Potem ko je danes Nika Prevc slavila tudi na finalni tekmi sezone v Lahtiju, Ema Klinec pa je zasedla tretje mesto, se spomnimo še enega naših najboljših smučarskih skakalcev vseh časov, Primoža Peterke.
Peterka je bil naš prvi smučar, ki je osvojil veliki kristalni globus, ta večni predmet poželenja najboljših skakalcev, alpskih smučarjev, smučarskih tekačev, biatloncev in deskarjev na snegu. Osvojil ga je kar dvakrat zapored, kar je letos uspelo ponoviti šele Niki Prevc. Bil je tudi prvi Slovenec, ki je preskočil 200 metrov, in naš prvi skakalec, ki je bil na vrhuncu slave tudi v tujini tako priljubljen, da so ob njegovi pojavi najstnice na Poljskem vreščale kot ob prihodu kakega rockerskega zvezdnika.
Vzponi in padci
Zgodba moravškega orla, ki je 28. februarja dopolnil 46 let, je bila polna neverjetnih vzponov, padcev in vnovičnih vrnitev, zvezdniških trenutkov ter človeških slabosti. Pri komaj 16 letih se je že na svoji prvi tekmi svetovnega pokala v Innsbrucku uvrstil na 8. mesto, še v isti sezoni pa je dosegel tudi prvo zmago v Zakopanah, ki ji je sledila še zmaga v Falunu. V naslednji sezoni je zmagal kar sedemkrat in osvojil tudi prestižno novoletno turnejo ter prvi kristalni globus, hkrati pa leta 1997 v Kulmu postavil nov državni rekord z doskokom pri 203 metrih. V sezoni 1997/98 je nanizal štiri zmage, ki so zadoščale za drugi kristalni globus. Na olimpijskih igrah 1998 v Naganu je v posamičnih tekmah osvojil peto in šesto mesto.
Po bliskovitem vzponu in uspehih je pri 18 letih prišla rezultatska kriza, pa očitki zaradi ne dovolj športnega življenja in kazni zaradi prekrškov, kot je bil odhod v diskoteko pred tekmo, čeprav je na njej celo zmagal. »Bil sem kaznovan kot vsi, ki se niso vedli, kot smo se morali. Pravila so bila kar stroga, a če zdaj gledam nazaj, je bila strogost kar na mestu. Pri 17 ali 18 letih to še gre, zdaj ne bi več šlo. Zdaj še vstati ne bi mogel zjutraj. Včasih so si kakšni skakalci privoščili še kaj veliko hujšega, pa so vseeno zmagali, a zdaj so drugi časi. Z odhodom nekaterih so skoki izgubili nekaj šarma, sproščenosti in zanimivosti tudi po tej plati,« se je leta 2011 spominjal v pogovoru za Nedeljski dnevnik. »S sedanjo pametjo bi takrat gotovo kaj spremenil. Stoodstotno. Ne razumite me narobe, ne obžalujem skoraj ničesar v življenju, a s sedanjo pametjo in tistim talentom bi se gotovo malo drugače vedel. A vseeno je nekako šlo. V tistih letih mladi človek živi zelo intenzivno in ima ogromno energije, ki jo je treba nekam dati. Malo narobe sem jo usmeril. Sem se pa imel fino, po pravici povedano,« je še dodal.
Če najstnik nenadoma postane najpopularnejši športnik in mu svet leži pred nogami, se mu lahko hitro malo zavrti. Dodatna skušnjava je bila tudi nagrada smučarske zveze za prvi slovenski polet čez 200 metrov, namreč harley davidson. »Malo je bilo nevarno, sploh ker se prej še nikoli nisem peljal z motorjem na prestave, ampak le nekajkrat z mopedom avtomatikom. Potem pa sem dobil tisto težko mrcino. Manj težav bi bilo, če bi bil že prej motorist. Bilo je kar nekaj padcev, a na srečo brez resne poškodbe. Ampak zdaj ga tako ni več, sem ga že prodal,« nam je ob koncu skakalne kariere pri 32 letih povedal Peterka, ki so ga nekoč za leto in pol vrgli iz reprezentance, ker si ni hotel postriči svojih dolgih las. »Nisem popustil ob ultimatu, da naj se ostrižem ali pa se vrnem v klub. Vrnil sem se v klub, dolge lase pa sem obdržal. Nobenemu nisem nič zameril, ampak moja čupa je moja čupa. Obdržal sem jo tudi med vojsko, saj sem jo odslužil civilno v Rdečem križu.«
Čudežna vrnitev
Ko se je njegova kariera znašla skoraj na dnu, se je Peterki po nekaj letih čudežno uspelo ne le vrniti, ampak v sezoni 2002/03 celo dvakrat zmagati. Svojo zadnjo zmago, 15. v karieri, je dosegel na novega leta dan v Garmisch-Partenkirchnu. Svojo kariero, v kateri se je 32-krat povzpel na stopničke, je okronal še z bronastima ekipnima medaljama na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju in na svetovnem prvenstvu 2005 v Oberstdorfu. »Najbolj sem ponosen na kristalna globusa, na 203 metre in zmago na novoletni turneji. V zasebnem življenju pa sem ponosen na tri super otroke. Vesel sem tudi, da me je šport naučil delavnosti,« je v začetku letošnjega leta povedal v pogovoru za Areno Sport.
Skoke so nekaj časa trenirali njegovi otroci Maj, Gaja in Stela, ki jih ima z nekdanjo ženo in lepotno kraljico Renato Bohinc. Po koncu kariere je osem let delal kot pomočnik trenerja naše ženske skakalne reprezentance, za krajši čas se je preskusil tudi kot trener turške moške in kitajske ženske ekipe. V zadnjih zimah je bilo nekdanjega skakalnega zvezdnika, ki je ohranil skromnost in skoraj ganljivo odkritost v stikih z mediji, mogoče srečati v Intersportovem servisu alpskih smuči v Kranjski Gori, še pri skoraj 40 letih pa je iz užitka skočil na stometrski skakalnici in pristal pri 114 metrih. Zaradi uspehov, talenta, načelnosti in svojeglavosti je (p)ostal športni junak mnogih Slovencev, ki so bili mladi ob koncu prejšnjega tisočletja. O njem so bili posneti kar trije dokumentarni filmi: Vleci, Primož (1997), Peterka: leto odločitve (2002) in Skoki so moje življenje (2011).
