Tudi najboljši športniki morajo nekoč zaključiti kariero. Tega se dobro zavedajo tudi navijači, ki si potem hitro najdejo nove junake, za katere stiskajo pesti in se navdušujejo ob njihovih potezah. Le redki pa so športniki, ki s svojo upokojitvijo zbudijo toliko nostalgije po dobrih starih časih, kot je je med ljubitelji košarke obudila nedavna novica o zaključku kariere ameriškega košarkarja Derricka Rosa. Zahvaljujoč bogati spletni ponudbi bo sicer še mogoče uživati ob njegovih neverjetno atraktivnih potezah, bo pa njegova zgodba tudi svojevrsten opomnik, kako krut in krivičen je lahko šport in kako zelo krojijo usodo najboljših športnikov poškodbe.
Zabil čez Dragića
Rose je v najboljšo košarkarsko ligo na svetu vstopil leta 2008, ko je že veljal za zvezdo srednješolske in študentske košarke in bil zato prvi izbranec nabora. Kot novo upanje in obraz moštva po Michaelu Jordanu ga je izbral klub iz Chicaga, kjer se je v eni najnevarnejših sosesk revnega dela mesta tudi rodil materi samohranilki kot najmlajši od štirih sinov. Podobno kot kasneje naš Luka Dončić je v krstni sezoni prepričljivo postal najboljši novinec lige in bil leto zatem prvič izbran za tekmo vseh zvezd, na kateri je zaigral tudi v naslednjih dveh letih. V sezoni 2010/2011 je 191 centimetrov visoki branilec s kar meter visokim odrivom z mesta in s povprečjem 25 točk in 7,7 podaje na tekmo popeljal Chicago Bulls do prvega mesta v rednem delu sezone z izkupičkom 62 zmag in 20 porazov, za kar je bil po koncu sezone že pri 22 letih kot najmlajši v zgodovini razglašen za najkoristnejšega igralca (MVP) lige. Biki so se takrat prebili do finala vzhodne konference, kjer je bil s 4:1 boljši Miami.
Leta 2010 je postal viralen posnetek njegovega zabijanja v Phoenixu prav čez našega Gorana Dragića, ki ga je malce naivno skušal ustaviti. »Kaj Dragiću nihče ni povedal, kdo je Rose in da zna tako visoko skočiti,« se je tedaj doživeto spraševal TV-komentator in nekdanji košarkar Stacy King, ki je zaslovel prav zaradi stalnega ponavljanja tega posnetka. Manj rad se ga je spominjal Dragić, ki se je s tem znašel na tako imenovanem in obrambnim košarkarjem tako zelo neljubem »posterju«. Več let kasneje je na vprašanje ameriških novinarjev povedal, da je od Rosa takrat pričakoval le polaganje na koš in da nikoli več nihče ni tako zabil čez njega. Rose, ki je vselej deloval skromen in zadržan, skoraj sramežljiv, se je komentarjev slovitega posnetka izogibal, menda tudi zato, ker sta imela z Dragićem pogodbo z istim proizvajalcem športnih copat.
"What are you doing Dragic? Did you not get the memo! Derrick Rose can go upstairs! I wanna go higher!"
— Ballislife.com (@Ballislife) January 22, 2020
10 years ago today, @Stacey21King's call on Derrick Rose posterizing Goran Dragic.
pic.twitter.com/SSzrh9ifpO
Zdelo se je le še vprašanje časa, kdaj bo Rose z Bullsi osvojil naslov prvaka, a je nato njegovo kariero za vedno spremenila poškodba. Na prvi tekmi prvega kroga končnice 2012 si je strgal križne vezi na levem kolenu, zaradi česar je izpustil celotno naslednjo sezono, v sezoni 2013/2014 pa je zmogel odigrati le deset tekem. Po vrnitvi je košarkar, ki ga je že omenjeni King ob enem njegovih legendarnih zabijanj jedrnato opisal kot »prevelikega, premočnega, prehitrega, predobrega (too big, too strong, too fast, too good)«, moral precej spremeniti način igre. Še vedno je kazal svoje mojstrsko obvladovanje žoge in natančno roko, a takšne eksplozivnosti kot pred poškodbo ni bilo več. Tudi zaradi strahu pred novimi poškodbami, ki pa se jim vseeno ni mogel izogniti.
Leta 2013 si je poškodoval meniskus na desnem kolenu, ki ga je moral naslednje leto še enkrat operirati. Čeprav je izjavil, da bi želel v rodnem mestu ostati vso kariero, je njegov klub leta 2016 obupal nad njim. Novico, da se seli v New York, je izvedel ravno med intervjujem in planil v jok. Že aprila 2017 je moral znova na operacijo, tokrat zaradi meniskusa levega kolena, poškodbe pa so se nato vrstile tako kot nove menjave klubov, v katerih je igral le še manj pomembne vloge. Preselil se je še v Cleveland, Minnesoto, Detroit, se vrnil med Knickse in odločitev o koncu sprejel v Memphisu, kjer je igral že za univerzitetno košarko.
Ni se predal
Če ne štejemo njegovega še drugega zaporednega naslova svetovnega prvaka v Španiji leta 2014, je najbolj bleščeč trenutek kariere po prvi poškodbi doživel pred šestimi leti, ko je za tesno zmago Minnesote proti Utahu dosegel 50 točk, kar je bil njegov strelski rekord. Po tekmi, na kateri so v dvorani spet odmevali vzkliki »MVP, MVP«, so ga znova premagale solze, a tokrat zaradi ganjenosti in sreče. »Pri Rosu talent nikoli ni bil vprašljiv, le njegovo zdravje. Ko je bil zdrav, je bil najboljši,« je tedaj dejal Dwyane Wade. »Ko pade superjunak, je navsezadnje še vedno superjunak. Rose je pokazal, zakaj je še vedno superjunak,« je dodal LeBron James. Lastnik Bullsov Jerry Reinsdorf pa je njegovo kariero opisal takole: »Je eden najodločnejših in najvztrajnejših športnikov, kar sem jih spoznal. Ves čas se je moral boriti s poškodbami in smolo, ki bi veliko večino zlomila.«
Petintridesetletni Rose je svojo odločitev o upokojitvi v obliki zahvalnega pisma košarki in navijačem objavil na družbenih omrežjih in v zakupljenih celostranskih oglasih v glavnih lokalnih časopisih mest vseh klubov, za katere je igral. Zadnji je bil Memphis, s katerim je pred lansko sezono podpisal dvoletno pogodbo, a dosegel prijateljski dogovor, da ga izpustijo še pred iztekom preostanka pogodbe. »Z vrnitvijo v Memphis, kjer sem igral že kot študent in kjer ima družino moja žena, sem naredil poln krog,« je dejal aprila letos, ob začetku letošnje sezone pa se je v poslovilnem pismu zahvalil košarki, njegovi »prvi ljubezni«, za vse, kar mu je dala. »Verjela si vame med vzponi in padci, spremenila igrišče v moj dom in svetišče, kjer sem se lahko svobodno izražal, mi pokazala, kaj zmorem … Omogočila si mi spoznati nove kraje in kulture, ki si jih deček iz Chicaga ni mogel niti zamisliti. Naučila si me, da je vsak poraz tudi lekcija in da je vsaka zmaga razlog za hvaležnost … Za vedno boš ostala del mojega življenja,« je med drugim zapisal v pismu mož, ki je že zdavnaj poskrbel, da se je njegova družina z dna družbe preselila v samo elito.
Rose je v 16-letni karieri v rednem delu lige NBA odigral 723 tekem s povprečjem 17,4 točke in 5,2 podaje, v končnicah pa 52 tekem s povprečjem 21,9 točke in 6,3 podaje. Redni izkupiček ga z 12.573 doseženimi koši uvršča na 248. mesto vseh časov, tik pred Dragića, ki je 12.568 točk nabral v 946 tekmah (obema se hitro približuje Dončić, ki je v 406 tekmah zbral že 11.638 točk).
»Ker vem, da sem v športu dal vse od sebe, sem prepričan o svoji odločitvi. Košarka je bila zame šele začetek. Zdaj je pomembno, da dam vse od sebe svoji družini, ki si to zasluži,« je ob slovesu še povedal človek, čigar kolena žal niso bila kos njegovi silni nadarjenosti in zmogljivostim.
