Kar nekaj časa so nas poznavalci briške kulinarike in vin opozarjali na turistično kmetijo Ronchi Rò v Dolenjem, tik ob slovensko-italijanski meji. Ronchi Rò je nepretenciozna in prijazna hiša med vinogradi, kjer pridelujejo svoje vino, ponujajo velike, čiste in zelo natančno urejene sobe, ves dan nekaj strežejo, kadar je lepo vreme, tudi na dvorišču. Imajo prijaznega, malce slinastega psa ter vseprisotnega gospodarja in kuharja v eni osebi, ki vneto vozi slalom med mizami in kuhinjo. Na posestvu strogo poudarjajo naravne, ekološke ali trajnostne zapovedi, a to ne vpliva na počutje, kot se v takšnih primerih rado zgodi pri nas.

Lokal na posestvu hoče biti kljub vsemu (tudi) restavracija, zato so vsi detajli v jedilnici in na mizah posvečeni tej miselnosti, občutek zmoti zgolj dejstvo, da so jedci malce stisnjeni v stari hiši. To se seveda spremeni, ko zunaj postane toplo, saj je pred hišo prostor za veliko miz, kar nameravamo, ko bo pomlad povsem ozelenela, tudi izkusiti.

V kleti imajo vrsto zanimivih etiket, pa tudi štiri lastna vina, izvrsten, zelo piten in niti približno oranžen je bil tokaj (tri evre na kozarec), s katerim smo začeli večerjo, ki jo je ob vinu zaznamoval neverjeten seznam osemnajstih predjedi. Za 13 evrov na osebo si lahko sestavite izbor šestih bolj hladnih kot toplih predjedi, ki bi jih lahko ob različnih pijačah in domačem kruhu z drožmi jedli do nezavesti. Na eni strani je za podlago klasična starodavna zelo zapečena topla in mastna frika iz krompirja in sira, pršut pa seveda prispeva D'Osvaldo iz bližnjega Krmina, ki ga še pred nekaj leti ni poznal nihče, zdaj pa ga vsako sezono razprodajo do zadnje nogice. Šunka v testu s hrenom, kakopak, prihaja s kmetije Dordolo iz slikovitega kraja Colloredo di Monte Albano. Med začetnimi jedmi sta tudi varhackara, tradicionalna zeliščna zaseka iz Karnije, ter pestat iz Fagagne, zorjena mešanica svinjske masti, zelenjave, zelišč in začimb v naravnem ovoju. Naj omenimo še izvrsten sir montaž in namignemo, da pri Ronchi Rò zelo poudarjajo poreklo jedi oziroma pridelkov. Celo bolj kot njihovo ekološko plat. Kadar se ne morejo zanesti na bližnjega pridelovalca, kupujejo od preverjenih, od kulinaričnega grosista Jolanda de Colo, ki jih zalaga s hladnimi račjimi dobrotami.

Niti ena sestavina pri predjedeh ni bila po nepotrebnem obdelana, šlo je kvečjemu za redka dodajanja ali povezovanja sestavin. Če se vam zdi omenjeni izbor šestih prevelik, lahko predjedi naročate tudi posamično, v tem primeru stanejo od šest (frika) do 14 evrov (najprestižnejši lokalni siri).

Nekoliko netipično za Italijo ima jedilni list le dve kategoriji, po predjedeh smo že pri glavnih, ki obsegajo tako testenine in rižote kot meso in ribe. Cene teh jedi razen goloba z medom in sadjem (28 evrov) ne presežejo 18 evrov in v tem pogledu bi se lahko po mladi ekipi navdušencev iz Dolenjega zgledovali tudi naši gostinci.

Pot v naslednjo fazo smo tlakovali s hišnim sauvignonom in se držali pravila, da v Italiji vedno, če je le mogoče, naročimo testenine. Na krožniku so bili maltagliati, krpice nepravilnih oblik, z ragujem faraonke in kremo pečene paprike, sestrične nam bolj znanega ajvarja. Izjemno.

Nič manj posebni niso bili ravioli s krompirjem in dimljeno rikoto, postreženi v timijanovi juhi in z mleto svinjino. V hiši pa je bila ob našem obisku tudi goriška vrtnica. Radič, ki ga je mogoče pripraviti na nešteto načinov, so na mizo prinesli v zelo preprosti različici s fižolom, kuhanim jajcem in drobtinami s svinjsko mastjo, za spektakel pa je poskrbel šef kuhinje, ki nam je pri mizi namešal majonezo in z njo prelil jed.

Pri Ronchi Rò ne iščejo prestižnih mesnin z drugih celin, ali bog ne daj, kaviarja, kakor to vidite na naši strani Brd. Ob zvrsti tokaja in sauvignona ali hišnem merlotu (šest evrov) postrežejo s telečjim jezikom. Pri nas ga navadno jemo kot hladno predjed, na gričih Collia so rezine popečene, zraven gredo peteršiljeva omaka, okisane paprike, kumarice, cvetača in korenje, jed pa na koncu prelijejo še s kapljico goveje juhe (14 evrov).

Sladice so štiri. Odločili smo se za tiramisu, za katerega niti največji strokovnjaki ne znajo povedati, ali so ga izumili v Furlaniji ali Venetu. Friuli o Veneto je tudi ime simpatične, ne presladke, a vseeno bolj čokoladne kot kavne jedi, postrežene v lončku za rože. Seveda nas je zanimal tudi njihov pogled na kobariške štruklje – recept je rahlo oddaljen od našega, manj je masla in drobtin, nadomešča ga smetanova omaka, v kateri postrežejo z majhnimi in slastnimi štrukeljčki.

V italijanskih gostilnah so v zadnjem času v modi grenčice. Pravzaprav boste težko srečali lokal, ki nima svojih prioritet pri pelinkovcih. Ronchi Rò ima neverjetno izbiro, celo vse bolj popularne hrvaške favorite lahko ponudijo, jasno, vedno je na svojem mestu največji med furlanskimi – Nonino. Naše želodčke sta pomirila nežni tržaški pelinkovec ilirico Roberta Prinčiča in zeliščni amaro Bepija Tosselinija iz Povoletta na Videmskem. Samo zdravje.

Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.