Tisto nedeljo je bilo v hribih vzhodno od Ljubljane še veliko snega, veliko več, kot so ga napovedovali za letošnjo zimo. Pot iz Ljubljane proti Polhovemu Gradcu in potem na Katarino pa je bila vseeno povsem očiščena in varno dovolj široka. Temperature niso bile visoke, je pa Pr' Jur prijetno grela lončena peč. Za tiste, ki se jim je seveda uspelo prebiti v jedilnice.
Brez rezervacij je šlo težko, kar so napovedala tudi zasedena parkirišča v okolici. Naša odprava se je znašla, avto smo, tako kot mnogo drugih, pustili sto metrov stran pri župnišču, ki za takšne nedelje očitno posoja svoj teritorij ob pokopališču in veliki cerkvi sv. Katarine. In potem smo se ob množici bolj ali manj poklicnih pohodnikov pa tudi sankačev sprehodili po zasneženi cesti do hiše, kjer že pod vhodom stoji edini jedilni list, tabla z mamljivim seznamom jedi, ki jih imajo. Od domačega tatarca do paštete, od pečenk in kolin do jote in obare, od špinačnega zavitka do prazničnih flancatov.
Smrekovček, domači čaj in tatarski biftek
V jedilnicah v prvem nadstropju prenovljene kmečke hiše je bila nepopisna gneča. Nedelja ob enih pomeni vrhunec obratovanja prijazne gostilne in prav zanimivo je videti, kako žepna ekipa natakarjev spretno obvladuje prostore.
Sedli smo nasproti velike peči in začeli z enim najbolj zanimivih kosil v zadnjem času. Najprej boste šnopček, je bil prepričan vseprisotni natakar, ki se je vešče sukal med dobesedno tridesetimi gosti naenkrat. Smrekovec, žajbelj, brinjevec in sadjevec strežejo v večjih kozarcih kot v dolini, pripravljeni so za pohodnike. Nam je zadišal smrekovček, na svojem mestu je bil tudi hišni čaj, ki ga kuhajo iz sušenega sadja, aronije, zelišč, medu in limone. Vina ni ravno na pretek, imajo Gorenčev cviček in Štokovo kraško kapljico.
Pili smo malvazijo in jo povezali z domačo specialiteto, tatarskim biftekom (deset evrov). Porcija je velika, vsaj za dva, meso čvrsto, ne preveč pikantno, a konkretno začinjeno, v družbi so ob različnih vrstah kruha, tudi takšnem z ocvirki, maslo, paradižnik in kisle kumarice.
Juhe in enolončnice s šinjkom
V začetku radi ob kruhu in domačih bombicah ponudijo tudi domačo pašteto, tudi te ni malo, potem pa so na vrsti krepke juhe, še raje enolončnice. Pokusili smo seveda konkreten odmerek vroče goveje juhe (štiri evre), ki ob takšnem vremenu mora biti na svojem mestu, a smo bili še veliko bolj navdušeni nad telečjo obaro. Okusna, gosta, s pravim presežkom telečjega mesa je imela pomembno spremstvo, porcijo pravih ajdovih žgancev z ocvirki. Boljših že dolgo nismo pokusili.
Če si želite takšnih in podobnih jedi, imajo tudi nekaj drugačnih juh, predvsem pa še ričet in joto, ki jo postrežejo z veliko porcijo šinjka ali klobase ali pa, tudi to je možnost, brez mesa, za tiste, ki si, zakaj pa ne, želijo, da so enolončnice brezmesna specialiteta. A treba je priznati, da ljudstvo, ki prihaja na Katarino, čaka predvsem na pečene mesnine.
Gigantski kmečki krožnik
Se še da dobiti koline? Seveda, je bil prepričljiv natakar. Pripravili vam bomo kmečko pojedino. Malce smo se ustrašili, da bomo dobili kak ljubljanski približek, prinesli pa so porcijo, ki je bolj kot na moderno kulinarično realnost spominjala na ponudbo v starih domačih gostilnah, ki jih skoraj ni več, še posebej v Ljubljani ne.
Dobro, kaj je bilo na kmečkem krožniku za 18 evrov? Nič posebnega, velika dišeča krvavica, le malo manjša čvrsta pečenica, mehka očiščena svinjska rebra in kos, kake četrt kile kuhanega dimljenega šinjka. Obrok, ki bi marsikje zadovoljil štiri lačna usta, tukaj pripravljajo za eno osebo! In to ob slastnih prilogah, ki jih ne gre prezreti. Govorimo o repi, zelju z ocvirki in seveda o žgancih z ocvirki. Je že kdo vse to tudi zares kdaj pojedel? Težko rečem, radi pa vzamejo domov, nam je povedal natakar, potem ko je prinesel še dva velika kosa telečje pečenke v gosti omaki s tremi kupčki praženega krompirja (17 evrov).
Morda je, preden se lotimo sladic, treba reči, da pozimi Pr' Jurju nimajo solate, ker je na vrtu pač sneg, zato si veliko pomagajo s kislim zeljem in repo.
Flancati, štrudlji in germknedl
Kako popačen kulinarični jezik govorimo Slovenci, ko se udeležimo nedeljskih kosil, kot je bilo tole zimsko na Katarini, se je videlo pri sladicah. Imamo štrudlje, germknedle in flancate, so povedali. A priznajmo si, prevod niti ni potreben. Lahko pa povemo, da tako velikega flancata (1,80 evra), kot smo ga dobili na Katarini, še nismo videli. In ga morda ne bomo nikoli več. Kandidat za Guinnessovo knjigo rekordov je bil povrhu vsega še slasten, kljub velikosti smo ga zlahka snedli. Nič manjši ni bil makov cmok, ki so ga bogato napolnili s slivovo marmelado in nastala je ena najzanimivejših sladic v ljubljanski okolici.
Počasi bo dovolj, smo razmišljali o prej kratki, zdaj pa kar naenkrat dolgi poti do cerkve, kjer je čakala zvesta stara limuzina. A so nas prekinili: za konec se pri nas vedno spije še kak štamprle.
