Tako kot je Ivan Ivačič pred televizijskimi sprejemniki navdušeno kuhal za Slovence in jih navdihoval v izpopolnjevanju kuharskih spretnosti, je Julia Child učila kuhati Ameriko. Najbolj znana ameriška kuharica vseh časov se je rodila leta 1912 v Pasadeni v Kaliforniji kot Julia Carolyn McWilliams. Njena družina je bila premožna, zato je imela možnost obiskovati ugledne šole. Doma so imeli zaposlenega kuharja, nje pa takrat svet loncev in kuhalnic še ni zanimal.
Študirala je zgodovino in leta 1934 diplomirala ter se v času študija intenzivno posvečala športu. Igrala je tenis in golf, s svojimi 188 centimetri pa je briljirala tudi v košarki in kot kapetanka vodila šolsko ekipo. Ko so se ZDA začele pripravljati na vojno, je začela kot prostovoljka delati pri oddelku ameriškega Rdečega križa v Pasadeni in vodila oddelek za stenografijo. Sama si je sicer želela, da bi jo vključili k borbenim vojaškim enotam, vendar so jo zaradi njene višine zavrnili in jo zaradi njene izobrazbe raje rekrutirali v tajni obveščevalni oddelek urada za strateške storitve (Office of Strategic Services – OSS), ki je bil nekakšna predhodnica današnje Cie. Kariero v tajnih službah je začela kot strojepiska na sedežu službe v Washingtonu, vendar so jo kmalu postavili na delovno mesto raziskovalke strogo zaupne narave in je delovala neposredno pod vodjo OSS, generalom Williamom J. Donovanom.
Eden izmed tajnih programov, pri katerem je sodelovala, je bil projekt oddelka za opremo za reševanje na morju (Emergency Sea Rescue Equipment Section – ESRES), pri katerem so se ukvarjali s tem, da morski psi ne bi pomotoma uničevali eksplozivnih teles, ki so jih nastavljali v morje za uničevanje nemških podmornic, poleg tega so v tistem času poročali tudi o napadih morskih psov na sestreljene pilote. Childova je bila del skupine raziskovalcev, ki so testirali na stotine spojin, preden so prišli do repelenta, ki je odganjal morske zverine, da se ne bi iz radovednosti približevali podvodnim minam ali sestreljenim pilotom, ki so imeli kasneje zvarek za odganjanje krvoločnežev všit v reševalno pilotsko jakno. In kot piše v njeni biografiji, je bil to pravzaprav njen prvi stik s svetom kuhanja.
Ostrige, morski list in dobro vino za kulinarično razodetje
Leta 1944 so jo poslali v Azijo, njene naloge pa so bile urejanje velike količine tajnih podatkov za agencijo OSS v Aziji. Za svoje delo je dobila celo nekaj odlikovanj, zaupnost podatkov o njenem delu pa je bila tako kot pri celotnem ustroju službe OSS preklicana šele leta 2008. Na misiji v Aziji, delovala je v današnji Šrilanki, na Kitajskem in v Indiji, je spoznala svojega bodočega moža Paula Childa, s katerim sta se poročila leta 1946.
Child je bil diplomat, pisatelj in umetnik ter strasten navdušenec nad vsem dobrim, kar prihaja iz kuhinj in vinskih kleti, tako da je bil prav on zaslužen za to, da se je podala v zanjo povsem nov svet umetnosti. Zakonca Child je State Department leta 1948 napotil v Pariz, kjer je Julia pobliže spoznala francosko kuhinjo. V enem izmed kasnejših intervjujev za New York Times je povedala, da je bila njena prva večerja v Franciji z ostrigami, morskim listom in dobrim vinom zanjo kulinarično razodetje, tako da se je nemudoma vpisala v znamenito kuharsko šolo Le Cordon Bleu in jo leta 1951 tudi uspešno končala. Zasebno se je izobraževala tudi pri najbolj znanih pariških kuharskih mojstrih tistega časa. Skupaj s francoskima prijateljicama Simone Beck in Louisette Bertholle, obe sta bili že prej znani kuharici in avtorici knjig, je še istega leta, torej 1951, začela pisati knjigo The Art of French Cooking oziroma Umetnost francoske kuhinje. Kuharski trio je začel recepte iz knjige udejanjati v živo tudi na raznih tečajih, ki so jih prirejale za Američanke, živeče v Parizu, svoj kuharski krožek pa so poimenovale Šola treh gurmank. Ameriški založnik je njihov rokopis najprej zavrnil, češ da gre za preveč enciklopedično delo, vendar je knjiga naposled izšla leta 1961 in v ZDA nemudoma postala neverjetna prodajna uspešnica, saj je ameriškim gospodinjam približala zapletene tehnike francoske kuhinje na enostaven in razumljiv način. Za kakšno knjigo je šlo, pove že uvod, ki so ga spisale tri gurmanke: »To je knjiga za ameriškega kuharja, ki nima služabnikov, ki ga občasno ne skrbi proračun, obseg pasu, urniki, otroški obroki, sindrom starš-šofer-mama ali kar koli drugega, kar bi lahko motilo užitek pri pripravi nečesa čudovitega za pojesti.«
Bon appétit!
Po tem uspehu je Childova, z možem sta se v začetku šestdesetih iz Francije vrnila v ZDA, čeprav sta še naprej redno obiskovala Evropo in vzdrževala hišo v Provansi, za časopis Boston Globe začela pisati članke in kolumno o kuhanju, leta 1961 pa je knjigo treh avtoric prvič predstavila tudi na televiziji. Takoj naslednje leto so začeli predvajati eksperimentalno oddajo The French Chef s Childovo v glavni vlogi za kuhinjskim pultom, prva jed, ki jo je skuhala v živo pred TV-sprejemniki, pa je bila francoska omleta. Leta 1963 je oddaja postala del rednega programa, na sporedu je bila naslednjih deset let, posneli so natanko 206 epizod, vsako oddajo pa je s svojim značilnim piskajočim stavkom končala z besedami: »Bon appétit!« Leta 1981 je soustanovila Ameriški inštitut za vino in hrano, leta 1995 pa še fundacijo Julia Child za gastronomijo in kulinarično umetnost. Za njeno delo so ji številne šole, vključno z univerzama Harvard in Brown, podelile častni doktorat, prav tako je za svoje knjige in televizijske oddaje redno prejemala številne nagrade. Do pozne starosti je ostala aktivna v svetu gastronomije, pisala je knjige, nastopala na televiziji in se zavzemala za izboljšanje prehranske kulture v ZDA. Umrla je 13. avgusta 2004, dva dni pred svojim 92. rojstnim dnem. Njena zadnja knjiga je bila avtobiografska Moje življenje v Franciji, posthumno objavljena leta 2006, v njej pa opisuje svoje življenje z možem Paulom v povojni Franciji. Po njej so botaniki in žlahtnitelji rastlin ustvarili vrtnico Julia Child, ki je v Združenem kraljestvu poznana kot »Absolutely Fabulous« oziroma naravnost čudovita in je prepoznavna po rumenih cvetovih.
