Odkar je vrednost jena znatno padla, je dežela vzhajajočega sonca postala precej dostopnejša tudi za popotnike plitvejših žepov, kar se odraža v velikem navalu turistov predvsem iz Evrope in ZDA. Poleg zgodovinskih in kulturnih znamenitosti, osupljive narave, futuristične tehnologije in edinstvenega prepleta modernega s tradicionalnim turiste privablja tamkajšnja kulinarika, ki velja za eno najboljših na svetu in ima svoje mesto tudi na Unescovem seznamu nesnovne svetovne dediščine. Vašoku, kot se imenuje tradicionalna japonska kuhinja, katere značilnost je upoštevanje več stoletij starih receptov, so pred leti zaščitili zaradi zaskrbljenosti ob pospešenem odpiranju obratov z zahodnjaško hrano. Čeprav so se McDonald's, Burger King in podobne verige precej razbohotili, ni videti, da bi odžirali promet tradicionalnim gostincem. Popotnik mora namreč pogosto računati na to, da bo pred obedovanjem v restavraciji treba nekaj časa stati v vrsti, tudi če gre za preprost lokal v kletni etaži nakupovalnega središča. To kaže na močno priljubljenost obedovanja zunaj, kar gre z roko v roki z dolgimi delovniki in hitrim tempom življenja, zaradi katerega ljudem zmanjkuje časa za kuhanje doma. Da prihranijo čas, se Japonci pogosto prehranjujejo tudi kar med vožnjo s hitrimi vlaki – zlasti s kosili ekiben, lično zapakiranimi obroki, ki jih je mogoče kupiti na železniških postajah.
Pokrajinska raznolikost
Ob omembi japonske hrane večina najprej pomisli na suši, ki je najuspešnejši japonski kulinarični izvozni izdelek. V svoji domovini sicer ne uživa posebnega statusa, večina Japoncev ga zaužije tu in tam, ob posebnih priložnostih, le največji entuziasti pa ga pripravljajo sami. Restavracije, ki ponujajo suši, so pogosto zasnovane tako, da obedovalcu z osebjem ni treba spregovoriti niti besede, saj naročanje poteka prek elektronskih tablic, naročeno pa se do mize pripelje po tekočem traku.
Za kulinariko države, ki je z vseh strani obdana z morjem, se razume, da v veliki meri temelji na ribah in morskih sadežih, ki so zaradi kratke dobavne verige sveži in cenovno razmeroma ugodni. Če ima suši v naših krajih pogosto precej zasoljeno ceno, se ga je na Japonskem mogoče do sitega najesti za manj kot petnajst evrov. Hrana je na splošno v gostilnah in supermarketih cenovno dokaj ugodna, vsekakor cenejša kot v Ljubljani, se pa z lahkoto najde tudi precej dražje restavracije. Japonska je namreč ena najbolj priljubljenih destinacij ljubiteljev visoke kulinarike, saj jo po številu restavracij z Michelinovimi zvezdicami prekaša zgolj Francija.
Čeprav je bila Japonska velik del zgodovine izolirana, so v njeni kulinariki vidni vplivi drugih kultur. Ramen, ki je danes ena najbolj znanih in priljubljenih japonskih jedi, v resnici izvira iz Kitajske, od koder so ga konec 19. stoletja zanesli priseljenci, nakar so ga Japonci izpopolnili. Pšenične rezance, ki se v aromatični juhi povezujejo z različnimi dodatki (trakci svinjine, morskimi algami, mlado čebulo, fermentiranimi bambusovimi vršički in značilnim mariniranim mehko kuhanim jajcem), ponujajo v nešteto različicah, vsaka prefektura pa ima svojo tipično različico. Za tokijski ramen je značilna jušna osnova iz sojine omake z ribjimi ali piščančjimi dodatki, medtem ko denimo v Fukuoki prisegajo na juho iz svinjskih kosti z dodatki raznih gob.
Sla(st)ne palačinke z zeljem
Tudi pri drugih jedeh med posameznimi prefekturami obstajajo velike razlike v načinu priprave, vsaka pokrajina pa se trdno oklepa svojega recepta. Kar pomeni, da vam jedi, ki je tipična za posamezno regijo, drugje ne bodo postregli – kot če bi napolitansko pico stregli izključno v Neaplju, tiramisu pa v Benečiji, od koder izvira. Še posebej striktni so glede okonomijakija, jedi, ki zaradi priljubljenosti velja za nekakšen približek pice, a bi ga ustrezneje opisali kot slano palačinko z dodatki. Zanj so še posebej specializirani v Osaki, ki velja za kulinarično prestolnico Japonske, in Hirošimi, ki bi bila, če ne bi bilo tistega usodnega 6. avgusta 1945, bržkone najbolj znana prav po svoji recepturi za okonomijaki. V restavracijah ga pripravljajo v osrednjem prostoru na veliki grelni železni plošči, kjer mojstri pred gosti spečejo vsako porcijo posebej. V Hirošimi sestavine (naribano zelje, jajce, zelenjavo in bodisi svinjino bodisi morske sadeže) na palačinko nalagajo v plasteh, ki jim na vrh obvezno dodajo rezance, vse skupaj izdatno oblijejo s sladko-slano omako, v Osaki pa vse sestavine zmešajo skupaj in zapečejo kot enotno palačinko.
Slaščice iz riža in fižola
Palačinke sicer ponekod pripravljajo tudi na nam domač način, a je videti, da te zanimajo bolj turiste kot domačine. Svet pristnih japonskih slaščic je precej svojevrsten in za neizkušene brbončice poln nenavadnih sestavin in kombinacij.
Zelo priljubljene so denimo slaščice, polnjene s pasto iz rdečega fižola azuki. To pasto imajo zelo radi v dorajakiju, pecivu iz rahlega biskvita s polnilom. Sladka fižolova pasta je tudi najpogostejše polnilo močija, sladice, ki jo pripravijo iz posebne vrste lepljivega riža, ki ga po kuhanju s temu namenjenim kladivom tako dolgo udarjajo, dokler ne dobi povsem gladke in lepljive teksture. Tako oblikovane kroglice ponujajo z raznimi nadevi: pogosto sadnimi in takšnimi iz mače, nekoliko redkeje pa s čokoladnimi.
Precej priljubljen je tudi dango, na palčko nanizan trojček mehkih kroglic iz testa iz riževe moke, ki jih po kuhanju na pari še na hitro popečejo na žaru, nato pa namočijo v sladko sojino omako ali kakšen sladek sirup. Japonske slaščice pogosto izstopajo po intenzivni sladkobi, ki ustvarja kontrast med pitjem pravega zelenega čaja. Ta pa ni le pijača, ampak s seboj nosi bogato kulturo priprave in pitja, povezano s skrbno izpopolnjenimi čajnimi rituali – a to je že zgodba zase.
