»Evropska unija je bila ustanovljena, da bi ogoljufala Združene države«. »Njene članice so izkoriščevalke«. Takšni in podobni ostri izrazi te dni prihajajo iz Bele hiše in od ameriških politikov, kar razkriva povsem novo raven odpora do Evrope in sovražnost do stare celine. Čeprav čezatlantske napetosti niso novost, pa se zdi, da obdobje, ko je bil v Evropi občasno prisoten določen antiamerikanizem, zdaj zamenjuje nova doba – doba ameriškega antievropeizma oziroma, če vam je ljubše, protievropeizma. Od kod izvira in kaj prinaša?
Antievropeizem? Ali to sploh obstaja? Obstaja. Saj je bržkone obstajal že prej, vendar je pogosto prihajal iz drugih delov sveta in ne iz Združenih držav Amerike. Danes lahko rečemo, da še nikoli v zgodovini ni bila kakšna ameriška administracija tako odkrito nastrojena proti Evropski uniji kot celoti, kot je administracija Donalda Trumpa. Morda je celo bolj nastrojena proti evropskemu projektu samemu kot proti posameznim državam članicam.
Po čem to sklepate? Po tem, da je Donald Trump, v nasprotju z zgodovinskimi dejstvi, izjavil, da je bila EU ustanovljena z namenom škodovati ZDA. Poleg tega zasebni pogovori visokih ameriških uradnikov, ki so pricurljali v javnost, kažejo na brutalno odkritost, ki smo jo morda doslej le slutili. »Sovražim izkoriščevalsko obnašanje Evropejcev,« je po poročanju zapisal Pete Hegseth, sekretar za obrambo v Trumpovi administraciji. Ali pa provokacije Washingtona do Danske glede Grenlandije, trgovinska vojna z uvajanjem carin na evropsko blago in nepričakovan, celo osupljiv preobrat v ameriški politiki do Ukrajine.
Saj smo že prej vedeli, kakšen je Donald Trump, ne? Že, toda silovitost preobrata mnoge Evropejce vendarle preseneča. Evropa sama po sebi, to tudi lahko rečemo, sicer ni tako moteča, da bi kratila spanec zagovornikom gesla »Naredimo Ameriko spet veliko« (skrajšano: MAGA), kot se je nedavno izrazil neki francoski novinar. Vendar si je večina Evropejcev, to tudi lahko rečemo, želela ostati pod ameriškim varnostnim dežnikom. Nemara celo tako zelo, da bi bili pripravljeni sprejeti stanje, ki ga je italijanski predsednik Sergio Mattarella poimenoval »srečna vazalizacija«; vendar pod pogojem, da Evropejci ne bi bili prezirani, žaljeni in destabilizirani.
Od kod takšno nasprotovanje Evropi oziroma EU? Razlago je treba bržkone iskati globlje, ne samo na površju. Nekateri analitiki razloge vidijo v trku temeljnih modelov političnega in ekonomskega delovanja. Trump, kakršen je zdaj, ko je spet na oblasti, s seboj prinaša močnejšo ideološko malho, kot jo je nosil v prvem mandatu. Namenil se je ukrepati hitro in odločno, četudi pri tem uporablja izrazito avtoritarne vzorce, kar je presenetilo celo mnoge ameriške politologe, ki z zaskrbljenostjo spremljajo dogajanje – ignoriranje odločitev sodišč, napadi na sodnice in sodnike, zvezno državno upravo in tako dalje. No, če nadaljujemo: Evropska unija pa je zgrajena na vladavini prava, medtem privrženci MAGA verjamejo predvsem v razmerja moči …
... med kom? Med vsemi – v ameriški družbi, med podjetji, med državami. Evropa zagovarja socialno-ekonomski model, ki določa pomembno vlogo države, medtem ko si tehnološko usmerjeni libertarci v ZDA prizadevajo za njeno radikalno krčenje. V tej luči lahko razumemo idejo oddelka za vladno učinkovitost (DOGE) pod vodstvom Elona Muska. Poleg tega trumpizem, kot ga lahko poimenujemo, bije kulturno vojno proti tako imenovani »woke« kulturi, kar je širši pojem, ki vključuje nekatere evropske vrednote, kot sta vključenost in raznolikost. Zgovoren primer takšne ideološke bitke je nedavno pismo nekaterim evropskim podjetjem, v katerem pišejo, naj evropska podjetja opustijo politike spodbujanja raznolikosti, če želijo še naprej poslovati z ZDA.
In kakšen je bil evropski odziv? Takšne zahteve so ostro zavrnili. Splošni napad na Evropo, ki ga po mnenju nekaterih bolj kot Trump pooseblja podpredsednik J. D. Vance – čigar govor na Münchenski varnostni konferenci sredi februarja je osupnil prisotne –, je na stari celini sprožil iskrico sprememb. Evropejci nemara intuitivno začenjajo spoznavati, kaj vse lahko izgubijo v tem prikritem spopadu. To velja tudi za volivce strank, ki so prej nasprotovale tesnejšemu evropskemu povezovanju.
Ta trditev se zdi zelo splošna. Jo lahko podkrepite s čim konkretnejšim? Konkretnejše rezultate bomo bržkone lahko videli čez čas, vendar raziskave javnega mnenja že zdaj kažejo na naraščajočo in večinsko podporo krepitvi evropske obrambe. To je velika sprememba še posebej v Nemčiji, državi, ki je bila tradicionalno najbolj navezana na ameriški varnostni dežnik. Sicer pa je v politiki manj neposrednih napadov na Evropsko unijo. Ti so bili značilni zlasti za določene akterje na desnem političnem spektru.
Nič kaj spodbudno vse tole, kajne? Res ne. Nekateri domnevajo, da bo leto 2025 tako prelomno, kot je bilo leto 1991. Osrednji dejavnik takega razvoja je seveda prihod Donalda Trumpa. Prihodnost je zdaj v tem smislu še posebej nepredvidljiva, pri čemer se, se zdi, Evropa v teh negotovih časih kaže kot nekakšna znana in pomirjujoča entiteta.
