Gostilne, kot je Zgornji Kirn, že nekaj časa publiko razveseljujejo le še ob sobotah in nedeljah, pa še takrat je bolje poklicati in se napovedati. Na našo soboto so imeli takšno gnečo, da smo morali pristati na za njihove razmere zelo pozen, popoldansko-večerni termin, pa je bila gostilna še vedno nabito polna. Ljudstvo, ki je prišlo na kosilo ob enih, se je zasedelo in ostalo do petih, šestih zvečer. Kirnovi pod Krimom so prijazni, pravi gostinci ali bolje gostilničarji, ki se radi usedejo k mizi, še kaj spijejo in pogovorijo z gosti, potem pa se stvari hitro zavlečejo.
Kljub temu da se osnovna ponudba pri Zgornjem Kirnu od našega zadnjega obiska ni veliko spremenila, se zdijo recepti sveži ali pa, kot smo že večkrat napovedali, se je ponudba naših gostiln v zadnjih 15 letih spreminjala in spreminjala ter se na koncu v marsičem vrnila h koreninam. Morda je edina stvar, ki smo jo pod Krimom zares pogrešali, jedilni list in po drugi strani vinski list, ki pa ga je nadomestil mladi gospodar, ki je kar na mizo prinašal zelo zanimive buteljke.
Pojdimo kar k vinu. Na kozarec točijo neprepričljive rožnate mehurčke Capris iz koprske kleti, pri belih so šli z veliko bolj pitnimi Črnkovim jareninčanom, popularno Markovičevo malvazijo in solidnim Bizjakovim belim pinotom (1,5 evra na kozarec). Pri rdečih je na svojem mestu koprski kabernet, tu sta še teran in refošk, imajo pa tudi širok izbor buteljk, med katerimi so tudi kakšni tuji favoriti. Ob Batiču, Ščurku, Frešerju in še nekaterih klasikah se lahko pohvalijo z vini kleti Aleksandrović in s cenovno zelo sprejemljivim (35 evrov) merlotom 2016 iz briške slovensko-grško-italijanske kleti Paraschos iz Števerjana. Na koncu so bili očitno ponosni na pravi brinjevec iz kraških Kazelj.
K hrani. V začetku najraje postrežejo juhe, a se je naša odprava pred tem odločila za nekaj hladnih intervencij. Malce nenavadne, hladne, a okusne ocvrte kroglice kuhane govedine, resna porcija špehovke z jajcem, papriko in češnjevci ter jurčki na žaru.
Nič posebnega, bi lahko rekli, pa vendar tako okusnih jurčkov (samo) s soljo, poprom in peteršiljem ne jemo pogosto. Škoda, da jih postavijo na nepotrebno rukolo. Prijazno mastno špehovko, še posebej v takšnih količinah, pa je tako in tako težko dobiti pri nas. Če niste za tako masten začetek, ponudijo tudi goveji karpačo ali radič z žara, predjedi pa stanejo okoli deset evrov.
Nadaljevali smo z juhami, z velikimi porcijami juh. Natančno po receptih kuhajo govejo juho z rezanci in korenjem, a se zdi povezava s palačinkami celo bolj učinkovita. V vsakem primeru je premagala malce mokasto gobovo juho s korenjem in krompirjem.
Tudi solate so pri Zgornjem Kirnu obilne, pa naj gre za zelje s fižolom, berivko ali prijetno grenak radič. Lepo se priležejo h glavnim jedem, prav tako kot okusen, zlatorjav pečen krompir ali njegova pražena različica. Krompir spremlja nekatere najbolje pripravljene klasične glavne jedi v naših krajih, kot sta biftek s poprovo omako in žrebičkov rostbif. Brez vsakega zapletanja in poseganja v osnovno sporočilo.
Dva velika pečena kosa mesa, ki ne potrebujeta razlage, samo lačna usta. Je pa to seveda draga zabava, kot smo se navadili v zadnjih letih, za takšno meso pripravite 30 evrov. Občutno manj, 12 evrov, stane velika porcija zelo mehke telečje krače, ki jo radi priporočijo, poleg množice zrezkov pa imajo v rubriki dobro in poceni še polnjene telečje prsi.
Tudi ponudba sladic se v zadnjem desetletju ni zelo spremenila. Kot nekoč stavijo na čvrsto čokoladno kasato, panakoto, tiramisu in tudi različne zavitke, ki so ob dejstvu, da skoraj nismo mogli več jesti, v prtljažniku avta odpotovali v domačo špajzo.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
