Naj gremo na kratko skozi Korte. Prenovljeno Staro šolo s hotelom in z izrazito avtorsko, a vseeno otipljivo istrsko kuhinjo so pokopali visokoleteči lastniki, ki ne v košarki ne gostinstvu niso več znali šofirati s svojimi financami. Če prav razumemo, je Stara šola zdaj le hotel, ki goste po Istri pošilja v pohodništvo in kolesarstvo, restavracijo pa so zaprli.
V nekoč prestižni Torkli so se pred časom spet zamenjali najemniki, menda že drugi, odkar sta se gostilničarja, ki sta lokalu prinesla mednarodno slavo, preselila v Savinjsko dolino. Zdaj menda tam kuhajo bolj razkošno, se bodo pa morali v novi ekipi vprašati, ali gostje res prihajajo v srce naše Istre večerjat japonsko govedino.
Na svojem mestu pa je ostala stara gostilna Korte, ki je dolgo veljala za skoraj izletniško točko lačnih iz osrednje in severovzhodne Slovenije. Tradicija je narekovala izlet v Istro in krožnik testenin v Kortah. Takšne tradicije je zdaj manj, ljudstvo več kolesari in manj jé, še manj pije, a prejšnjo ali še eno soboto pred tem, v času našega obiska, so bile jedilnice gostilne v Kortah vseeno lepo zapolnjene. Zunaj na slikoviti terasi je bilo kljub soncu še hladno, pihal je zoprn veter, v notranjosti zraven prijazne peči se je zdelo veliko varneje.
Začeli smo, kot se spodobi v Istri, z malvazijo. V Kortah kljub nekaterim popularnejšim primorskim etiketam zares ponujajo predvsem soseda Koreniko. Ta je na voljo v različnih formatih, nam so namesto buteljke poznavalsko in pošteno priporočili cenejšo, litrsko verzijo in niso se zmotili. Za evro in pol na kozarec je bilo zelo pitno, hkrati pa je zlahka pomagalo pri prvih hladnih jedeh. Na narezek za omembe vrednih 38 evrov so uvrstili kraški pršut, ne istrskega, in panceto, tudi iz kraških Šepulj, ovčji sir, črne olive in rukolo.
Bi lahko tako generičen krožnik zadovoljil štiri lačna usta? Težko, čeprav sestavinam v bistvu ni bilo kaj očitati, sir je bil eden boljših, kar so nam jih narezali v zadnjem času, še posebej ob podpori belega kruha in olja Gregorja Lisjaka. Nič pretresljivega ni bila niti sipa v solati, katere radodarna porcija stane 12 evrov.
Dejstvo je, da Istra, pa naj gre za našo ali hrvaško stran meje, običajno blesti v fazi toplih predjedi in tudi v Kortah niso razočarali. Ker so bili v hiši divji šparglji, smo jih pojedli tako v juhi (za visokih osem evrov) kot v izvrstnih testeninah – divji šparglji in gamberi so se na eni strani družili v rezancih, na drugi pa še v fužih. Katera oblika je boljša, se nismo mogli zediniti, v vsakem primeru pa porcija stane 18 evrov. Daleč najcenejša konkretna predjed so bili bogati bobiči, ki stanejo res prijaznih pet evrov.
Pred mesnimi jedmi je za 28 evrov prispela na mizo steklenica bogatega cabernet sauvignona iz Korenikove vinske kleti, ki je pokril zrezek po dunajsko in majhne, sijajno pečene telečje kronice oziroma zarebrnice, ki jih potresejo s parmezanom in zanje zaračunajo 27 evrov na osebo.
Škoda, da teletine niso uporabili tudi pri dunajskem zrezku, ampak je bil ta svinjski (15 evrov). Mimogrede, prilog, predvsem praženega krompirja, niso zaračunali, je pa treba posebej plačati kruh.
Lahko bi rekli, da tako kot pri slanih jedeh tudi pri sladicah v Kortah ne zapletajo, ne izumljajo ničesar novega niti ne presenečajo. Jabolčna krostata, palačinke z marelično marmelado in sladoled s pečenimi figami v žganju so bili naši favoriti, ki solidno nasitijo vsako družbo, a ne pomenijo nikakršnega presežka. Morda bi morali kombinirati še s sladkimi vini ali lokalnimi žganji.
Več ocen gostiln preberite na mihafirst.si.
