Na primorskih tržnicah, zlasti v Italiji, že prodajajo zelene zavite česnove poganjke, eno največjih delikates, ki sodi v družbo špargljev in podobnih prestižnih vrtnin. Pravimo jim česnovi zvončki ali na Primorskem peski. (Brez skrbi, to niso kakšni majhni psički, četudi je izgovor zelo podoben.) Ta nežna stebla, ki rastejo iz mladega česna v sredini, med zelenimi listi, enostavno populimo, česen pa brez njih brezskrbno raste naprej. Če jih pustimo, se iz njih razvijejo cvetovi, vse skupaj pa česnu upočasnjuje rast in mu jemlje hrano. Prav zato peski, nerazviti česnovi cvetovi, na marsikaterem vrtu neukega gospodarja žal radi končajo na kompostu namesto na častnem mestu pražnje obložene mize. Okus imajo seveda po česnu, le da je ta nekoliko blažji in žlahtnejši, zato lahko z njimi nadomestimo česen v prav vsaki jedi. Če želimo peske pokusiti, bodimo na preži, njihova sezona je zelo kratka in jo lahko hitro zamudimo. Ob tem morda pomaga podatek, da se ta sezona po vsej naši deželi seli od Primorske proti severu, in ko jih bo v Izoli že zdavnaj konec, bodo na Jesenicah šele dobro pognali…