Nogometni stadion Stožice je največji tovrstni objekt v Ljubljani in v naši državi nasploh. Po uradnih podatkih premore 16.038 sedišč in čeprav bi si marsikdo želel, da bi bila na tekmah Olimpije ali slovenske reprezentance prav vsa do zadnjega zasedena pogosteje, kot so, se tu in tam vendarle zgodi tudi to. Zagotovo pa se je to zgodilo dovoljkrat, da imamo vsi vsaj približno dober občutek, za kakšno množico ljudi gre v tem primeru. Še manjkrat je medtem, vsaj na športnih prireditvah, polna največja dvorana v drugem največjem slovenskem mestu, Tabor v Mariboru, ki sprejme okoli 3800 gledalcev. A spet dovoljkrat, da si znamo vsi predstavljati, koliko približno ljudi je to. Kakor koli, če bi združili število ljudi za razprodan največji stadion v našem največjem mestu in za razprodano največjo dvorano v našem drugem največjem mestu, bi jih bilo približno 19.800. Ogromna številka, ki pa predstavlja še nekaj drugega, precej bolj tragičnega, žalostnega – toliko ljudi je namreč v lanskem letu izgubilo življenje na cestah držav Evropske unije.
Zavezani viziji nič
Uvod je bil nalašč spisan tako, da si določeno število ljudi lažje prikličemo pred oči; morda pa je komu še bolj povedno, če zapišemo, da je omenjena številka še za več kot poldrugi tisoč višja od števila prebivalcev našega osmega največjega mesta, Ptuja. Ko beseda teče o smrtnih žrtvah v prometu, o njih namreč podatke zelo pogosto »serviramo« v pozitivnem, optimističnem tonu, v smislu, da smo napredovali, da je mrtvih na cestah vedno manj, da smo na dobri poti … Četudi vse to drži, se je namreč vseskozi treba zavedati, da je številka še vedno ogromna. In da je edina prava pot, ki se je moramo držati in na njej vztrajati, tista, katere vmesni cilj do leta 2030 je prepoloviti število smrtnih žrtev na cestah EU v primerjavi z desetletjem pred tem, končni cilj pa nič drugega kot nič mrtvih v prometu do leta 2050. In potem v vseh letih naprej.
Če je približno 19.800 mrtvih (približno zato, ker gre za preliminarne podatke in se dokončni uradni lahko še malenkost razlikujejo) torej že v osnovi številka, na katero moramo gledati z več različnih zornih kotov, ima tudi njen pozitivni vidik, ki znova kaže napredek, tokrat tri odstotke manj smrtnih žrtev kot leto poprej in s tem najnižje število v zgodovini, grenak priokus. Ta odstotek namreč pomeni, da je napredek prepočasen in da večina članic ne dosega cilja, da bi se do leta 2030 število smrtnih žrtev v prometu prepolovilo. »Čeprav je triodstoten padec števila smrtnih žrtev korak v pravo smer, to ni dovolj. Še vedno na cestah Evropske unije vsako leto umre preveč ljudi, zato moramo povečati in pospešiti napore, da se bo položaj izboljšal, predvsem za najbolj občutljive udeležence v prometu in na najbolj rizičnih območjih, kot so ruralne ceste. Vsaka smrt je smrt preveč, zato ostajamo zavezani tako imenovani viziji nič,« je ob tem povedal evropski komisar za trajnostni promet in turizem Apostolos Cicikostas.
Tri četrtine žrtev je moških
No, je pa pri skupnem triodstotnem napredku treba poudariti, da se trendi med državami zelo razlikujejo. V zadnjih petih letih je število smrtnih žrtev denimo le rahlo padlo v Grčiji, Španiji, Franciji in Italiji, medtem ko se je na Irskem in v Estoniji celo povečalo! Po drugi strani poročilo kaže, da je Slovenija, o kateri smo pred časom že obširno pisali in v kateri je lani na cestah umrlo 18 odstotkov ljudi manj kot leto poprej, skupaj z Belgijo, Bolgarijo, Dansko, Litvo in Poljsko na dobri poti k cilju 50-odstotnega zmanjšanja števila smrtnih žrtev do leta 2030. V posebni luči je treba osvetliti tudi Romunijo, ki je sicer dosegla znaten napredek, in sicer 21-odstotno zmanjšanje števila žrtev od leta 2019, vendar kljub temu še naprej ostaja država z najvišjo stopnjo smrtnosti v prometu v EU. Tudi sicer se splošni razpored držav ni bistveno spremenil. Najvarnejše še naprej ostajajo ceste na Švedskem, kjer so lani beležili 20 smrti na milijon prebivalcev, in Danskem, kjer je bilo žrtev na milijon prebivalcev 24 (za primerjavo: najmanj smrtnih žrtev v prometu v Evropi je sicer na Norveškem, ki pa ni članica EU, in sicer 16 na milijon prebivalcev). Najvišjo stopnjo smrtnosti na cestah ima medtem poleg že omenjene Romunije (77 žrtev na milijon prebivalcev) še Bolgarija (74), povprečje v EU je 44 smrtnih žrtev na milijon prebivalcev, Slovenija pa je z 32 mrtvimi na milijon prebivalcev krepko pod povprečjem EU in na osmem mestu med državami članicami EU.
Ker zbiranje in analiziranje vseh podrobnejših in ne zgolj splošnih podatkov, da tem lahko nadenemo oznako »uradni«, traja kar nekaj časa, so nekateri takšni šele pred kratkim postali za leto 2023, za katero pa poročilo evropske komisije prav tako navaja marsikaj zanimivega. Denimo to, da najnevarnejše še naprej ostajajo ceste izven naselja, na katerih se je leta 2023 zgodilo kar 52 odstotkov vseh smrtnih prometnih nesreč, sledijo ceste v naseljih (38 odstotkov smrtnih prometnih nesreč) in avtoceste (9 odstotkov). Ali pa, da so v omenjenem letu več kot tri četrtine vseh smrtnih žrtev, natančneje kar 77 odstotkov, predstavljali moški, da so vedno bolj ogroženi udeleženci cestnega prometa starejši od 65 let, ki so predstavljali 31 odstotkov vseh smrtnih žrtev, da je največ smrtnih žrtev med vozniki in potniki v avtomobilih (44 odstotkov), sledijo motoristi in mopedisti (20 odstotkov), pešci (18 odstotkov) in kolesarji (10 odstotkov), ter da so v mestih ranljivi udeleženci v prometu, med katere štejemo pešce, kolesarje, motoriste in uporabnike električnih skirojev, vpleteni v skoraj 70 odstotkov vseh smrtnih nesreč. Največji napredek pri varnosti smo medtem dosegli pri potnikih v avtomobilih in pešcih, saj je, če primerjamo leti 2019 in 2023, prvih umrlo 1000, drugih pa 900 manj, medtem ko je bilo med motoristi in kolesarji drugače, saj jih je v obeh kategorijah umrlo po manj kot 100 manj.
