Samo od medu se gotovo ne da preživeti, čeprav med in čebelji pridelki pri nas dosegajo solidne cene. Zato se ukvarjam tudi z vzrejo in prodajo čebeljih družin in matic, sodelujem s kmetijskim inštitutom, poleg tega pa sem se začel ukvarjati tudi s čebelarskim turizmom. Veliko tudi predavam in organiziram delavnice za otroke. Pri čebelarstvu ne gre zgolj za pridelavo medu, kar si večina ljudi predstavlja.
Paleta pridelkov in izdelkov iz medu se je v zadnjih letih precej razširila. Tudi pri vas je mogoče dobiti med z različnimi dodatki sadja, začimb in zelišč, v obliki raznih mešanic s propolisom, cvetnim prahom, matičnim mlečkom. Celo kis iz medu.Med je trenutno zelo priljubljen, izdelki, ki vsebujejo med, so postali tržno zanimivi in lahko dosegajo višjo cenovno vrednost. Slovenci smo začeli ceniti med in čebelje pridelke.
Po drugi strani pa vsako leto prebiramo poročila o tem, da je bila čebelarska sezona slaba, medu pa malo. Letos se menda spet obeta katastrofalna letina. Ampak pomanjkanja medu na trgovskih policah ni opaziti.Letošnja sezona se je začela slabo. Akacijevega medu, ki sestavlja eno tretjino slovenskega medu, sploh ne bo, ker je praktično vsa akacija v Sloveniji pomrznila. Kot pravijo starejši čebelarji, je dejstvo, da so iz leta v leto vremenske razmere slabše, povpraševanja po medu pa je vedno več. Zato ni čudno, da je med tretje največkrat ponarejeno živilo. Veliko je špekulantov, ki se ukvarjajo s prodajo medu sumljivega izvora in kakovosti. Sicer imamo v Sloveniji precej strog nadzor, vendar je spet vprašanje, kako se lahko v določenih trgovinah prodaja med po izredno nizkih cenah. Med, ki nosi oznako SMGO – slovenski med z zaščiteno geografsko označbo, je gotovo pridelek, za katerega čebelarji lahko jamčimo, da prihaja iz slovenskih čebelnjakov.
Nekoč je veljalo, da se ves med in druge čebelje dobrote pridela v čebelnjakih na domačem posestvu. Danes ste moderni čebelarji neke vrste nomadi. Čebele vozite na pašo po vsej Sloveniji.Razmere za čebelarjenje so v Sloveniji na splošno slabe, zato smo lahko zelo ponosni na našo čebelarsko tradicijo. Na Gorenjskem pa imamo sploh najslabše pogoje za razvoj čebeljih družin. Zime so dolge, poletja pa kratka. Moramo pa ločiti med nektarno pašo in pelodno pašo. Pri prvi čebele nabirajo medičino oziroma mano, pri drugi cvetni prah. Cvetnega prahu je na Gorenjskem v izobilju, za nektarno pašo pa smo predvsem odvisni od tega, kar nam dajo gozdovi. Zato lovim akacijevo pašo v Novi Gorici, na Krasu in v Puconcih, smrekovo na Pokljuki in Jelovici, hojevo v Logatcu… Danes si, če se želiš profesionalno ukvarjati s čebelarstvom, primoran voziti čebele na pašo.
Gorenjski čebelarji ste pred časom opozorili javnost, da so časi, ko so gorenjske travnike krasile različne barve cvetočih rastlin, minili, ker je košnje in drugih posegov v naravo vse več. V ta namen ste imeli celo akcijo in ljudem delili semena medovitih rastlin ter sadike lip, s katerimi bi pomagali ohraniti čim več čebeljih družin. Je čebelam res tako slabo?Ne gre za to, da jim je slabo. Ampak travniki so se nekoč kosili dvakrat na leto, danes se tudi do šestkrat. Vsak si želi imeti doma na vrtu angleško travico. Medovite rastline praktično nimajo več cikla cvetenja, ker se jih že prej pokosi. Zato smo želeli, da bi se ljudje zavedeli, da je tudi trava na vrtu lahko lepa, če jo obogatijo rastline, ki cvetijo. Na srečo pa pri nas ni tako intenzivnega industrijskega kmetijstva, tako da nimamo večjih množičnih pomorov čebel. Še največja nevarnost čebelam so domači sadjarji, ki škropijo svoje sadje tudi sredi popoldneva, ko je največ čebel na delu.
Gorenjska je pravzaprav zibelka modernega slovenskega čebelarstva. V Radovljici je največji slovenski muzej, posvečen čebelarstvu, v Žirovnici spominski čebelnjak Antona Janše, ki velja za pionirja slovenskega čebelarstva. Vendar pa gorenjski med nima tako velike veljave kot na primer kraški in kočevski, ki sta celo zaščitena v okviru EU, pripravlja pa se tudi zaščita istrskega medu skupaj s Hrvaško. Kako to?Slovenija je res dežela paradoksov. Kot sem že rekel, so pri nas res slabe podnebne razmere za čebelarstvo, na Gorenjskem pa sploh najslabše, vendar se je čebelarstvo tukaj izredno razvilo. Kot da bi nas to še dodatno motiviralo. Smo na neki način res fenomen v svetovnem merilu. V naši občini imamo celo dve čebelarski društvi – Radovljico in Begunje. Radovljica se kot občina celo promovira kot mesto čebel in čokolade.
Med kot slovenska specialiteta se tudi precej malo vključuje v visoko kulinariko. Morda je Radovljica edino mesto, ki ima v gostinski ponudbi skozi vse leto medene menije s tradicionalnimi jedmi iz domačega medu. Zakaj je tega malo?V Lescah v čebelarskem centru vsako leto organiziramo tudi Dan medu v kulinariki. Med v kulinariki še vedno velja bolj za sladilo kot za kaj drugega. Se pa uporablja v visoki kulinariki. Moj med na primer uporablja Uroš Štefelin iz Vile Podvin, ki je dobila Michelinovo zvezdico. Gostinci so se že začeli zavedati tega, da če v katero jed vkomponirajo med, je ta nedvomno višje ovrednotena.
Poleg tega, da se je paleta čebeljih pridelkov in izdelkov razširila, se zadnja leta veliko govori o apiturizmu in apiterapijah, o vdihovanju zraka iz čebeljega panja in čebelarskih poteh. Vendar se ne glede na vse čebelarstvo pri nas precej malo vključuje v turizem.Pri Čebelarski zvezi Slovenije imamo že sekcijo za apiturizem. Zavedamo se, da je čebelarski turizem priložnost za Slovenijo. In moram reči, da to, vsaj pri meni, dobro funkcionira. Celo razni kulinarični blogerji in influencerji nas vse pogosteje obiskujejo. Obiskovalci, ki pridejo k meni v Drago, kjer imam opremljeno degustacijsko sobo poleg čebelnjaka, so navdušeni, ko odprem panj in čebele letajo okrog njih. Gre za povsem drugo doživetje, kot če na primer samo obiščejo muzej. Marsikdo, sploh tujci, pogosto sploh ne vedo, kako nastane med. Razmišljam pa tudi, da bi uredil dihalne komore, za vdihovanje zraka iz panja.
Ukvarjate se tudi z vzrejo čebeljih družin in matic. Kam jih prodajate?Predvsem po Sloveniji, ampak vse več je zanimanja tudi iz drugih držav. Največ iz severnih držav Evrope, kjer lahko dosegamo višje cene. Slovenci najprej vprašajo za ceno, tujci pa za certifikate. Iščejo kakovost in cena jih ne zanima.
So pa vaše čebelje družine menda celo na Havajih.Leta 2017 sem na Havajih učil tamkajšnje čebelarje o vzgoji čebel v naših slovenskih panjih, ki so pravzaprav unikum na svetu. Večina čebelarjev po svetu vzgaja čebele v drugačnih vrstah panjev, kot so slovenski. Gospa, ki me je povabila tja, ni hotela imeti klasičnih panjev in je prek googla našla slovenske, potem pa je našla še mene ter me povabila, da sem prišel tamkajšnje čebelarje učit slovenskega načina čebelarjenja. Sta pa to dva povsem različna svetova. Tam imajo medonosno čebelo šele 150 let, metem ko je pri nas Anton Janša pisal knjige o čebelarstvu že pred 250 leti. Je pa tam raj za čebele. Manj je zajedalcev, ni virusov, ni bolezni, pogoji za medenje pa so izjemni.
