Podobno jed, kot je današnja mešanica testenin in sirove omake, ki se v posodi do zlatorjave skorje zapeče v pečici, naj bi, kot pravijo raziskovalci gastronomske dediščine, malicali že v času starega Rima. Najzgodnejša omemba predhodnice današnjih makaronov s sirom oziroma angleško mac and cheese, naj bi segala v leto 160 pred našim štetjem, ko je Mark Porcij Katon, senator tedanje rimske republike, napisal razpravo o vodenju velikega podeželskega posestva O agrokulturi, vanjo pa vključil nekaj receptov za obredna druženja in praznike ter med njimi omenil jed, ki je bila narejena s plastmi sira, pakiranimi med zložene liste testa, torej nekako tako kot lazanja.
Od Katonovega zapisa so minila stoletja, saj so italijanski kronisti odkrili podobne jedi v kuharskih knjigah šele v 13. stoletju, ko se je prvič pojavil tudi pojem makaroni, v italijanščini znani kot maccheroni, ukrivljene testenine cevaste oblike. V eni izmed stotih novel jih je v Dekameronu omenil celo veliki Giovanni Boccaccio. Se pa niso samo Italijani krepčali s testeninami in sirom. Podobno jed naj bi, kot pravi zgodovina, jedli tudi Angleži, poimenovali so jo »makerouns«, recept zanjo pa so raziskovalci našli v knjigi The forme of cury, ki je bila nekakšna zbirka kuharskih receptov, njen nastanek pa datira v leto 1390. Prvi sodobnejši recept naj bi leta 1769 našli v knjigi The experienced english housekeeper, kar bi lahko prevedli kot Izkušena angleška gospodinja, v njem pa se »macaroni and cheese« pripravi tako, da se bešamel omako, oplemeniteno s čedarjem, zmeša z makaroni, vse skupaj posuje še s parmezanom in peče v pekaču, dokler se na vrhu ne naredi zlatorjava skorjica. Takrat so bile testenine še eksotična dobrina, uvožena iz Italije, zato je bila jed rezervirana predvsem za premožnejše sloje, prav tako je bil za tiste, ki so imeli več pod palcem, na voljo tudi aparat za izdelavo makaronov, ki so ga leta 1731 izumili v samostanu Disentis v Švici.
Pospešek priljubljenosti te danes svetovno znane jedi pa pripisujejo tretjemu predsedniku ZDA Thomasu Jeffersonu, ki je, še preden je postal predsednik, med letoma 1784 in 1789 živel v Parizu, tja pa je pripeljal tudi enega izmed svojih premnogih sužnjev Jamesa Hemingsa in ga vpisal na šolo za gastronomijo ter ga nato kot šolanega kuharja odpeljal nazaj v ZDA, skupaj s strojem za izdelavo makaronov, ki ga je kupil v Neaplju. Hemings je bil njegov osebni kuhar in je razveseljeval pomembneže, ki jih je gostil Jefferson, ena izmed jedi, s katerimi je razvajal lačne ugledneže, pa je bila tudi »macaroni and cheese«. Resnični razmah je jed doživela v 20. stoletju, ko je podjetje Kraft leta 1937 predstavilo kraft macaroni & cheese dinner, prvo komercialno pripravljeno različico te jedi. Zaradi preprostosti priprave in nizke cene je jed postala priljubljena v času velike depresije in kasneje med drugo svetovno vojno.
