Na petih hektarjih, na katerih se pase okoli tristo kokoši in vse leto prek tisoč piščancev, Miha in Kristina poleg pridelave zelenjave in mikrozelenja organizirata delavnice po vzoru regenerativnega kmetijstva, kot pravita temu ne prav vsakdanjemu načinu pridelave hrane.

Kaj pravzaprav pomeni izraz regenerativno kmetijstvo?

Leta 2018 sva začela z vrtom pred hišo in petimi kokošmi. Takrat izraza regenerativno kmetijstvo v našem prostoru skorajda še ni bilo, ampak je bil bolj uveljavljen izraz permakultura, se je pa že začel med mladimi pojavljati trend, da so živali na paši in ne zgolj v hlevih in da se vrtovi in njive ne prekopavajo. Regenerativno kmetovanje ni nekaj novega, ampak tisočletna praksa, ki smo jo zanemarili, pomeni pa, da pri pridelavi posnemaš kompleksne pristope, ki veljajo v naravi. Lahko bi rekel, da zaposlimo celo vojsko naravnih zakonitosti, da delajo namesto nas.

Kaj to pomeni v praksi?

V procesu pridelave zelenjave tla negujemo in oživljamo s posnemanjem naravnih vzorcev na način, kot to počnejo gozdovi, ki vsako jesen odvržejo listje in tako zastrejo tla pod seboj. Z razpadanjem listne biomase nastaja organska snov, ki je hrana za drevesa in druge rastline ter posledično tudi za mikroorganizme. Naš vrt je vse leto zastrt s kompostno zastirko, vrtne poti pa z lesnimi sekanci. Z dodajanjem komposta kot organske mase povečamo sposobnost zadrževanja vode v tleh. Na tak način zmanjšamo vpliv sušnih obdobij, saj so rastline zaradi ogljika v tleh preskrbljene z vodo. Ogljik hkrati rahlja zemljo, zato ni zbita, vanjo lažje pronica voda in ima hkrati dovolj kisika za življenje mikroorganizmov. Pred sajenjem ali setvijo tako zemljo le rahlo prezračimo in na tak način minimalno posegamo v talno življenje, kjer kraljujejo mikroorganizmi, deževniki in druge zemeljske živali, ki so nujno potrebne za zdrava tla in posledično za zdrave rastline. Zato tudi ne uporabljamo nobenih škropiv in gnojil, tudi raznih bio pripravkov ne.

Posebno vlogo pri tem igrajo tudi kokoši in piščanci.

Kokoši in piščanci so za delovanje naše kmetije in regeneracijo samih tal izjemnega pomena, saj večji del leta preživijo v premičnih mobilnih infrastrukturah in z brskanjem in iskanjem insektov ter drugih žuželk tla prezračijo. S tem omogočajo, da voda lažje prodira v notranjost in se tam s pomočjo ogljika tudi zadrži. Z iztrebki zemlji dodajajo organsko snov, ki služi kot hranilo za rast rastlin, poleg tega travo poležejo, se z njo hranijo in jo na tak način »kosijo«, hkrati pa stimulirajo tako rast zelenega dela kot tudi povečanje koreninskih sistemov. Tako najbolje poskrbimo za to, da se tla regenerirajo, hkrati pa imajo živali srečno in kakovostno življenje. Da pa lahko to dosežemo, je pomembno, da poskrbimo za načrtno omejen čas paše in čas počitka pašnega območja, tako da na dan ali dva premaknemo mobilni kokošnjak na drugo pašno območje. Vsak premik kokošnjaka in ograje, v kateri se nahajajo kokoši, pa mora biti skrbno načrtovan.

Imate tudi valilnico piščancev?

Ne, dobimo že enodnevne piščance, ki jih po enaindvajsetih dneh preselimo na pašnik, kjer ostanejo do svojega sedemdesetega dneva.

Ali se kokoši in piščanci prehranjujejo le s tem, kar najdejo v naravi, ali jih še dodatno krmite?

Dodajamo jim posebne krmne mešanice, ker jih moramo dodatno podpreti. Če gledamo z vidika narave, bi lahko živali same preživele v naravi, če pa gledamo z vidika ekonomije, jih moramo malce podpreti. Seveda obstajajo sistemi, ki so bolj popolni kot ta, lahko bi imeli race ali gosi, ampak tudi trg zahteva svoje. Po racah, goseh in njihovih jajcih na trgu ni velikega povpraševanja. Po kokošjih pa je, zato se temu pač prilagajamo. Pa še pri jajcih je tako, da se v našem prostoru prodajajo bolj rjava jajca in manj bela.

Kako pa je z naravnimi sovražniki kokoši in piščancev, kot so lisice, kune, podlasice, ujede?

S tem nimamo posebnih težav. Se je že zgodilo, da je kanja odnesla nekaj kokoši, ampak z današnjo tehnologijo se da marsikaj rešiti. Ograjenih imamo štiristo kvadratnih metrov prostora za kokoši, ki so nenehno skupaj, zato kot jata predstavljajo bolj čvrst člen, kot če bi bilo manj živali na bistveno večji površini. Poleg tega imamo še gosaka, ki je skrben varuh kokoši in jih spretno brani in opozarja pred plenilci.

Petelinov pa nimate?

Ne, ker bi morali imeti enega petelina na petnajst kokoši. Gosak pa je po naravi močnejši in lahko obvlada celo jato.

Jajca in kokoši so danes medijsko zelo izpostavljene zgodbe, naj bo to ukinitev baterijske reje ali pa pomanjkanje jajc v ZDA, kjer menda posamezno jajce stane dolar in več in jih zato celo tihotapijo iz Mehike. Kako pa je s prodajo jajc in piščancev pri nas?

Definitivno je povpraševanje precejšnje in imamo celo čakalno vrsto. To pa zato, ker smo vzpostavili poseben sistem prodaje, pri katerem se tako jajca kot meso in pridelana zelenjava plačujejo vnaprej. Gre za model CSA (community supported agriculture), torej kmetijstvo, ki ga podpira lokalna skupnost, kar pomeni, da kupci pridelke s kmetije zakupijo vnaprej. Kupec si na tak način zagotovi tedensko lokalno, svežo in sezonsko hrano, kmetija pa finančno varnost, s pomočjo katere se lahko osredotoči na najkakovostnejšo pridelavo in čim manj zavržene hrane.

Pa se je ta sistem, da pridelke plačaš vnaprej, obnesel tudi pri nas?

Da. Trenutno imamo prek devetdeset družin, ki jih na tak način oskrbujemo z zelenjavo, mikrozelenjem in jajci. Piščance dostavljamo tudi v Ljubljano. Ampak samo od maja do novembra.

Ko govorimo o pašnih jajcih, se večkrat omenja, da so bolj zdrava, bolj bogata z raznimi minerali, vitamini … Je to tudi dokazljivo?

Dostikrat pride k nam kdo iz generacije šestdeset plus in pravi, da so to jajca njegove mladosti. Za dokaz, da so res boljša, niti ne potrebujemo nobene znanstvene razlage, ker ko jih enkrat okusimo, preprosto začutimo, da so drugačna kot jajca iz na primer baterijske reje. Lahko bi plačali raziskavo, a v tem ne vidim smisla. Naša jajca niso nekaj, za čimer bi stale številke v študijah, ampak pri njih že takoj opazimo, da je lupina trša, da ima beljak drugačno strukturo … V več restavracijah, tudi tistih z Michelinovimi zvezdicami, nam pravijo, da odkar uporabljajo naša jajca, lahko pripravljajo jedi, ki jih prej niso mogli. Verjamem, da je kakovost naših jajc resnično dobra.

Po drugi strani v visoki kulinariki piščancev, vsaj v naših restavracijah, ni na jedilnikih.

To je res. Po piščančjem mesu je sicer res veliko povpraševanja, ampak v restavracijah višjega razreda jih zaenkrat še niso posvojili. A verjamem, da bodo naši piščanci v prihodnosti veljali za prestižno meso.

Lahko tak sistem regenerativnega kmetijstva prilagodimo tudi za večje površine pridelave ali tukaj govorimo le o butični pridelavi?

Seveda. V Nemčiji obstajajo kmetije, ki imajo na stotine hektarjev obdelovalnih površin, pa jih obdelujejo po principih regenerativnega kmetijstva oziroma kmetijstva prihodnosti, kot mu tudi rečemo. Sicer pa je namera regenerativnega kmetijstva, da je več manjših in pestrih kmetij, saj imajo le te moč, da proizvajajo kakovostne pridelke, ki podpirajo lokalno skupnost. Naša kmetija je postavljena na treh stebrih delovanja. Vse, kar počnemo, mora biti dobro za ekologijo, ekonomijo kmetije in družbo, znotraj katere živimo. Ti elementi so nerazdružljivi in se med seboj podpirajo.

Torej vaša kmetija predstavlja model, kako se da od kmetijstva živeti?

Seveda. Pri nas je še vedno preveč stereotipov, da je kmetijstvo težaško delo, poleg tega pa slabo donosno in da je od njega težko preživeti. Ampak od kmetijstva se da prav spodobno živeti. Prej smo govorili o kompleksnosti narave. Vendar pri regenerativnem kmetijstvu govorimo tudi o kompleksnosti ekonomije. Ne samo da pridelujemo, mi tudi prodajamo in če nekaj prodamo, moramo s tem poskrbeti za to, da bo kupec dobil čim boljše in zdrave pridelke. Pa tudi kupec, ki pridelke kupi, s tem na najboljši možen način podpre sebe in svoje zdravje, pridelovalca, ki je v ta pridelek vložil svojo življenjsko energijo, in naravo, ki jo je kmetovalec podprl na način, da nam je podarila najkakovostnejše pridelke.