Petra Majdič je naša najboljša smučarska tekačica vseh časov. V svetovnem pokalu je zdaj 45-letna podjetnica dosegla 24 zmag, od tega kar 20 v sprintu, kar jo uvršča na drugo mesto najboljših sprinterk v zgodovini in na četrto mesto med vsemi tekačicami. Za slovenski smučarski tek je bila prava pionirka, saj je v tej panogi nanizala vse možne prvence: dosegla je prve stopničke, prvo zmago v svetovnem pokalu, prvi mali kristalni globus, prvo medaljo na svetovnem prvenstvu in prvo medaljo na olimpijskih igrah.
Zlati bron
Prav na olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 je spisala najbolj neverjetno zgodbo, ki je odmevala po vsem svetu. Tedaj je namreč bronasto medaljo osvojila po tistem, ko je na poledeneli progi padla v tri metre globoko jamo in nato v hudih bolečinah odtekla kvalifikacije in nadaljnje tekme, v katerih se je za las prebila do finala in medalje. Šele globinsko slikanje po finalu je pokazalo, da je imela več zlomljenih reber, eno pa je celo predrlo pljuča. »Ta bronasta medalja je zame kot zlata z diamanti,« je tedaj dejala tekačica iz Dola pri Ljubljani, ki je s svojo zgodbo zasenčila zmagovalce in dobila posebno priznanje Terryja Foxa za najbolj junaško olimpijko. Tedaj je v naši javnosti zakrožila tudi šala: »Ko Chuck Norris ne more več, nadaljuje Petra Majdič.« Tisto leto je dobila tudi zlati red za zasluge Republike Slovenije z obrazložitvijo: »Izkazala je izjemno junaštvo, srčno borbo in izjemen uspeh, mlada generacija pa ima v njej vzor velike športne osebnosti.«
Poleg kar treh malih kristalnih globusov v sprinterski razvrstitvi (veliki se ji je leta 2009 za las izmuznil zaradi spremenjenega sistema točkovanja in pripadel Poljakinji Justyni Kovalczyk) ter srebra in brona na svetovnih prvenstvih v Saporu 2007 in v Oslu 2011 je trikrat postala še slovenska športnica leta, ob svoji športni upokojitvi pa tudi Slovenka leta po izboru bralcev Nedeljskega dnevnika. Tedaj je bil o njej posnet tudi dokumentarni film Petra. Še kako medaljo več bi gotovo osvojila, če v njenem času ne bi nastopala in zmagovala najboljša tekačica vseh časov Marit Bjorgen, ki je bila tako kot še nekaj njenih kolegic iz reprezentance večkrat osumljena uporabe nedovoljenih poživil.
Do lani, ko se je vselej zgovorna tekaška princesa, ki se je odlično znašla tudi pred mikrofoni, nekoliko presenetljivo pojavila kot voditeljica ob predstavitvi smučarskih reprezentanc, se je za celo desetletje skoraj povsem umaknila iz javnega življenja. Vmes je nekdanja smučarska tekačica, ki je prvič opozorila nase leta 1998, ko je osvojila šesto mesto na svetovnem mladinskem prvenstvu in prve stopničke v evropskem pokalu, postala mati dveh hčera (oče je njen nekdanji trener Ivan Hudač) in uspešna podjetnica.
Mati in podjetnica
»Zjutraj še vedno zgodaj vstajam, ker je treba hčeri, stari devet in sedem let, peljati v šolo. Potem imam običajno kup sestankov in klicev v zvezi s svojim podjetjem Nordic, kjer se ukvarjamo z distribucijo športne opreme za tek na smučeh in nordijsko hojo ter imamo fizično in spletno trgovino. Ukvarjamo se tudi s teambuildingom za podjetja in na leto organiziramo več kot sto dogodkov, katerih rdeča nit so šport, kulinarika in zabava. Zmeraj je veliko smeha, ko se kolegi iz službe prvič postavijo na smuči ali se merijo v drugih športih in povezovalnih igrah. V tem času, odkar sem podjetnica, sem tudi zelo navzoča mama svojima hčerkama. Sebe sem zadnjih deset let dala malce na stranski tir in se bolj posvetila poslu in družini. Zaradi tega sem zavračala vabila na dogodke in k funkcionarskim vlogam v športnih zvezah, saj sem popoldne in zvečer želela biti doma,« je lani za naš časnik opisala svoje običajne dni po koncu športne kariere.
Za tek na smučeh nima pravega časa, se pa veseli, da bo z odraščajočima hčerkama tudi za to več priložnosti. »Gibljem se redno in v mejah normale, bi si pa želela večkrat na kakšno daljšo turo v hribe ali sama zase teči na smučeh v miru in brez časovnega pritiska. Za zdaj tega ni, ves čas moram gledati na uro, če že najdem kaj prostega časa. Bosta pa tudi moji hčerki vzgojeni v športnem duhu, kot sem bila jaz. Menim, da je šport fantastičen vzgojni prijem za kogar koli in kadar koli, zato se moja otroka temu ne moreta izogniti. Seveda pa ju ne bom v nič silila. Sam moraš imeti neko iskrico, da se prebudi plamen, brez tega ne moreš v vrhunski šport. Bi ga pa vsakomur priporočila. Nimam slabih izkušenj s tekom na smučeh, čeprav je to naporen šport. A tudi tam se treningi stopnjujejo šele z leti, ne pa pri otrocih,« ugotavlja Petra Majdič, ki na srečo ni imela težav zaradi počenih reber in predrtih pljuč ob padcu na olimpijskih igrah.
»Eden od razlogov, da sem po poškodbi še eno sezono nadaljevala tekmovalno kariero, je bil prav zavedanje, da bosta regeneracija in vrnitev v normalno stanje telesa najhitrejša, če grem skozi proces aktivnega treninga vrhunskega športa. Ta je res lahko naporen in brutalen, a me je daleč pripeljal,« ugotavlja športnica, ki v Dolu pri Ljubljani še vedno skrbi tudi za tečaje smučarskega teka in opaža, da je tam med mladimi, zlasti med deklicami, precej zanimanja za smučarski tek, ki pa po koncu njene kariere in selitvi Anamarije Lampič med biatlonke žal ne dosega večjih uspehov in stalnih uvrstitev na stopničke, s katerimi nas je nekoč razvajala 178 centimetrov visoka športnica z obrobja Ljubljane.
