Gruče mladostnikov, zatopljenih v zaslone danes nepogrešljivih mobilnih naprav, so vsakodnevni prizor na ulicah večjih in manjših krajev. Starejše, ki telefone uporabljajo predvsem kot priročno orodje, morda prešine misel: »Le kaj je na tem telefonu tako zanimivega?« Odgovor je lahko povsem nedolžen – klepetajo s prijatelji, si izmenjujejo fotografije, ogledujejo posnetke priljubljenega zvezdnika –, lahko pa je temačen: kdo ve, morda si ogledujejo in se morda naslajajo nad posnetkom, ki je zakrožil po spletu, kako se skupina mladih besedno ali fizično znaša nad sovrstnikom.
Vrstniško nasilje, ki ga poznamo z ulic, šolskih hodnikov, iz parkov, z igrišč in še od kod, je našlo pot na svetovni splet. Zaskrbljujoč pojav oziroma trend snemanja maltretiranja, poniževanja, brc, zaušnic in udarcev, ki jih skupina otrok oziroma mladostnikov zadaja žrtvi, se je s priljubljenostjo aplikacij in družbenih omrežij udomačil tudi v naši družbi. Kako pogosto se dogaja, ne vemo. A že samo tiste zgodbe, ki jih zasledimo v medijih – in ki predstavljajo le vrh ledene gore – kažejo, da ne gre za osamljene primere. Mladoletniška kriminaliteta je v porastu, več je nasilništva in groženj, pa tudi povzročitve lahkih telesnih poškodb, je v poročilu za preteklo leto zapisala policija. Zato ne moremo z gotovostjo zapisati, da se je zadnji primer vrstniškega nasilja zgodil na Ptuju, o čemer smo veliko slišali v preteklem tednu, toda prav ta primer, posnetek skupine, ki je snemala klofutanje klečečega dečka, je zadnji, ki je prišel v javnost. Pred tem je bilo Celje, Koper, občasno kapljajo primeri iz Dolenjske, spomnimo se tragične zgodbe iz Šoštanja, kjer naj bi si osnovnošolka celo vzela življenje zaradi domnevnega vrstniškega nasilja … Koliko otrok je nasilje trpelo v tišini, nikoli ne bomo izvedeli, podobno lahko tudi le ugibamo, koliko posnetkov je ostalo skritih na telefonih storilcev in/ali nemih prič.
Hitrih rešitev ni
Ptujski primer je znova sprožil burno razpravo o tem, kakšna je današnja mladina, kako naj družba ukrepa proti mladim povzročiteljem nasilja in zaščititi njihove žrtve. Slišali smo vse: od predlogov strožjih kazni in sankcij za otroke in tudi njihove starše do razprav, ali odrasli nehote vzdržujemo okolje, ki dopušča nasilje.
Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, priznava, da se ob dogodkih, kot je ptujski, strokovnjaki znajdejo v stiski. Ljudje od njih pričakujejo hitre rešitve, teh pa preprosto ni. »Želimo si, da bi odrasli razumeli, kako pomembno je vsakodnevno sobivanje z otroki in mladimi. Odrasli moramo z njimi skleniti drugačno zavezništvo, jim dati občutek, da nam lahko zaupajo, da se lahko od nas učijo, da smo jim dober zgled. Mi smo tisti, ki jim pomagamo razumeti ali interpretirati dogodke iz okolja in vse to vpliva tudi na odzive mladih znotraj vrstniške skupine. Nasilni ljudje, ki ne znajo reševati svojih težav, ki se zelo slabo čustveno obvladajo, bodo otroke težko naučili nenasilja, spoštovanja in vključevanja.«
Biti del vrstniške skupine je danes enako naporno kot nekoč, nadaljuje Katja Zabukovec Kerin in opozori, da vrstniško nasilje spremlja tudi posebna dinamika znotraj skupine: iz strahu, da bi sami postali tarča, večina podpre tistega, ki nasilje izvaja, tudi če se s tem ne strinjajo. »Otroci in mladostniki doma pogosto pripovedujejo drugačno zgodbo – da so se postavili za žrtev, ji pomagali –, a tega pogosto ne zmorejo. Preprosto jih je preveč strah, da bi zaradi tega sami zdrsnili na dno skupine in ogrozili svoj položaj.«
Kako naj se na vrstniško nasilje odzovejo otroci in mladostniki? Ključnega pomena je, da se čim prej obrnejo na odrasle, ki jim zaupajo – starše, skrbnike, učitelje ali druge šolske delavce, ki morajo njihovo izpoved vzeti resno. »Otroci vrstniško nasilje pogosto razkrivajo postopoma, saj sprva preverjajo, kako se bomo odzvali. Šele ko začutijo, da nam lahko resnično zaupajo, še posebej če so bili v preteklosti nad odraslimi razočarani, povedo več.«
Usklajen odziv odraslih brez lažnih obljub
Odrasli moramo otroku pokazati, da cenimo njegovo zaupanje, in mu hkrati pojasniti, da gre za zadevo, ki jo moramo rešiti odrasli, a ne vsak zase, temveč usklajeno. Pomembno je, da ukrepamo hitro, premišljeno in zanesljivo. Za prazne obljube in pretirane čustvene odzive ni prostora, četudi smo lahko ogorčeni, prestrašeni zaradi otroka, jezni na povzročitelja nasilja ali morda celo dvomimo o otrokovi pripovedi. »Zato je še toliko bolj pomembno, da se opremo na strokovne usmeritve, se povežemo z drugimi odraslimi in skupaj oblikujemo učinkovit načrt. V proces je treba vključiti tako žrtev kot povzročitelja nasilja ter priče in opazovalce nasilja. Skupaj jih poskušamo usmeriti, kako ravnati v tem primeru in v podobnih situacijah v prihodnje – da se nasilje ne bi več ponavljalo,« svetuje strokovnjakinja. Sankcije in neprijetne posledice za tiste, ki nasilje izvajajo, so del tega procesa. Hkrati svetovalno delo vključuje podporo vsem otrokom, da se naučijo živeti brez zlorabe moči, da znajo postaviti meje, skrbeti zase in pravočasno poiskati pomoč.
So sankcije za mladoletne povzročitelje nasilja pri nas preblage? Bi bilo, kot lahko slišimo te dni, smiselno znižanje starosti kazenske odgovornosti mladih, ki se po slovenski zakonodaji začne pri 14 letih? Katja Zabukovec Kerin poudarja, da sankcija ni nujno le pravna, kot si odrasli radi predstavljamo. Sankcija je za otroke in mladostnike lahko že izguba privilegiranega položaja ali odvzem pozornosti, ki si jo želi. »Nasilju je treba odvzeti dovoljenje. Ne sme postati pot do želenega cilja.« Poleg šole in družine ima ključno vlogo tudi širša skupnost ter večinski del vrstniške skupine, ki ni tarča nasilja niti ga ne izvaja. »Skupaj se moramo dogovoriti, kako bomo postavljali meje. Ne nujno s strogimi kaznimi, temveč s tem, da otrokom ali mladostnikom, ki povzročajo nasilje, odvzamemo podporo, jih ne branimo in opravičujemo ter jim pomagamo razviti bolj zdrave načine potrjevanja in vključevanja v skupino.«
V društvu ne podpirajo predlogov za znižanje starosti kazenske odgovornosti mladih, saj menijo, da že obstoječi potenciali v šolah in skupnosti ostajajo neizkoriščeni. Ob tem pa si ne smemo zatiskati oči pred dejstvom, da bo v soočenju z otrokovim nasilništvom del staršev vedno zavračal sodelovanje s strokovnjaki ali šolo in bodo morda celo oni tisti, ki bodo tako ali drugače napadali zaposlene. »Ampak tudi otroci teh staršev morajo dobiti drugačno sporočilo in ne le tisto, ki ga slišijo doma.«
Hinavski odrasli
Več ko je v družbi dovoljenja za nasilje, ko to postane sprejemljivo v politiki, v zdravniških čakalnicah in drugod, ter bolj ko padajo meje sprejemljivega vedenja, močneje se to odraža na otrocih in celotni družbi, opozarja Katja Zabukovec Kerin. Zaradi zadnjih dogodkov je vrstniško nasilje aktualna tema danes, že jutri pa bo morda v ospredju nasilje v družini, femicid ali sovražni govor. Vendar se moramo zavedati, nadaljuje strokovnjakinja, da so vse oblike nasilja med seboj povezane. Raziskave pa kažejo, da z omejevanjem ene oblike vplivamo tudi na zmanjševanje drugih. Enako velja obratno: ko dovoljujemo, da se ena oblika nasilja razplamti, s tem odpiramo vrata vsem drugim. »Zato je hinavsko, da nas skrbi zgolj vrstniško nasilje, hkrati pa dopuščamo, včasih morda celo spodbujamo druge oblike nasilja med odraslimi.«
Nevladne organizacije že vrsto let opozarjajo, da bi moralo biti v šolski kurikulum vključeno ne le učenje nenasilja, temveč tudi razvoj drugih socialnih veščin – in to za vsakega otroka. »Vsak otrok v življenju ne bo uporabljal matematičnih ali fizikalnih formul, tudi določenih drugih znanj iz šolskih predmetov. Ampak vsak otrok bo potreboval znanja s področja odnosov, nenasilja in komunikacije, pa tega v šoli nujno ne dobi,« opozarja sogovornica. Ob tem izpostavlja, da je kljub velikemu zanimanju staršev še vedno premalo brezplačnih programov, v katerih bi pridobili znanje, kako ravnati drugače in naslavljati potrebe otrok. »Med otroki in mladimi je veliko strahu in tesnobe, kar kot skupnost slabo naslavljamo. Šele ko se zgodi eksces, vrstniško nasilje ali še kaj hujšega, se zbudimo.«
Čas za aktivne starše in družbo
Tudi doc. dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let skozi številne raziskave spremlja izkušnje otrok in mladih na spletu, verjame, da bi morala biti izobraževanje in ozaveščanje o posledicah uporabe interneta v obliki digitalne vzgoje vključena v šolski kurikulum. »Mislimo, da na internetu govorimo petim ljudem, v resnici pa govorimo svetu. Mladina se ne zaveda resnosti posledic objav na internetu. Ko nekaj objaviš, se to razprši s svetlobno hitrostjo. V naslednjem trenutku lahko objavo sicer izbrišeš, vendar je popolnoma odstraniti ne moreš. Izobraževanje je pomembno, ker danes si lahko ti storilec, jutri pa žrtev. In obratno – danes žrtev, jutri storilec.« Tudi opravljene raziskave potrjujejo, da so današnji storilci spletnega nasilja pogosto nekdanje žrtve tovrstnega nasilja.
Javne razprave o varni rabi interneta, ki so nujne danes, naj presegajo zidove šol in roditeljskih sestankov. »Najprej moramo odrasle spodbuditi k temu, da bodo pripravljeni poslušati mlade in razumeti njihovo spletno realnost, vendar brez moraliziranja,« pravi Bojana Lobe. Če odrasli še vedno živimo v dveh svetovih, to za otroke in mladoletnike ne velja, saj sta v njihovem življenju realni in virtualni svet neločljivo prepletena.
Zamujena priložnost?
Spomnimo jo še na njeno izjavo iz leta 2012, ki je več kot desetletje kasneje še vedno aktualna: »Najprej je bil čas, ko smo mislili, da se bodo otroci sami naučili varno uporabljati internet. Bil je čas, ko smo verjeli, da bodo za to poskrbele šole, civilne iniciative, centri za varnejšo rabo interneta in podobne institucije. Sedaj je čas za aktivnega starša.« Ali smo pri digitalni vzgoji svojih otrok zamudili priložnost? Bi danes povedano oblikovala drugače? »Niti ne,« odgovarja Bojana Lobe. Izjava še vedno drži: le starši imajo moč nekaj spremeniti, saj otroci še vedno delujejo po zgledu in česar se naučijo doma, prenašajo tudi v druga okolja. »Bi pa izjavo morda nekoliko razširila: danes ni čas le za aktivnega starša, ampak je ključnega pomena tudi aktivna družba.« Torej ne le starši, temveč tudi šole, raziskovalci, oblikovalci politik in vse vključene javnosti morajo krepko prispevati k skupnemu cilju – varnejšemu digitalnemu okolju za otroke in mladostnike.
