v Bosno, ko so ga hoteli mobilizirati v Mussolinijevo vojsko za vojno v Abesiniji, in si v Brezi ustvaril družino. Leta 1992 pa se je Ida z družino kot begunka iz Bosne s slovenskim konvojem vrnila v Slovenijo. Nov dom so si ustvarili v slovenski Istri. Ida je bila zaposlena kot montažerka na koprski televiziji, Danko Petronijević je bil snemalec in fotograf ter tudi mentor mladim fotografom na delavnicah v Ljubljani in v Izoli.
Makrame se je v njuno življenje na velika vrata vrnil pred nekaj leti, ko sta se upokojila. Časa je bilo spet nekoliko več in tudi kakšen dodaten evro zmeraj prav pride. »Na spletu sem opazil, da se zanimanje za makrame tehniko po svetu znova prebuja,« pravi fotograf, ki redno spremlja trende in vztrajno išče možnosti, komu in kje bi lahko ponudila široko paleto izdelkov. Ustvarjata jih pod imenom Madidah, ki je premetanka besed mama, Ida in Danko. Nakit, torbe, torbice, obleke, prevleke za blazine, lestenci, viseče svetilke na kablu, oblečenem v vozle, tapiserije, viseče mreže, baldahini, okrasje za poroke v boho stilu … Možnosti je neskončno. In prav vsak izdelek je unikatna umetnina.
Svoje kreacije ponujata tudi arhitektom za opremo prostorov. Zelo sta ponosna, da ju je pred nekaj leti k sodelovanju povabila beograjska arhitektka Ksenija Đorđević, da sta leta 2018 v Podstrani pri Splitu iz dva centimetra debelih naravnih vrvi izdelala pregradne stene za jedilnico v hotelu Le Meridien Lav. To je bil njun najzahtevnejši projekt, prek železne vrvi je bilo treba napeti več kot 450 metrov vrvi, konopljina vrv pa je groba in rada poškoduje prste, ko jo vlečeš, z rokavicami pa drsi. »Vsakokrat, ko greva v Dalmacijo, se ustaviva in preveriva draperijo, ali so vse vrvi še vedno dobro napete,« pove Danko. V Dubrovniku sta v makrame tehniki spletla osenčenje za plažni baldahin, ki je z morjem v ozadju postal prava atrakcija na instagramu. Njune torbe in tunike za na plažo v makrame vozlih so potovale k strankam marsikam po Evropi. Tudi novoletno jelko bosta okrasila z okraski v makrame tehniki.
Osnovna vozla sta dva
Danes je trg preplavljen s poceni kitajskimi makrameji, zato se vsak dan trudita iskati originalne zamisli. »Kičastih makramejev ne marava, najin slog je minimalističen,« večkrat poudarita Ida in Danko Petronijević. Navdih najdeta vsepovsod, v naravi ali na spletu, potem pa zamisel nadgradita. Najprej idejo preneseta na papir, izrišeta načrt, izračunata, koliko vrvi bosta potrebovala, šele nato sledi izbira primernih vozlov in spletanje. »Osnova makrame tehnike ni težka, poznamo dva osnovna vozla, kvadratnega in mornarskega. To je začetek,« nam pokaže Ida in spretno preplete tanke vrvice na obleki, ki nastaja na krojaški lutki.
Za stensko tapiserijo, denimo, potrebuješ palico, ki predstavlja zgornji rob, in debelejšo vrv – in to je vse. Tapiserij iz debelejših vrvi se loti tudi Danko, ki zaradi bolezni ne zmore delati drobnih vozlov. Nakit, ki nastaja iz čisto tankih vrvic, zato zahteva spretnejše Idine prste. Na začetku najprej v stiroporno podlago z bucikami učvrsti vrvico, in okoli nje začne s filigransko natančnostjo spletati drobne vozle. Za malo zapestnico potrebuje približno dve uri. Za zunanjega opazovalca test potrpljenja, za umetnico pa pravzaprav sprostitev. »Jaz rada delam podnevi, Danko pa je bolj nočna ptica,« pravi Ida.
Dino Merlin dobil makrame čevlje
Še danes po trgovinah oprezata za materiali, ki bi bili primerni za spletanje. Uporabljata vse vrste vrvi, od naravnih, konopljinih do sintetičnih, vrvi iz sisala, komaj milimeter debele svilene vrvi, reciklirane bombažne vrvice, povoskane poliestrske niti … Najbolj vesela sta, ko lahko nekoga s svojimi izdelki v makrame tehniki razveselita, zato veliko svojih umetnin raje podarita kot prodata.
Tako sta skupaj s koprskim oblikovalcem čevljev Samirjem Šakovićem obula bosanskega pevca Dina Merlina. Zvezdniku so podarili unikatno pletene usnjene makrame čevlje, edine na svetu. Projekt je zahteval kar nekaj truda. Najprej se je Danko Petronijević s pomočjo svojega sarajevskega znanca Brana Jakubovića iz Dubioze Kolektiv dokopal do telefonske številke Merlinovega menedžerja in ga prepričal, da misli resno. Pred koncertom v Ljubljani so Merlina obiskali v hotelu v Grosuplju, kjer mu je Šaković izmeril nogo. »Iz lesa je oblikoval kopito po Merlinovi nogi. Jaz sem po kopitu za svojo dušo Merlinu iz usnja spletla zgornji del čevlja. Šaković pa je prispeval podplat in izdelal čevelj,« pripoveduje Ida. Podarili so mu jih leta 2011 na božičnem koncertu v Zagrebu. Presenečeni pevec ni mogel verjeti, nekaj časa jih je ovohaval in preverjal, ali so vozli res iz usnja. Pozneje jih je imel obute na več koncertih.
Prvotni načrt je bil obuti po enega pevca iz vsake nekdanje republike. V igri so Jan Plestenjak, Toni Cetinski in Željko Joksimović … Ni se še uresničil, a ob vztrajnosti in pozitivni energiji, ki jo v svoje vozle vpletata Danko in Ida Petronijević, ni prav nič nemogoče.
