Potekalo je nekako takole: na eni strani mize novinar z beležko in v njej po točkah vse ključne in združene pripombe bralcev, 1, 2, 3… Na drugi strani sogovornica, pomočnica direktorja TV Slovenija Neli Vozelj. Majhna pisarna, nič kaj direktorska. Kot vsaka druga v četrtem nadstropju stavbe na Kolodvorski. Kot je to danes običaj, je sogovornico predlagala služba za odnose z javnostjo. Pa vendarle to ni bil običajen pogovor. Šlo je za očitke, tehtne pripombe gledalcev in ključno je bilo pridobiti konkretna pojasnila, dasiravno je bil glavni cilj še zagotovitev obljube, da se bosta program in delovanje televizije spremenila na bolje.
V beležki je bil pod zaporedno številko ena najbolj pogost očitek: spreminjanje sporeda in odstopanje od tistega, kar objavijo tiskani mediji. »Poglejte, razmere so take, na kar nas neprestano opozarjajo naši bralci: v sporedu piše eno, na televiziji predvajate drugo. To smo že večkrat posredovali vašim pristojnim službam, odgovor je vedno enak – vzrok je v nepredvidenih športnih dogodkih ali prenosih iz parlamenta. Toda izkušnje kažejo, da je takih primerov pri drugih javnih televizijah, kot je avstrijska ORF, bistveno manj, čeprav prenašajo tako šport kot tamkajšnji parlament. Torej gre za izgovor zaradi izgovora,« se je začelo novinarsko zasliševanje. Sogovornica je malce razmislila, kot je bilo pričakovati, je začela v rahlo defenzivnem tonu, nato je predlagala, da bi poklicali Zorico Miklič, odgovorno za koordinacijo programov. Tudi prav. Tam smo bili navsezadnje zato, da dobimo odgovore. Naj jih pač poda najbolj kompetentna oseba.
Nepredvidljivost in bla bla bla
Čez nekaj minut vstopi Mikličeva, prisluhne in nato pojasnjuje: najprej, da so športni dogodki res nepredvidljivi, da je največ sprememb na drugem programu TV Slovenija in da ločijo med tedenskimi in dnevnimi spremembami. »Ampak, poslušajte, športni dogodki so na urnikih že v začetku leta. Dobro, kadar se slovenska reprezentanca nepričakovano uvrsti v naslednji krog, razumljivo, gledalci se običajno tudi ne pritožujejo, če se neki športni prenos raztegne zaradi slabega vremena, a so občutljivi na prestavljanje ur predvajanja brez jasnega razloga. Prav tako na zamenjavo najavljenih filmov, premaknejo se ponovitve oddaj, nadaljevank in tako naprej.« To ni sprejemljivo, kot brez ovinkarjenj povedo gledalci.
Pogovor se je nadaljeval in zavrtel v znanem slogu: saj ni toliko sprememb, filme samo redko zamenjajo, lažje je avstrijski televiziji, ker se je odločila prenašati res izbrane športne dogodke, na hrvaškem ima javna televizij več programov, več denarja… Skratka, tako ena kot druga sogovornica sta bolj ali manj opravičevali stanje, kot da bi prisluhnili očitkom in jih vzeli zares.
Če si na tem mestu dovolimo komentar: takšen ton in odnos televizijcev se bolj ali manj pojavlja. Češ vzemi ali pusti. Ne samo na javni televiziji. Zaznati je, da kritike ne jemljejo kot dobrohotne in si ne prizadevajo posebej iskati rešitve. »Torej smo v situaciji, ko se moramo sprijazniti, da stvari take so in ne ostane drugega?« Ena sogovornica je sedela s prekrižanimi rokami, druga se je malce bolj ukvarjala s skodelico kave, ki je medtem prispela na mizo. »V prihodnosti bomo…«, »Ni vse odvisno samo od nas…«, »Tudi mi odgovarjamo na očitke, ki nam jih pošiljajo gledalci…«. Nič konkretnega! Kako že v zadnji izbrani evrovizijski pesmi poje Tinkara Kovač? Spet/Round and round. Nemara je imela v mislih prav TV-izgovore. Vse se spet in spet vrti okoli enakih opravičil.
Seveda so bila taka pojasnila pričakovana. Ko ima sogovornik na mizi diktafon, ki vse posname in nič ne zamolči, je jezik bolj previden. Novinar, ki bi rad kaj izvedel, pristopi drugače, neuradno po neposrednih kanalih. Tako povpraševanje je obrodilo več sadov, vsaj v smislu razumevanja, kako na TV Slovenija zadeve potekajo. Najprej, največ programskih sprememb se zgodi iz ponedeljka na torek, za kar ni pametnega razloga, le od nekdaj se pač tako uredništva koordinirajo. Kljub opozorilom odgovornih za program se po posameznih uredništvih slabo odzivajo na pripombe in opozorila. Malce zamenjajo tam ali tukaj, ko se tega spomnijo, v tem pogledu so najslabši prav v športnem uredništvu. Večkrat motiv ni gledalec, pač pa denar. »Se nosijo previsoko, da bi prisluhnili,« je odnose med uredništvi in koordinacijo opisala sogovornica z večletnimi izkušnjami, ki je želela ostati neimenovana. Slikovit opis razmer govori, da je hiša na Kolodvorski kot nekakšna džungla, v kateri vsak vleče na svojo stran, ni pa gorile, ki bi to divjino spravila v red. In prav v tem je zanka: dokler ne bo roke, ki bo udarila po mizi, da mora spored vsaj 99-odstotno držati dva tedna pred dejanskim predvajanjem, se na TV Slovenija ne bo nič spremenilo, so nam zaupali viri.
Spored ni bil edina pripomba. Kje pa! Drugi najbolj pogost očitek: glasnost v ozadju oddaj, v oglasih. Podlaga je tako glasna, da se sogovornika ne sliši. »Še posebno me moti,« je pisala naša bralka Slavka Kuhelj iz Šentjerneja, »ker so reklame tako glasne, da moram takrat glas zmanjšati, nato ga spet povečati.« Sogovornik je bil tokrat Martin Žvelc, vodja mediateke, s katerim smo se slišali po telefonu. Žvelc je pojasnil, v čem je težava, in povedal, da vse le ni odvisno od vsemogočnega, pač pa je vzrok v človeku. »V oglasih je zvočno ozadje ali glasnost včasih namenoma močnejša, ker želijo oglaševalci pritegniti pozornost,« je med drugim pojasnil. Povedal je še, da nekateri tonski mojstri premalo upoštevajo razliko med mladim in starejšim ušesom. Mlado uho laže prepozna različne zvoke in loči govor od ozadja, starejše težje. Zato je največ pripomb prav od starejših gledalcev. Zvočno ozadje je sicer modni trend, ki mu sledijo domala na vseh televizijah. »Vendar bi morali pripombam in glasnosti posvetiti več pozornosti,« je dejal Žvelc. Obljubil je, da ne bo ostalo zgolj pri pojasnilih, pač pa se bodo o teh težavah na TV Slovenija odkrito pogovorili.
Kontrolirana komunikacija
Pri Pro Plus, ki oddaja Pop TV in Kanal A, na to vprašanje oziroma očitek sploh niso odgovorili. Tam imajo veliko raje pisno komunikacijo in je zato kontakt z njimi potekal po elektronski pošti. Star trik. Bolj kot je pisno, manj je možnosti za provokativna podvprašanja, bolj je komunikacija pod kontrolo in postane izrazito »piarovska«.
Gledalci imajo glede Pop TV in Kanala A največ pripomb zastran ponavljanja filmov. »Ne morem verjeti, da kakšne ponavljajo tudi po petkrat ali šestkrat. Najprej je na Pop TV, potem na Kanalu A, spet na Pop TV,« je opisoval Peter P. iz Ljubljane. Res ponavljajo, so pojasnili tamkajšnji piarovci, toda zato, ker je gledanost dobra. Ha! In potem svizec zavije čokolado. Hitro hitijo razlagati, da je bilo v januarju in februarju premierno predvajanih ducat filmov. »V najbolj gledanih terminih pa načrtujemo filme, ki so jih sprejeli gledalci zelo dobro in si ponovitev tudi želijo,« je pojasnila predstavnica Pro Plus Daša Rankel. Sam doma 2 je navedla kot primer. Decembra je med vsemi predvajanimi filmi dosegel najvišji rating, dodajajo. In drugi filmi?
Neuradno smo pač izvedeli, da lastnik Pro Plusa bolj ali manj varčuje, zato naj domnevno ne bi več toliko namenjal nakupu filmov in nanizank kot nekoč. Poudarek je tudi na sporedih Kino, Oto in Brio, ki so običajno v programskih shemah z nekaj višjimi cenami.
Ker je poudarek na komercialnih uspešnicah, je vsebina filmov pogosto nasilna in krvava. Očitek, ki so ga naši bralci prav tako izrekli kar nekajkrat.
Medklic: neka nedavna raziskava, opravljena na vzorcu hollywoodskih filmov v osemdesetih in do zdaj, je pokazala, da je samo v filmih, namenjeni najstnikom, od leta 1985 do danes trikrat več nasilnih prizorov z orožjem. V univerzitetno raziskavo so sicer vključili 945 hollywoodskih filmov iz zadnjih šestih desetletij. Našteli so 17.695 nasilnih prizorov.
Glede ponavljanja filmov na TV Slovenija je Neli Vozelj povedala, da program pogosto krojijo zahteve distributerjev oziroma lastnikov avtorskih pravic. Tipično z nakupom filma dobijo pravico za premierno predvajanje in še dve ponovitvi. Ta pravica je časovno omejena, običajno kakšno leto ali dve. »To je razlog, da film ponovimo čez pol leta in nato morda še enkrat kasneje,« je pojasnila Neli Vozelj.
Gledalci imajo svoje želje, kakšne filme bi radi videli. Prav tako nanizanke. Kot odgovor, zakaj želje bolj ne upoštevajo, televizijci navajajo, da mnogih, zlasti starejših, ni več na trgu in jih ni mogoče kupiti, drugič spet jih lahko distributerji ponujajo v paketu z drugimi filmi, vsi pa niso enako atraktivni in tak paket tudi ni poceni. Medtem cen ne želijo razkrivati. To so poslovne skrivnosti in cene so različne, se je glasil odgovor sogovornice.
Glede starih dobrih kinotečnih filmov odgovorni urednik kulturnega in umetniškega programa pri TV Slovenija Andraž Pöschl pojasnjuje, da si sami močno prizadevajo zagotoviti kar največ take vsebine, vendar so ti filmi pogosto v lasti velikih komercialnih distributerjev, ki take filme najprej ponudijo komercialnim televizijam. Je pa obljubil, da si bodo prizadevali kinotečne vsebine oživeti tudi na programih nacionalne televizije.
Avtorske pravice navajajo kot razlog, zakaj ne ponavljajo starih dobrih filmov, namesto novih, neatraktivnih. Velja tako za komercialne kot nacionalno televizijo.
Nemalo gledalcev se je pritoževalo še nad nastopanjem novinarjev in voditeljev pred kamero – od miganja z glavo »kot kakšni konji«, do »zobnih šob« te ali one voditeljice, »neiznajdljivostjo« izpraševalke oziroma izpraševalca in podobno. Neposrednega odgovora glede teh očitkov s Pro Plus niso posredovali, je pa menda razlog v sistemu mentorstva. S temi težavami naj bi se najbolj srečevali mladi novinarji, ki žal nimajo več tako močne mentorske podpore, kot je veljalo nekoč. Sicer naj bi večji poudarek temu dajali na nacionalki kot na komercialnih televizijah. Kljub temu ni več strogosti kot nekoč. Kar se navsezadnje kaže v jeziku, prisotnem pred kamerami, z raznimi ponesrečenimi variacijami.
Oglasi gredo prav tako na živce mnogim gledalcem. Televizijci jih jemljejo kot nujno potrebno dejstvo. Tako na nacionalki kot na komercialnih televizijah. Prav je še posebej problematična, glede na financiranje z naročnino in javnim denarjem. Toda mastodont je vse bolj lačen denarja, po drugi strani komercialni lastnik hoče imeti kar največ dobička. »Tukaj ne moremo veliko spremeniti,« se je glasil tipičen odgovor.
Kopitar kot lakmusov papir
Da ne bo vse črnogledo. Bralci so podali tudi pohvale. Zlasti so jih bili deležni Slavko Bobovnik in Lado Ambrožič, Alenka Arko.
Lepo število bralcev pogreša Borisa Kopitarja in njegovo oddajo. Povprašali smo ga za komentar in pojasnil je, da bi se z veseljem vrnil pred kamere na TV Slovenija, »če bi ga hoteli«.
Toda očitno nekomu ni všeč. Vsekakor škoda, ker je imel pri določenem segmentu gledalcev očitno zelo zvesto gledalstvo. Morda je Boris Kopitar lahko primer oziroma merilo, ali spored nastaja sam zaradi sebe ali za gledalce. Tako je vsaj komentiral eden od televizijskih sogovornikov.
Gledalci pa so, sodeč po odzivih, ki jih je bilo vse skupaj v akciji Hočemo boljšo televizijo zares veliko – primerljivo z zelo obsežno oglaševalno akcijo –, zadovoljni z izborom risank za najmlajše na nacionalni televiziji in s kriminalkami na komercialnih televizijah. Kot je že pred časom za prilogo Pilot pojasnila Andreja Souček Hafner, ki je odgovorna za izbor risank na TV Slovenija, je »prvo vodilo pri izboru vsebina, nosilka pozitivnih človeških vrednot. Otroka z vsako vsebino tudi vzgajaš. Zavedam se, kako občutljivi gledalci so malčki, ki iščejo poti v odraščanje, zato v široki paleti ponudbe skušam na podlagi vedenja in znanja, izkušenj in čisto na koncu tudi intuicije prepoznati tiste serije, ki otroka z vsebino bogatijo, z likovno podobo pa očarajo.« Če bi malce zamenjali nekaj besed, bi tako navodilo lahko posplošili na ves televizijski program. »Prvo vodilo pri izboru je vsebina,« se sliši posebej prav.
Prav tako niso zgolj črnogledi izvedenci. Janez Čuček, kolumnist TV-priloge Pilot in nekdanji televizijec, denimo meni, da je na splošno dobre vsebine glede na velikost Slovenije zelo veliko. Med drugim je ogromno športa, tako na zasebnih kot deloma na javni televiziji. Pogreša pa televizijski komentar na nacionalki. Opaziti ga je v športu in kulturi, v politiki ne, četudi bi bil velikokrat na mestu.
V naši akciji je, kot rečeno, sodelovalo lepo število naših bralcev. Nekatere pripombe, ki tukaj niso navedene, smo posredovali na prave naslove. Zdaj televizijci ne morejo reči, da ne vedo, kaj si gledalci mislijo. Na televizijcih je, da nekaj ukrenejo. Mi jim bomo še naprej gledali pod prste. Zelo pozorno.
