Število prosilcev, ki bi želeli imeti pomoč na domu, je že sedaj večje od možnosti, ki jih imajo občine, pričakujejo pa, da bo po začetku izvajanja dolgotrajne oskrbe na domu prosilcev še več. Oskrbovalci, ki starejšim pomagajo pri osnovnih dnevnih opravilih, kot je pomoč pri oblačenju, umivanju, hranjenju, gospodinjskih opravilih in tako dalje, tem ljudem omogočajo, da jim ni treba v dom za starejše in kljub težavam z zdravjem lahko še ostanejo doma.
Podatki Inštituta za socialno varstvo kažejo, da je ob koncu leta 2023 tako pomoč prejemalo okoli 9000 uporabnikov, skoraj 2000 ljudi pa je čakalo na te storitve. »Potrebe po tovrstni podpori zaradi vedno večjega števila starejših ljudi naraščajo. Vedno več ljudi potrebuje podporo, hkrati pa so osebe, vključene v storitev, vedno starejše in posledično potrebujejo vedno večji obseg storitev. Če je bila pred dvajsetimi leti manj kot polovica uporabnikov starejših od 80 let, so sedaj starejše od 80 let že skoraj tri četrtine uporabnikov storitev,« je povedal Aleš Istenič, raziskovalec z omenjenega inštituta, in dodal, da je samo v zadnjih desetih letih število ljudi, ki imajo pomoč na domu, naraslo za 30 odstotkov.
Največ ljudi čaka v osrednjeslovenski regiji, in sicer okoli 570, na Gorenjskem 340, najkrajše pa so vrste na Primorskem, Notranjskem, Dolenjskem in v Posavju. Kar nekaj izvajalcev čakalne vrste za storitev nima. Dopuščajo možnost, da je številka čakajočih dejansko nekoliko nižja, a hkrati so v nekaterih okoljih tudi osebe, ki bi bile do storitev upravičene, vendar vloge ne podajo, bodisi zato, ker so za njih predrage, bodisi zato, ker jih ne poznajo ali jim ne ustreza časovna dostopnost storitve. V letu 2023 je bila namreč v 35 občinah takšna pomoč dostopna samo od delavnikih dopoldne.
Premajhen obseg storitev
Problem je tudi v tem, da nekatere osebe prejemajo storitve v manjšem obsegu, kot bi jih potrebovale. Nekateri si storitev v polnem obsegu niti ne morejo privoščiti, v več občinah pomoč ni na voljo ob koncih tedna, vedno večja težava je prav tako zasedenost izvajalcev, ki storitev v večjem obsegu zato ne morejo izvajati.
Ključen izziv pri tem, da storitve niso dostopne vsem uporabnikom, ki bi jih potrebovali, je pomanjkanje kadra. »Kadra primanjkuje in posledično so socialne oskrbovalke preobremenjene, kar prispeva k več bolniškim odsotnostim in dodatnim obremenitvam preostalih zaposlenih. Pri tem ne smemo prezreti, da je več kot polovica od okoli 1200 socialnih oskrbovalk, ki izvajajo storitve, starejših od 50 let. Zanimanje za skrbstvene poklice med mladimi je zelo majhno, z izzivom pomanjkanja kadra pa se soočajo tudi drugod v Evropi,« ugotavlja Istenič in dodaja, da bi zanimanje za te poklice lahko povečali z višjimi plačami, štipendijami, znižanjem normativov za koordinatorje in izvajalce oskrbe ter posledično z razbremenitvijo kadra in dodatnimi usposabljanji. Pomanjkanje kadra bi lahko blažili tudi s kadrom iz tujine, pri čemer pa je pomembno, da se zagotovijo ustrezni pogoji za delo in bivanje. Kljub nekaterim ukrepom, ki so že bili sprejeti v preteklem letu, odprave izzivov na področju kadrov »čez noč« ne gre pričakovati.
Različne cene
Drug problem so cene, ki se med občinami razlikujejo. Povprečna cena ene ure storitve ob delavnikih je v občinah leta 2023 znašala 6,58 evra. Razlika v ceni storitve za uro, ki jo plača uporabnik, med občino z najnižjo in občino z najvišjo ceno je ob delavnikih znašala skoraj 10 evrov, ob nedeljah in praznikih pa okoli 15 evrov. Povprečna cena za uporabnika je bila najnižja v goriški in obalno-kraški regiji (5,30 evra), najvišja pa v pomurski regiji (8,74 evra).
»Do razlik v ceni za uporabnika pride zaradi različne višine stroškov, ki jih imajo izvajalci z izvajanjem storitev, predvsem zaradi razlik v plačah zaposlenih, razlik v stroških prevoza za izvajanje oskrbe ter številu efektivnih ur oskrbe, ki jih opravijo socialne oskrbovalke, in na drugi strani zaradi različnih višin subvencij, ki jih za storitev namenijo občine. Te so v letu 2023 subvencionirale od 50 do 90 odstotkov storitve, kar seveda pomembno vpliva na razlike v končni ceni za uporabnika,« razloži sogovornik.
V Sloveniji je bilo tako kar nekaj občin, kjer je bila ena ura storitve v letu 2023 med delavniki nižja od 4 evrov, in občin, kjer je bila ta višja od 10 evrov na uro. Za vse občine, kjer je bila cena storitve za uporabnika višja od 10 evrov, je značilno, da je bila subvencija občine nižja od 60 odstotkov. V nekaterih občinah je subvencija zajemala samo 50 odstotkov, kolikor znaša tudi najnižji delež, ki so ga občine dolžne zagotoviti.
Število uporabnikov, ki bodo lahko storitve prejeli v domačem okolju, bo z vzpostavitvijo dolgotrajne oskrbe naraslo, kar je posledica novih storitev, ki bodo uporabnikom na voljo, in dejstva, da bodo storitve dolgotrajne oskrbe krite iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Pomembna pomanjkljivost sedanje storitve pomoči na domu je po Isteničevem mnenju v tem, da v njenem okviru niso na voljo storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti, ki jih izvajajo na primer fizioterapevti, delovni terapevti in socialni delavci. Bodo pa te storitve na voljo v okviru prihajajočega sistema dolgotrajne oskrbe, dodane bodo tudi storitve zdravstvene nege. Obseg neposrednega izvajanja storitev celodnevne dolgotrajne oskrbe za osebe z največjimi potrebami bo že v osnovi večji od tega, ki je trenutno na voljo v sklopu storitve pomoči na domu. Oseba, ki bo uvrščena v 5. kategorijo upravičenosti, bo mesečno lahko prejela 110 ur te storitve, medtem ko je omejitev pri storitvi pomoči na domu 20 ur na teden. Seveda ob dejstvu, da bodo izvajalci za izvajanje teh storitev lahko zagotovili dovolj kadra.
