Nedavno nas je naš bralec opozoril, da je na eni od slovenskih osnovnih šol prišlo do zastrupitve učiteljice z neznano snovjo. Kot nam je uspelo izvedeti, je bila snov v steklenički z vodo, ki jo je imela učiteljica v učilnici in iz katere je naredila nekaj požirkov. Pozneje je morala poiskati zdravniško pomoč, zaradi zdravstvenih težav je bila nekaj dni odsotna od pouka. Kaj natanko se je dogajalo, zakaj in kdo je učiteljici, ki je po pripovedovanju precej priljubljena, podtaknil neznano snov v njeno stekleničko z vodo, šoli tudi po razgovorih z učenci ni uspelo ugotoviti, primer pa preiskuje tudi policija.
Ta nam je potrdila, da so bili obveščeni o dogodku in da so z dosedanjim zbiranjem obvestil ugotovili, da se je lažje poškodovala ena od zaposlenih, potem ko naj bi zaužila neznano tekočino. Trenutno preverjajo okoliščine dogodka in zbirajo obvestila o sumu storitve kaznivega dejanja povzročitve lahke telesne poškodbe.
Tudi ravnateljica šole nam je potrdila, da je učiteljica po tistem, ko so jo odpustili iz bolnišnice, podala prijavo na policijo, ki preiskuje primer. Prav tako so na šoli ravnali in do dogodka pristopili, kot bi pri vsaki taki zgodbi – takoj so začeli znotraj šole razreševati dogodek, a do zaključka, ki bi si ga želeli tako sami kot žrtev, niso prišli. Sklicali so konferenco in se pogovorili z učitelji, kako tako situacijo v prihodnje preprečiti, kako sooblikovati varnost pri delu, koga obvestiti, če pride do neljubih dogodkov, in da zaposleni takoj poiščejo zdravniško pomoč, če je potrebno. Kot je še znano, učiteljica nima več zdravstvenih posledic, je pa izrazila stisko, strah in razočaranje, da bi kaj takega lahko naredil otrok učitelju.
Jasne meje
Ali so bile v tem primeru prestopljene meje, kaj se sme početi v šoli in kaj ne, do kod se šalimo in kje se lahko šala sprevrže v resnejše posledice? Kje iskati odgovornost in kakšna družba postajamo, kakšen vzor smo našim otrokom? Predvsem pa, kako ravnati ob takih dogodkih, v katere so morda vpleteni celo mladoletniki?
Mojca Kirbiš, podpredsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev osnovnih šol Slovenije, sicer pa psihologinja, dolgoletna šolska svetovalna delavka in tudi sama ravnateljica, brž pojasni, da se enotnih receptov, kako ravnati ob takih dogodkih, ne da deliti. Marsikaj je namreč odvisno od individualne situacije in drugih dejavnikov, od starosti otrok in spremljajočih dogodkov, kako šole ravnajo.
»Toda šolski prostor mora biti varen za vse. Ne le za učence, ampak tudi za vse zaposlene in tiste, ki vstopajo v ta prostor. Za starše, ki pridejo na govorilne ure, in za zunanje obiskovalce. Če torej želimo imeti varen prostor, morajo biti postavljene jasne meje, do kod se sme, kaj je dovoljeno in kaj ne. Če ob določenih trenutkih, ne glede na starost otroka, ne nastopimo z jasnim sporočilom, kje je ta meja, potem ne moremo pričakovati, da se bodo otroci tega naučili in da bodo to spoštovali. Toda hkrati se moramo zavedati, da imajo odgovornost s primarno vzgojo otroka in mladoletnika starši in nihče jim te odgovornosti ne more vzeti. Zato pričakujemo, da se otroci določenih norm obnašanja najprej naučijo doma, pri primarnih vzgojiteljih, potem pa to v šoli nadgrajujemo. Zato je vedno odvisno od situacije, konteksta, posameznega otroka in teže prekrška, kako vzgojno delujemo. Pa vendar, kadar je ogrožena varnost, je prav, da pokličemo tudi policijo. Šola ni preiskovalni organ v tem smislu in te postopke lahko vodi edino policija,« je povedala Kirbiševa. Šole ob različnih prestopkih, ki se zgodijo, različno ravnajo. Kadar se konkretno ve za posameznega otroka, da je storil prekršek, se zadeve s starši tudi konkretno rešujejo, kadar so to posamezni oddelki, se običajno skliče roditeljski sestanek tistega razreda.
»Vse je odvisno od posamezne situacije, toda osnova je, da moramo vedno sodelovati s starši in delati z njimi z roko v roko, če želimo vzgojno delovati. Ker če delujemo vsak na svojem bregu reke, ne bomo vzgojno uspešni,« potrjuje Mojca Kirbiš.
Ko hec ni več hec
Kje so torej meje, ki jih v šoli ne smemo prestopiti? Mojca Kirbiš odgovarja: »Žal danes opažamo, tudi pri medvrstniškem nasilju, da otroci najpogosteje rečejo, da so se samo hecali. Zato smo odrasli tisti, ki moramo postaviti tudi to mejo, kje se šala konča in kje je meja, ko lahko škodiš drugemu. Bodisi učitelju, bodisi vrstniku, bodisi staršem doma. Določenih meja pač ne moremo prestopati in tu morajo biti sporočila jasna.«
Sogovornica še potrdi, da težave nastopijo ravno zato, ker otroci ne poznajo jasnih mej oziroma jim je na najrazličnejše načine dovoljeno, da jih prestopajo.
Čeprav šole s pravili šolskega reda te meje zapišejo, pa je druga stvar, kako jih spoštovati in udejanjiti. »V današnji družbi zelo težko,« kratko komentira.
Tudi zato si na šolah želijo sprememb zakona o osnovni šoli, kjer bi bile določene stvari jasneje opredeljene, tudi sodelovanje in odgovornost staršev. »Pogosto, ko želimo postaviti meje, iščejo starši opravičila za te meje in ravnanje otrok. Velikokrat se zgodi, da ne postavimo teh mej skupaj s starši, ampak vsak po svoje. S tem ne dajemo jasnih sporočil otroku. Moje osebno in tudi strokovno mnenje je, da bi učenci morali dobivati jasna sporočila glede mej in tudi nositi njihove posledice, kadar jih kršijo. Toda hkrati potem ne lepimo etikete na otroke, ne pogrevamo stvari za nazaj, ampak razrešimo in ugotovimo, kaj je bilo narobe, to popravimo, prevzamemo odgovornost in gremo naprej. Brez nahrbtnika, ki ga nosimo s seboj, to je osnovno, kar bi morali dati otrokom.«
Šola je odraz družbe
A vse to brez sodelovanja staršev in šole ni mogoče. »Tudi kadar se ne strinjamo med sabo, je pomembno, da se odrasli v svojem delovanju uskladimo in dogovorimo. Če govorim kot mama: kdaj smo najbolj učinkoviti pri vzgoji? Če v šoli ugotovijo, da je določeno vedenje otroka neustrezno in jaz kot starš to doma podkrepim z nekimi ugotovitvami, potem bomo gotovo najbolj učinkoviti. Če pa šola ugotovi, da je vedenje neustrezno in da starši doma tega ne podkrepijo ali celo negirajo delovanje šole, potem šole v vzgojnem delovanju zanesljivo ne bodo uspešne. Velja pa to tudi obrnjeno, seveda,« razlaga Mojca Kirbiš.
Bolj kot to, da ni sodelovanja med šolami in starši, sogovornica prej opaža, da se pogosto razlikujejo pogledi, pričakovanja in stališča glede vzgoje otrok med starši in šolami. Kako torej gledajo v šoli na odgovornost, pravice in dolžnosti otrok ter kako vse to vidijo starši in otroci.
»Nikakor ne želim delovati, kot da nismo na strani otrok. Seveda se zavedamo njihove starosti in pomembnosti razvoja, toda hkrati je za celosten dober razvoj otroka pomembno postavljanje mej, pravilno in jasno postavljanje mej. Šola je odraz družbe in dogajanja v njej. Vsak si lahko odgovori, koliko je na splošno spoštovanja v naši družbi. Toda današnji otroci so še vedno le otroci, odrasli pa smo tisti, ki se moramo dogovoriti, kako jih bomo vzgajali in jim pokazali smernice. Temelji se postavijo že v zgodnjem otroštvu in tu je vsak starš najprej odgovoren, nato pa se priključimo še institucije.«
