Čeprav se naši gostinci radi postavljajo, da v Sloveniji, odkar smo pred nekaj leti odkrili recepte za klasično neapeljsko pico, jemo skoraj tako dobre pice kot v sosednji Italiji, to seveda niti približno ni res. Na lestvici slovenskih picerij, ki smo jo objavili pred časom, so v glavnem res naše najboljše pice, ki jih že znajo pripraviti s pravim testom in z lepo napihnjenim zlato rjavim robom, po drugi strani pa v nasprotju z najboljšimi italijanskimi picerijami razen res redkih, kot sta mariborska La Pizzeria in Vesuvio v Luciji, nimajo niti normalne karte pijač, kaj šele da bi se lotili kakšnih posebnih sestavin ali razvoja kakšne izvirne različice te enostavne, a učinkovite italijanske specialitete.
Da naše picerije, podobno kot pred leti, spet krepko zaostajajo za tujino, kažejo tudi uradne lestvice, ki naše favorite postavljajo daleč za italijanskimi, v zadnjem času pa tudi za mnogimi balkanskimi. In tudi ko zavijete korak, dva čez zahodno mejo, hitro vidite, kam gredo trendi. Pa še nekaj. Čeprav se tudi v tujini pice dražijo, v povprečju ne dosegajo naših cen, še posebej ne tistih iz slovenske prestolnice. Tako le nekaj kilometrov od meje, v tržaški podružnici legendarne neapeljske picerije Da Michele dobite osnovno orjaško margerito že za osem evrov, marinara je še cenejša, o okusih pa niti ne bi izgubljali besed. Pri tržaški L'Antica Pizzeria da Michele imajo res velike pice, kot posebnost se radi igrajo tudi z ognjem in imajo v ponudbi pikantno pico, ki na mizo prispe goreča. Na voljo imajo kak ducat vin, od tega jih je pet na kozarec. Pri pivih prisegajo na peroni po ugodnih cenah od treh do petih evrov.
Pice z ekološkim krompirjem
Pred časom smo obiskali milansko picerijo Denis, prav tako eno najboljših na svetu (na aktualni lestvici je na 23. mestu), kjer poudarjajo ekološke sestavine, med njimi tudi krompir s severa Lombardije. Krompir? Pravijo, da gradijo na gorskih picah. Denis prisega na izredno tanko testo, cene pa so po milansko skoraj tako visoke kot v Sloveniji (margerita je devet evrov). Mimogrede, vinska karta je res obširna, imajo vina z vsega sveta, tudi v Italiji zelo cenjeni kabernet iz briške kleti Marjana Simčiča.
Omenjene picerije pa so seveda v povsem drugem svetu, če jih primerjate z najboljšo picerijo na severu Italije. Govorimo o restavraciji i Tigli, ki jo vodi in usmerja mojster Simone Padoan. Njegov obrat je doma v kraju San Bonifacio streljaj od Verone. Samosvoja picerija, ki je trenutno tretja na italijanski lestvici picerij in sedma na svetovni lestvici, ponuja povsem drugačne pice. Testo spečejo neobloženo, z izbranim nadevom ga obložijo šele, preden pride pred gosta. Tako testo kot nadevi so mojstrovine, praktično vsak nadev dobi svojo vrsto testa, takšno, ki se z nadevom najbolje sklada.
Pice lahko naročite v dveh velikostih, majhna na mizo prispe razrezana na štiri, večja na osem kosov, že ob naročilu pa vam povedo, da bodo pice prinašali eno za drugo in da si omizje vsako razdeli.
I Tigli – ena najdražjih picerij v Italiji
Sloveniji najbližja vrhunska picerija je hkrati verjetno najdražja v Italiji, mala margerita stane konkretnih 19 evrov, a je jedcu hitro jasno, zakaj. Vsak kos je mojstrovina, ki je ne boste pozabili. Pica ni tanka kot neapeljska, nasprotno, je pa testo neverjetno hrustljavo, a obenem mehko in dišeče okusno. Nadevi so natančno povezani in nikogar ne moti, da natakarji v tekoči angleščini brez težav razlagajo, katere sestavine so potrebne, da ta, malce drugačna pica v celoti zaživi pred gostom.
Je pa i Tigli lokal, ki je v marsičem drugačen od konkurence. Tudi ideja, da vsak gost še pred naročilom dobi skledo zelene solate z zelišči, skuto in kruhom, se zdi izjemna. Podobno natančen je izbor sestavin, ki so lahko zelo enostavne, kot je recimo tradicionalna kombinacija paradižnika in sira, ali pa povsem odtrgane, kot je recimo dnevna ponudba pice z jeguljo ali pica s polži. Ob našem obisku so ponudili tudi pico s svinjskimi ličnicami, brokolijem in kapljico omake iz pomaranče in čokolade. In kljub malce posebnemu mešanju slanih in sladkih sestavin je bila ena najboljših, kar smo jih pokusili v zadnjem času.
Pica z golobom in Gravnerjevo vino
Simone Padoan je nedvomno velik mojster, med njegove posle pa sodi tudi eksperimentiranje z različnimi mokami. Testo enostavno mora biti mehko in hrustljavo, za kar recimo pri pici s piemontsko govedino fassone uporablja ječmenovo moko. Toliko natančnosti pri povezavi okusov testa in nadeva je težko najti v drugih picerijah. Je pa treba dodati, da veliko Padoanovih idej pri picah niti nismo pokusili – morda jih bomo drugič. Marinara z omako iz pečenega paradižnika in rdečega česna stane 12 evrov, pica z golobom, tudi te nismo pokusili, 26 evrov, malo pico z jastogom dobite za 29 evrov.
I Tigli ima tudi zelo resno vinsko karto, kjer za dober denar dobite tudi nekaj naših vinarjev (Renčel, Urbajs, Klabjan). Želijo si, da bi gostje pili predvsem naravna vina, zato je v glavni vlogi tudi zvezdniški zamejec Joško Gravner, in to za dostopno ceno. Na voljo je še kak ducat kraft piv.
Ker je Padoan mojster testa, ne preseneča, da i Tigli deluje tudi kot pekarna, za domov lahko nabavite različne vrste kruha, kolačev in panetonov, pa tudi »torto delle Rose«, ki jo v majhni različici lahko po picah pojeste kot sladico. Velikemu maslenemu rogljiču podobno, neverjetno slastno sladico postrežejo z odličnim pistacijevim sladoledom. Tiramisuja in ponujenih tortic tokrat preprosto nismo zmogli.
