Družinski vinogradi, v katerih Prelačevi negujejo trte malvazije, refoška, cabernet sauvignona in lokalne posebnosti momljanskega muškata, se razprostirajo na gričevju, raztresenem okrog vasi, v središču pa stoji konoba Rino, ki jo je Prelac prevzel leta 1987, potem ko se je vrnil iz Ljubljane, kjer je služil vojaščino.

Vaša družinska zgodba je pravzaprav preplet vinarstva in gostinstva. Najprej ste vzeli v najem konobo v Momljanu, nato pa za potrebe gostilne začeli še vinsko zgodbo.

Moji starši so se ukvarjali s poljedelstvom in nekaj malega živinoreje ter pridelave vina na malem posestvu v Merišću blizu Buj. Ko sem se leta 1987 vrnil v Istro s služenja vojaškega roka v Ljubljani, sem se odločil, da se bom ukvarjal z gostinstvom. Ravno takrat je namreč najemnik gostilne v Momjanu šel v pokoj, zato sem gostilno, ki je bila v lasti mesta Buje, najprej najel, kasneje, leta 1994, pa odkupil. Vaška gostilna je bila izredno dobro obiskana, sem so prihajali avtobusi turistov iz Portoroža, Pirana in Umaga. Na večer je bilo tukaj tudi 350 ljudi, zato sem kaj hitro ugotovil, da približno dva tisoč litrov vina, kolikor smo ga takrat pridelali doma, za potrebe gostilne ne zadostuje. Zato sem začel vino kupovati. Takrat še ni bilo posod iz inoksa, vino je bilo shranjeno v starih sodih in sam proces iskanja vina je bil precej utrujajoč, pa tudi vino je bilo zelo spremenljive kakovosti, zato sem začel intenzivno saditi trte in se lotil pridelave vin, tako da imamo danes že okrog enajst hektarjev vinogradov, nekaj malega grozdja pa kupimo tudi od kooperantov. Prve steklenice z etiketo Prelac, in sicer malvazije, refoška in momjanskega muškata, s trgatve leta 1996 so prišle na trg leta 1997, leta 2003 pa še cabernet sauvignon in chardonnay, s tem da danes iz chardonnayja pridelujemo le še penino. Večino vina prodamo v steklenicah, preostalo pa v rinfuzi, pri čemer kar nekaj tega odprtega vina v obliki hišnega vina prodajajo v drugih gostilnah v Istri.

Pri izbiri trt ste se odločili za istrski klasiki refošk in malvazijo po eni strani ter chardonnay in cabernet sauvignon kot dve najbolj znani mednarodni sorti za protiutež in pa seveda momjanski muškat, ki je avtohtona sorta prav iz vaših koncev. Ali ste izbor vin prilagajali tudi jedem v gostilni?

Refošk in malvazijo si preprosto moral imeti, saj se je takrat pilo le ti dve sorti vina. Se je pa trend skozi leta nagibal v smer belih in smer rdečih. Tam konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let se refoška praktično ni pilo. Pila se je malvazija. Tudi muškat se je bolj kot ne pil le doma. Spomnim se, da se je takrat na martinovanjih spilo tudi pet tisoč in več litrov malvazije. Sredi devetdesetih let pa se je vse obrnilo na glavo in se je bolj kot ne pilo le refošk. Danes je to razmerje spet v korist belih vin. Vsaj v naši gostilni se spije trikrat več belih kot rdečih.

Oranžnih vin pa ne pridelujete.

Ne, ker me ta vina preveč spominjajo na čase, ko smo bili doma bolj siromašni in ko v Istri še ni bilo pravega znanja o vinih. Oranžna vina niso ravno slog vina, na katerega bi prisegal. Raje imam sveža in polnejša vina, ki zorijo v lesu.

Je pa zanimivo, da naj bi bilo v Momjanu tam še v devetdesetih letih trideset vinarjev, danes vas je zgolj še pet (Prelac, Kozlović, Kabola, Brajko in Sinković). Se vina ne splača več pridelovati ali ni več novih generacij, ki bi se jim to ljubilo početi?

Celo 35 nas je bilo tukaj v naši krajevni skupnosti. Večinoma so bili to manjši kmetje, ki so imeli nekaj živine in njiv, vino pa so bolj kot ne pridelovali za lastne potrebe, kar je ostalo, pa so prodali. Naslednje generacije so šle v šole in na fakultete, zato niso imele časa, da bi se ukvarjale še z vinom. Ko starši niso mogli več, je to propadlo ali pa grozdje prodajajo drugim vinarjem.

Danes je Momjan poznan ravno po peterici mušketirjev, kot se večkrat imenuje vas pet vinarjev.

Skupna vizija je bila, da iz našega teritorija naredimo destinacijo. Da gost, ki pride v Momjan, nekaj poje, obišče vinarje in oljkarje in tukaj tudi prespi. Naslednji dan pa obišče še tiste, ki mu jih ni uspelo prejšnji dan, in ko gredo domov, kupijo še nekaj vina in oljčnega olja. V Momjanu in okolici vasi imamo danes štiriindvajset vil za oddajo, tako da se vrtijo turisti iz tedna v teden. Zato smo vsi, ki imamo kaj ponuditi, med seboj dobri prijatelji in si med seboj pomagamo. Lahko bi rekel, da smo ekipa, ki dela dobro. In to vse leto. Ljudje v Istro ne hodijo le na morje, ampak tudi kaj dobrega pojest in popit.

Kdo pa so gostje v Momjanu?

Avstrijcev je okrog deset odstotkov, preostalo pa so Slovenci, Srbi, Italijani in pa seveda Hrvati. Tudi Tržačani še hodijo. Podobno velja za gostilno.

Je pa ponudba jedi v vaši konobi skoncentrirana zgolj na tradicijo, značilno za notranjost Istre. Pršut, bobiči, frtalje, fuži, njoki, pljukanci, boškarin, ombolo, žgvacet, klobase … Vse meso je pečeno na gradeli, med jedmi pa se ne najde nič ribjega in tudi kalamarov, škampov ali hobotnic nimate na jedilniku.

Zelo smo osredotočeni na to, da čim več sestavin prihaja iz domačega okolja. In to ni neka nesmiselna reklama ali nekaj, o čemer je danes moderno govoriti, ampak realna slika. Kruh, testenine, fuže, pljukance delamo doma, pršut, salame, klobase so iz neposredne bližine Momjana, siri in zelenjava prav tako. Parmezan pa biftke iz angusa in podobne kose mesa dobivamo od enega izmed italijanskih distributerjev, florentici in junetina pa so iz Slovenije. Rib in drugih stvari iz morja nimamo, ker za to ni potrebe. Ne vem, zakaj bi tukaj, v osrednji Istri naši gostje jedli kalamare, ki jih lahko dobijo povsod drugje.

Imate pa zato oslovsko meso. Ste ena redkih istrskih gostiln, v kateri je mogoče pokusiti oslovski ragu oziroma golaž.

Smo del projekta, ki je nastal v okviru programa Agencije za razvoj podeželja Istre (AZRRI) in v okviru katerega se je začelo propagirati oslovsko meso po vzoru mesa istrskega goveda – boškarinov. Trenutno je v tem projektu nekaj več kot štirideset gostiln.

Kako pa gostje sprejemajo to specialiteto iz nekoč skoraj družinskega člana?

Moja mama je, ko sem povedal, da bomo stregli oslovsko meso, rekla, da se mi je zmešalo in da ga ne bo dala v usta za nič na svetu, ker se ji zdi to podobno, kot če bi morala jesti mačko. Tudi sam sem imel pomisleke, ko sem ga prvič pokusil v Italiji pred petindvajsetimi leti. Osel je bil pri nas v Istri ne samo domača žival, ampak tudi prevozno sredstvo. Z njim si šel na njivo, v mlin po moko … Nekateri, ko vidijo na jedilniku ragu iz oslovskega mesa, ga res nočejo niti pokusiti. Tisti, ki nimajo takšnih predsodkov, pa so nad golažem navdušeni.

Saj je konec koncev oslovsko meso tudi ena ključnih sestavin za mortadelo.

Da, če gre za pravo mortadelo. Ampak tega večina ne ve in se zaradi tega ne pritožuje. Z osli je danes podobno, kot je bilo pred leti z boškarini. Rejci dobijo subvencije, pa tudi meso se odkupuje po dobrih cenah. Tako da so na koncu zadovoljni vsi. Kmetje, gostinci in jedci, saj oslovsko meso velja za odlično, povrhu vsega pa je popolnoma sledljivo od rejca, distributerja do gostinca. Podoben projekt se zdaj pripravlja še z istrsko kozo, ki se jo prav tako oživlja kot pred leti boškarine.

Imate pa v svoji gostilni na vinski karti tudi vina drugih vinarjev in ne le svojih, kar ni ravno običajna praksa pri marsikom, ki se poleg gostinstva ukvarja še z vinom.

Seveda. Ne vidim potrebe, da bi ljudje pili le to, kar pridelamo doma. Na vinski karti so tudi šampanjci pa seveda vina vinarjev iz Momjana ter vina kolegov iz drugih krajev Istre. Zdi se mi povsem logično, da imajo gostje pri nas možnost okusiti tudi to, kar pridelajo drugi. Tisti, ki hočejo piti samo naša vina, lahko pridejo na degustacijo v našo klet in vino seveda kupijo za domov.