Gabreku je ena najstarejših gostiln, kar smo jih obiskali v naši rubriki. Streljaj od samega mestnega jedra Samoborja na Hrvaškem so začeli že leta 1929 kot mesnica in gostilnica. In od tistih dni njihova slava raste. Tudi zato, ker imajo nekaj specialitet, ki se skozi skoraj stoletje niso veliko spreminjale, nasprotno, z vsakim gostom so svojo pozicijo na mizah zgolj utrdile: vampi (špek fileki), ocvirki (čvarci), dušena jetrca, polnjene telečje prsi, telečja pečenka, česen, krvavice, pečenice, ocvrti možgani so jedi, ki jih štejejo v prvi zgodovinski ducat, treba pa je seveda dodati še jedi iz svinjine, različne krače in 49 vrst velikih palačink z neverjetnimi dodatnimi 200 možnostmi, ki jih z lastnimi idejami lahko pomagajo sestaviti gostje sami.
Še nekaj, Gabreku 1929 je na zunaj videti majhna gostilna, je pa v njej prostora za eno veliko ali dve manjši ohceti. O čemer, mimogrede, priča tudi veliko parkirišče z mojstrom, ki natančno določa pozicijo posameznega avtomobila. Ko smo prišli, je bilo na parkirišču kakih deset vozil, ko pa smo s kosila odhajali, jih ni bilo več mogoče prešteti. Ja, pri Gabreku morate ob koncih tedna mizo obvezno rezervirati.
Kuhana šunka, samoborska salama in kulen
Kot smo omenili, imajo pri Gabreku nekaj večno zimzelenih hladnih predjedi. Kljub temu, da so pred skoraj 100 leti začeli kot mesnica, hladnih mesnin skoraj ne omenjajo. Nas pa so vseeno zanimale.
Obsežna plošča za dve osebi je bila skoraj prevelika za naš kvartet. Porcija za dva za pičlih 16 evrov, ja, zgolj osem evrov na osebo, je vsebovala slastno kuhano šunko, zraven je bila malo manj znana samoborska salama, pristavili so še rahlo pikanten kulen, trdi sir, kot so ga poimenovali, in posebej, v skodelici, še kak liter nasitne kombinacije mladega sira ter smetane (pet evrov). Ob siru s smetano so pametno ponudili še kislo papriko, kumarice in motovilec. Pa tudi domač, res domač kruh, bel in koruzni. Začetek je obetal, ga pa v takšni količini, kot smo ga naročili mi, pravzaprav odsvetujemo, če boste nato naročili še serijo štirih jedi. Domače gostilne v okolici Zagreba znajo biti enostavno zelo težke. In že vnaprej smo vedeli, da je veliki finale s palačinkami nekaj, kar si lahko privoščijo le izkušeni jedci.
Juha z 20 vrstami gob
Po eni strani in na prvi pogled juhe, ki smo si jih zamislili kot tople predjedi, niso nič posebnega. Gobova, telečja in paradižnikova, kot bi naročili kjerkoli v Sloveniji, toda … Gosto gobovo juho (devet evrov) skuhajo iz kar dvajsetih različnih vrst gob in so na nanjo tako ponosni, da so jo še posebej priporočili. Paradižnikova, ki jo navadno pri nas ponudijo brez vsake prikuhe ali zgolj z nekaj zrni riža, je pri Gabreku obogatena z majhnimi cmočki. To daje juhi poseben okus in – na to se je treba navaditi – juha je zaradi tega bolj močna, še posebej če jo, kot priporočajo, obogatite z mletimi bučnimi semeni in posušeno črno trobento v prahu.
Še najbolj podobna našim bestsellerjem je telečja juha z rezanci in jušno zelenjavo. Porcije juh niso majhne, strežejo jih v velikih pločevinastih jušnikih, tako da je ena porcija oziroma en jušnik (pet evrov) pravzaprav dovolj za dva ali tri krožnike.
Teletina in račka z mlinci
Za koliko oseb je pravzaprav pripravljena telečja krača? V našem primeru je bila težka kilogram in 600 gramov, kar stane 48 evrov. Priporočili so jo dvema osebama, kar je seveda popolno pretiravanje, zelo mehko telečje meso bi lahko zadovoljilo kake štiri osebe. Še posebej če vemo, da so bile zraven tudi močne priloge, pečen krompir in zelenjava.
Palačinke, palačinke, palačinke
Pri Gabreku se zavedajo svoje tradicije in jim je povsem jasno, da brez palačink ne gre. Jasno, pri pripravi ni napake, palačinke so velike, a mehke, skoraj puhaste, možnosti nadevov so zelo široke: 49 jih imajo. Stanejo od 4,5 do 9 evrov, nekaj posebnih, recimo torta iz palačink, lahko preseže osnovne cene. Imajo palačinke z orehi, čokolado, sladoledom, smetano, sadjem, različnimi marmeladami, gozdnimi sadeži, limono in sladkorjem, medom, nutello, karamelo, kokosom, belo čokolado, piškoti, slanino, sirom, pečeno smetano, cimetom, pa tudi ocvrte ali z grozdjem ter z vinskim ali jajčnim šatojem.
Naša ideja je bila, da zaradi intenzivnega kosila poskusimo »samo« dve različici. Na eni strani kreacijo z imenom »Fašnički sladki greh« z jajčnim šatojem in orehi. Na drugi strani so bile Majine palačinke s slivovo marmelado, cimetom in sladoledom. Bile so večje, kot smo vajeni, in tudi malo bolj sladke, sicer pa – ali ni ravno v tem čar palačink?
