Na Šuštarskem mostu je drgnil harmoniko mojster s starosrbskim repertoarjem, na Tromostovju mu je kot odmev odgovarjal slovenski harmonikar, ki mu še vedno dovolijo, da se pred našimi ušesi uči igranja slovenskih narodnozabavnih. Vmes se iz različnih lokalov sliši zelo različna glasba. Tudi moderne, zahodnjaške plesne zvoke lahko slišite. Pri radovljiškem Lectarju, ki je pred kratkim odprl svojo poslovalnico tudi na Cankarjevem nabrežju, so goste pozdravljali Modrijani. In potem se je nadaljevalo v enakem slogu do konca kosila. Če hočete med prehranjevanjem poslušati Fehtarje, ste na pravem naslovu. Je pa vprašanje, ali ste na pravem naslovu, če hočete dobro in poceni jesti.
Lectar v Stari Ljubljani je verjetno nastal na osnovi velikih finančnih uspehov Sokola, a je treba na tem mestu takoj povedati, da je Sokol visokoprofesionalno podjetje. Njihova dejavnost je veliko več kot predvajanje trapastih narodnozabavnih besedil in ponujanje ocvrtega krompirčka ter klobas. Lectar ima v primerjavi z zloglasnim Sokolom res podobno glasbo, a veliko manj raznoliko ponudbo hrane in tudi slabšo ponudbo vin. Imajo podobne ali celo malo višje cene, je pa pri Lectarju vsekakor premalo natakarjev. Mogoče gre za porodne težave, ampak kar nekaj detajlov kaže, da hočejo lastniki po uspehih pri izletnikih v Radovljici enostavno še malo zaslužiti s turisti v Ljubljani. Da bi servisirali ljubljansko prebivalstvo, tega si gotovo niso postavili kot prioriteto.
Lectar je tako kot v Radovljici tudi v Ljubljani nekakšna domača gostilna, ki si pomaga z folklorno ikonografijo, z miniaturnim kozolcem, lectovim kičem in šopki sušenega cvetja, v teh dneh se najde tudi kakšen velikonočni zajec, podstavljen z letakom s ponudbo raznih kuhančkov. Sredi marca. Ponudba hrane je medtem precej ozka. Morda je tako zaradi marca, ko še ni pravih množic turistov, toda pri hladnih predjedeh niso imeli narezka mesnin, čeprav ga je jedilni list napovedoval, prav tako niso imeli vseh napovedanih vin, ki jih, kot so razložili, še niso pripeljali.
Je bil pa na svojem mestu žepni tatarski biftek za resnih 20 evrov. Bil je grobo nasekljan, ne površno zmlet, zraven so bili tradicionalno feferoni in kumarice, kdo ve zakaj pa tudi grahovi poganjki. Da je prišla pomlad, je dokazovala podloga iz regrata, ki pa so ga bolj slabo oprali, zato smo ob tatarskem bifteku dobili tudi nekaj zemlje. Še nekaj, na jedilnem listu so napovedali, da bo tatarca spremljala mozgova kost, a lahko zagotovimo, da je ni bilo zraven.
Za 14 evrov so pri hladnih predjedeh na voljo tudi Pustotnikovi siri, vsaj tako so rekli. Dobili smo štiri, res na tenko narezane, a nam niso znali povedati, za kakšne vrste sira gre. Takole na pamet smo ocenili, da je bil eden s tartufi, drugi je bil podoben brieju, dva sta bila poltrda. Pomagali smo si s solidnim kruhom, ploščo sirov so krasili nepogrešljivi grahovi poganjki in ajdove kokice, rezinica rdeče redkvice, ni bilo pa nobene marmelade ali medu. Je bil pa sir vsaj čist.
Porciji tatarca in sira sta bili zelo majhni, a to je zdaj v Ljubljani moderno. Drago in majhno. Podobno je bilo pri juhah, kjer so gorenjski gostinci postavili nov rekord. Tako malo gobove juhe v kruhovi skodelici, kot smo je tisto popoldne dobili na bregu Ljubljanice, še nismo videli. Je bila pa hladna in (tudi zato) skoraj neužitna (za devet evrov). V Stari Ljubljani so očitno moderni grahovi poganjki, ki dodajo tudi nekaj okusa, gotovo pa ne spadajo h goveji juhi s fritati. Ob grahovem priokusu je še najbolj motilo dejstvo, da je bila tudi goveja juha prehladna.
Pri Lectarju ob Ljubljanici imajo samo eno vrsto solate, famozno mešano, ki naj pospremi glavne jedi. Še kar bedna izbira, a mi se nismo dali in smo nadaljevali s svinjsko pečenko, eno najdražjih v naših krajih. Za 17 evrov so jo prinesli v spremstvu praženega krompirja. Tako mrzle glavne jedi nismo dobili še nikoli, hladen oziroma ohlajen praženi krompir pa je ena najbolj groznih prilog, ki jih lahko ponudi kulinarika. Tudi že malo nadležno spremstvo poganjkov in ajdovih kokic ni pomagalo, nasprotno.
Na drugi strani smo dobili pečenico (16 evrov), neprepričljivi in seveda malce prehladni klobasi je kot priloga pomagalo kislo zelje z ocvirki, ki je bilo najboljši del popoldanske katastrofe. O postanem praženem krompirju, sramoti svoje vrste, ne bomo več izgubljali besed. Naj pa dodamo, da smo zraven pili solidno Erzetičevo belo briško zvrst, drugih vin na kozarec še niso imeli, saj jih še niso pripeljali, so v četrtem mesecu delovanja na tej lokaciji povedali odgovorni.
Naj še omenimo, da je ljubljanski zrezek piščančji, ne telečji, a ga računajo, kot da bi bil telečji (17 evrov), ne popuščajo niti pri divjačinskem golažu za 19 evrov. Cenejše so sladice, nekaj pod sedmimi evri se vrtita vroč, zelo sladek in velik jabolčni zavitek ter tudi velika in sočna blejska grmada. Pri Lectarju na koncu ponudijo hišno viljamovko in dodajo magnetek lectovega srca z napisom Slovenija.
