Aprila bodo začeli veljati povračilni ukrepi EU zoper carine, ki jih je že uvedel ameriški predsednik Donald Trump. Večinoma gre kar za protiukrepe, ki jih je EU ob enakem Trumpovem početju uvedla že med njegovim prejšnjim mandatom, potem pa jih po spremembi oblasti ustavila. O učinkih ukrepov in protiukrepov se je tako mogoče precej naučiti že iz ne tako davne zgodovine.
Nauki iz preteklosti
Leta 2018 je Trump uvedel 25-odstotne carine na uvoz jekla in desetodstotne carine na aluminij (letos je tudi slednje povečal na 25 odstotkov). Zaradi teh carin se je do leta 2020 izvoz jekla in aluminija iz EU v ZDA zmanjšal za približno 53 odstotkov, s povišanimi proizvodnimi stroški pa so se zaradi tega soočali tudi ameriški proizvajalci. Povračilne carine EU, ki so med drugim zajele ameriški viski, motorna kolesa in pomarančni sok, so v podobni meri prizadele nekatere ameriške izvoznike.
»Carine iz leta 2018 so povzročile drastičen, več kot 50-odstotni padec izvoza jekla in aluminija iz EU v ZDA, povišale stroške za ameriške proizvajalce in sprožile trgovinsko vojno. Letošnje carine bodo verjetno povzročile podobne ali še hujše posledice, s pričakovanim 40- do 50-odstotnim zmanjšanjem izvoza, kar bo najbolj prizadelo Nemčijo, Italijo, Francijo in Španijo kot glavne izvoznike jekla in aluminija. Naslednji meseci bodo ključni za možna trgovinska pogajanja ali zaostrovanje sporov,« ocenjuje ekonomist dr. Jože P. Damijan, ki ga ni presenetil podobno odločen odziv EU kot pred sedmimi leti.
»Lekcija vsake trgovinske vojne je, da vodi k znižanju izvoza obeh sprtih strani in da je zato treba preventivno ukrepati že pred uvedbo protekcionističnih ukrepov. Nasprotnika je treba prepričati, da se mu uvedba ukrepov ne bi splačala, saj bo enako ali še bolj prizadeta tudi njegova stran. V primeru carin na jeklo in aluminij bo prizadeta predvsem ameriška avtomobilska industrija in vsaj Elon Musk, ki je del Trumpove vlade, bi to moral razumeti,« na svojem blogu razmišlja Damijan, ki se dobro zaveda, da ima uvedba carin negativne posledice tudi za tistega, ki jih uvede.
Negativni učinki
»Učinki carin so dokaj kompleksni in z njimi se bomo po nekaj desetletjih zatišja spet morali bolj aktivno ukvarjati. Carine so v svojem bistvu uvozni davek, ki podraži uvožene izdelke, zaradi česar pa se dvignejo tudi cene domačih nadomestnih izdelkov. Enkratni dvig cen ni najslabša stvar, ki sledi uvedbi uvoznih carin. Carine imajo splošne negativne učinke, ker dajo prednost manj učinkovitim domačim proizvajalcem, kar ima za posledico nižjo rast produktivnosti in BDP. Povečajo tudi neenakost v družbi, saj so običajno s carinami bolj prizadeti nižji dohodkovni razredi. Najhuje pa je, da carine običajno ne znižajo trgovinskega deficita, kot si to obeta Trump. Analiza IMF je pokazala, da povišanje carin srednjeročno vodi v pomemben upad domače proizvodnje in produktivnosti, večjo brezposelnost, večjo neenakost in apreciacijo realnega deviznega tečaja, vendar ima le majhne učinke na trgovinsko bilanco. Obeti, da bodo Trumpove carine 'Ameriko spet naredile veliko', so torej zelo optimistične pobožne želje. Carinam bi morala slediti zelo ekstenzivna industrijska politika, ki bi ji uspelo ponovno vzpostaviti dobaviteljske verige, ki so se razbile po letu 2001, ko se je Kitajska na pobudo ZDA vključila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) in ko so ameriške korporacije prenesle proizvodnjo na Kitajsko,« razlaga ekonomist.
Že vse od prodora idej očeta ekonomije Adama Smitha in pokopa do 18. stoletja prevladujočih idej merkantilizma je jasno, da carine na daljši rok prinašajo precej več negativnih kot pozitivnih posledic. Tudi ob tokratni uvedbi Trumpovih carin so borzni indeksi takoj padli, močno pa je zrasel strah pred recesijo. Zakaj torej kljub vsem slabim obetom Trump sploh vztraja pri carinah?
Poleg njegovega prepričanja, da si tekmeci niti ne bodo upali pretirano zoperstaviti ZDA s protiukrepi, in želje po zmanjšanju vrtoglavega trgovinskega in proračunskega primanjkljaja ga vodi tudi misel, da bodo zaradi carin poleg pobeglih ameriških korporacij (te so se s selitvijo izmikale delovnim in okoljskim standardom ter davkom) svojo proizvodnjo raje selili v ZDA tudi proizvajalci iz drugih držav, s tem pa bi dobili delo mnogi Američani. Trump se očitno zaveda nekaterih slabosti globalizacije, ki je v minulih desetletjih poleg zmagovalcev ustvarila tudi številne poražence. Med slednjimi je zlasti izginjajoči srednji razred v ZDA (in drugih razvitih državah), od koder izvira velik del njegovih volilcev.
Zmagovalci in poraženci
Velik del krivde za sedanje uvajanje carin torej tiči v globalizaciji, ki so jo dolgo spodbujale prav razvite države, pri tem pa v pohlepu po dobičkih pozabile na slabosti globalizacije in potrebo po pravičnejši razdelitvi njenih prednosti. Slednje so številne, saj je globalizacija kot nekakšen svet brez zidov med državami omogočala vse bolj prost pretok blaga, kapitala, ljudi in idej ter prispevala k večanju dohodkov in gospodarski rasti v svetu. Žal pa teh koristi nikakor ni zmogla enakomerneje porazdeliti. K rastoči neenakosti dohodkov med državami in znotraj njih je poleg tehnoloških izboljšav (te bogatejši in razvitejši pač lažje izkoristijo) prispevalo zlasti širjenje ideologije prostega trga s stalnim poudarjanjem liberalizacije, privatizacije in deregulacije. V tem procesu so države izgubljale vlogo v primerjavi s trgom, kleščenje prerazdelitvene in socialne vloge držav pa je skupaj s slabljenjem sindikatov in cenovno konkurenco manj razvitega sveta prispevalo k vse večjim razlikam v bogastvu. Tudi v ZDA in drugih razvitih državah je nastala družba, v kateri zmagovalci globalizacije – tisti s kapitalom in izobrazbo – res lahko pridobijo, medtem ko gre srednjemu razredu vse slabše. Poraženci globalizacije so pod dvojnim udarom – zaradi svetovne konkurence izgubljajo službe, hkrati pa jim države zagotavljajo vse manj zaščite.
Nekateri ekonomisti so že dolgo opozarjali, da je globalizacija lahko uspešna le, če je uravnotežena in če zmagovalci delijo pridobitve trgovanja tudi s poraženci. Neenakomerno porazdeljevanje bogastva, ki se je kopičilo v rokah peščice, medtem ko je vse bolj obubožana večina lahko preživela le še s krediti, je že v začetku tisočletja pripeljalo do finančnih kriz in zahtev po deglobalizaciji, protekcionizmu in varovanju domače proizvodnje in delovnih mest. Te zahteve ob Trumpovi vrnitvi doživljajo nov vrhunec. A popolna zaustavitev globalizacije v vse bolj prepletenem svetu niti ni mogoča, bolj kot s carinami pa bi morali njene negativne posledice blažiti s preganjanjem davčnih oaz in porazdelitvijo koristi na srednji razred, ki je ključen za stabilnost gospodarstva in svetovno trgovino.
Drugačna rešitev
Na nekatere slabosti globalizacije že dolgo opozarja tudi Damijan. »Prosta trgovina je izredno koristna za vse sodelujoče države, vendar so pri tem izjemnega pomena domače politike, ki zmanjšujejo negativne učinke proste trgovine prek politik zaposlovanja, davčne in socialne politike. Kajti prosta mednarodna trgovina je koristna za vse države, znotraj države pa vedno ustvarja zmagovalce in poražence. Nekatere panoge zacvetijo, druge propadejo. In država mora poskrbeti za prestrukturiranje gospodarstva in za ustrezno kompenzacijo poražencev. Dokler je liberalizacija trgovine potekala med državami s podobno ravnijo stroškov dela, je bila zadeva obvladljiva. Toda v zadnjih treh desetletjih se je situacija drastično spremenila. Zgodila se je globalizacija. Prvič, liberalizacija trgovine je z ustanovitvijo WTO zajela tudi storitvene dejavnosti. Drugič, trgovina je zajela širši krog držav z bistveno nižjimi stroški dela – predvsem Mehiko, nekdanje socialistične države in Kitajsko. Tretjič, prišlo je do odprave kapitalskih ovir in prostega pretoka kapitala. In četrtič, tehnološki razvoj – od informacijske tehnologije do robotov – je omogočil selitev proizvodnje v tujino, hkrati pa začel tudi nadomeščati delovno silo. Nato je udarila še globalna finančna kriza, povzročena s prostim pretokom kapitala, kar je število izgubljenih delovnih mest v industriji do leta 2011 v ZDA dvignilo na 5,7 milijona, v Evropi pa na 7,2 milijona,« opozarja Damijan, ki dodaja, da je izginjanje srednjega razreda prineslo tudi politično polarizacijo, s tem pa prostor za populistične politike, ki ponujajo navidez enostavne rešitve.
Kot poudarja Damijan, volilci v razvitih državah nočejo še več proste trgovine (niti migracij), kajti koristi od dosedanje liberalizacije so bile izredno neenakomerno porazdeljene. »Pridobili so lastniki kapitala in tisti z višjo izobrazbo, medtem ko je spodnjih 60 odstotkov prebivalstva razvitih držav to plačalo bodisi z izgubo služb bodisi s stagnirajočimi dohodki, manj socialnimi transferji in več negotovosti. In to je morda instinktivno razumel Trump. Namreč, da je ključni problem globalizacije v nesorazmernosti porazdelitve koristi od nje, tako med državami kot znotraj držav, in da mora uravnotežiti koristi od mednarodne trgovine. On to počne s protekcionizmom, tako da poskuša pripeljati nazaj izgubljena delovna mesta, kar bo izredno težko in dolgotrajno. Ne razume pa, da ZDA potrebujejo tudi kompenzacijske politike za prosto trgovino. In odgovor na to ni v protekcionizmu, pač pa v politikah, ki bodo spodbudile nastanek kakovostnih in dobro plačanih delovnih mest in ki bodo koristi od globalizacije bolj enakomerno porazdelile. To pa pomeni, da odgovor ni v neoliberalnem umiku države, pač pa v več države,« na še eno Trumpovo zablodo opozarja Damijan.
