Še pred tremi desetletji je veljalo, da je klasični pogreb s krsto edina sprejemljiva oblika pogreba. Takrat se je v Sloveniji za pogreb s krsto odločilo kar 90 odstotkov ljudi, za upepelitve pa le desetina. Danes je to razmerje obratno, pogreb z žaro, nekoč alternativno obliko pokopa, danes vse pogosteje nadomešča še novejša oblika pokopa, in sicer raztros pepela posmrtnih ostankov na pokopališču ali drugi lokaciji glede na želje preminulega in njegovih svojcev. V zadnjih letih svojci več razmišljajo o tem, da bi imeli pogreb po meri človeka, precej pogosto je to raztros na morju.
Obred na morski gladini
Upokojenka na skalah v Seči nekaj minut zre proti obzorju, nato v morje spusti cvet marjetice. »Ta je za mojega pokojnega moža, tako rad je imel morje,« se skoraj opravičuje, ko nevede zmotimo intimen trenutek. Tudi znanec s svojim čolnom velikokrat naredi ovinek, da obišče pokojno mamo na točki na morju pred Piranom, kjer so pred nekaj leti raztrosili njen pepel.
Pogrebi z raztrosom pepela na morju so danes povsem običajen način slovesa od pokojnih, pravi Jasmina Babajić iz velenjskega družinskega pogrebnega podjetja. »Razlogi, da se svojci odločajo za pogreb na morju in raztros pepela na morju, so različni: zaradi ljubezni pokojnika do morja in želje po svobodi, morda ne želijo puščati pokojnika samega na pokopališču ali se ne želijo vezati na grob, ampak so povezani s pokojnikom vsakokrat, ko zagledajo morje ... Vsaka družina ima svojo zgodbo,« pripoveduje sogovornica. Marsikdo že pred smrtjo svojcem razkrije, da je raztros pepela na morju njegova želja.
Za to se ne odločajo samo prebivalci obmorskih krajev, ampak ljudje iz vse Slovenije. »Svojci preminulega, ki nas poiščejo, nam posredujejo samo pisno vlogo, vse drugo organiziramo mi, od upepelitve v najbližjem krematoriju do vseh potrebnih dovoljenj za raztros na morju. Včasih najprej pripravimo slovo v pokojnikovem domačem kraju ob žari, nato pa še v ožjem krogu na morju,« opisuje. Vselej je na raztrosu pepela prisoten tudi predstavnik lokalnega komunalnega podjetja iz obalnih občin. Pogreb na morju kroji tudi vreme. »Vedno že pri načrtovanju preverimo vremensko napoved za prihodnje dni ter se o tem posvetujemo s svojci pokojnika in ladjarjem. Ta nam pove, ali bo vreme primerno za plovbo in raztros pepela na morju. Če je napoved nepredvidljiva, raztros raje prestavimo. Do sedaj smo zaradi nenadnega poslabšanja vremena samo enkrat morali prestaviti pogreb na morju,« se spominja Jasmina Babajić.
Obred se začne z vkrcanjem pogrebnikov in svojcev pokojnika z žaro ter žarnim venčkom na ladjo Solinarka, ki sprejme do 35 ljudi. Vkrcanje je bodisi v Seči ali Portorožu, tudi v Ankaranu, odvisno od želje svojcev in tudi glede na turistično sezono, da je pogrebni obred dovolj intimen in dostojanstven. Točka na morju, kjer je dovoljen raztros pepela, je natančno določena, to je poldrugo navtično miljo od piranske Punte, do tja je približno 15 minut plovbe. »Žalna knjiga, žarni venček, govor, pevski zbor ali posneta glasba, tudi ladijska sirena se oglasi ... Vse je tako, kot svojci želijo in kot je običajno pri pogrebih. Le pri cerkvenih pogrebih se župnik na ladjico ne vkrca, ampak se cerkveni pogreb ali maša opravi že prej ali po opravljenem raztrosu pepela na morju,« opiše. Nekateri svojci pokojnega cenijo možnost, da na zadnje slovo na barko vzamejo tudi hišnega ljubljenčka.
Žar, vencev in ikeban se v morje ne sme odlagati. »Pripravimo pa košarico cvetnih lističev, tako da vsak v morje vrže pest cvetnih lističev in se tako poslovi od pokojnika,« pove Jasmina Babajić. Po opravljenem raztrosu dobijo svojci v spomin pergamentno listino z vrisanimi koordinatami točke, kjer se je zgodil raztros pepela pokojnika na morju.
Raztros na priljubljenem mestu, a le z dovoljenjem
Danes je pogreb z raztrosom pepela mogoče opraviti tudi na kopnem, bodisi na za to določenem območju na pokopališču ali tudi kje drugje, denimo na pokojniku ljubem kraju v naravi. Vendar tega ne dopuščajo vse občine, zato je seveda treba prej pridobiti dovoljenje upravne enote. Pogreb z raztrosom je pravzaprav cenejši od klasičnega pogreba na pokopališču, saj ni stroška za najemnino grobov na pokopališču in za izdelavo spomenika. Nekateri svojci, ki v spomin na svojega pokojnika kljub raztrosu pepela želijo tudi obeležje na pokopališču, lahko dajo vgravirati spominsko ploščico, ki jo komunalno podjetje, upravitelj pokopališča, postavi na posebej določeno območje na pokopališču.
Tako se Jasmina Babajić spominja pogreba, ki so ga imeli na jasi, kjer je pokojnik zelo rad preživljal svoj prosti čas. Navadno se takšni pogrebi izvedejo v intimnem krogu in tudi na tem je vsak povedal o pokojniku zgodbo, nato pa so imeli tam tudi krajše druženje. Vendar, kot rečeno, vse občine tega ne dopuščajo. Tako so na primer zavrnili željo po raztrosu pepela na Blejskem jezeru.
Sicer je v zadnjih dvajsetih letih, odkar ta možnost obstaja, tudi kar precej želja, da iz pokojnikovega pepela ustvarijo spominski diamant, ki simbolizira ljubezen, bližino in spomin na ljubljeno osebo. Proces izdelave spominskega diamanta se v Sloveniji ne izvaja, a kot pove Jasmina Babajić, njihovo podjetje že od leta 2009 sodeluje s švicarskim podjetjem Algordanza – žaro pokojne osebe tako prepeljejo v Švico, kjer zakonodaja dopušča tovrsten alternativni pogreb. Tako pod visokim pritiskom in visokimi temperaturami ustvarijo edinstven diamant, ki ima vse fizikalne lastnosti pravega diamanta. Ta raste najmanj dva do tri mesece, vse tja do enega leta – odvisno od velikosti. Pri izdelavi ne dodajajo drugih elementov, razen pepela. »Zanimanje za to možnost je iz leta v leto večje,« pravi Babajićeva in na vprašanje, kakšna je cena, odgovori, da od 2700 evrov naprej. Odkar to možnost ponujajo, se jim javljajo tudi ljudje, ki želijo to urediti že pred svojo smrtjo in diamant naročijo vnaprej; ko do smrti pride, je vse že urejeno, svojci diamant pridejo samo še iskat.
Zanimiva sogovornica pove, da imajo pogrebno podjetje že trideset let, predvsem se ukvarjajo z mednarodnimi prevozi pokojnikov, ki so za tiste, ki to delajo prvič, še vedno zapleteni, v njihovem podjetju pa takšen prevoz navadno uredijo v dveh, treh dneh. Včasih traja tudi nekoliko dlje, saj se je treba uskladiti z ambasadami. Če ni predstavništva v Sloveniji, morajo na Dunaj ali v Budimpešto. Srečali so se že z marsičim, včasih so želje izjemno zahtevne, saj je treba upoštevati tudi verske in druge zahteve svojcev oziroma pokojnika.
V tujini je tudi vse več zahtev po trajnostnih pogrebih. Predvsem v Avstriji in na Nizozemskem veliko krematorijev zahteva, da je žara ekološka, da se v zemlji razgradi. Pri nas je ta trend šele v povojih, a kar nekaj držav je že postavilo nove okoljske standarde za pogrebno dejavnost. Ti zagovarjajo trajnostna in ekološka načela ter prepovedujejo uporabo kemikalij pri ohranjanju posmrtnih ostankov (za balzamiranje se uporablja formaldehid), krste iz nerazgradljivih materialov in poglabljanje grobnih mest ter zmanjšujejo uporabo sveč in drugih predmetov. Škotsko podjetje je na primer razvilo postopek za vodno kremacijo, ki je trenutno mogoča v Združenih državah Amerike in Kanadi.
Celo v vesolje
Sodobne metode pokopov, ki jih pri nas še ne poznamo, se usmerjajo tudi k pokopu v zraku. Začetke tega bi lahko iskali v budizmu, kjer se je na primer štelo za pozitivno karmo, da so jastrebi odnesli posmrtne ostanke pokojnika, kar je bil pravzaprav pokop v zraku. Danes v nekaterih državah, predvsem v Ameriki, s pepelom lahko napolnijo naboje različnih vrst, odvisno od strelnega orožja, pripravljene, da jih svojci izstrelijo in tako pokojnika vrnejo na svobodo. Ena od morda za mnoge bizarnih možnosti je tudi ta, da se izvede raztros pepela v vesolju s posebnim računalniško vodenim plovilom, ki pepel ponese v stratosfero nad Zemljo in ga raztrosi. Del pepela bo tako lebdel v zraku, del pa se vrne na Zemljo v obliki dežnih kapljic ali snežink. Na željo pokojnika se v nekaterih državah lahko pepel požene v zrak tudi z ognjemetom.
Pri nas tega ni, a so se uveljavile, kot je bilo že navedeno, nekatere možnosti, ki so se včasih mnogim zdele nesprejemljive. Dejstvo je, da se je zelo zmanjšalo število pokopov s krsto. »Te želje so redke, predvsem pa so odvisne od vere. Pri katolikih lahko rečem, da takšnega pogreba skoraj več ni, medtem ko je pri muslimanih in pravoslavcih to še vedno prisotno,« ugotavlja Jasmina Babajić, ki na vprašanje, kaj je pri delu pogrebnika najtežje, odgovori, da je to pokop otroka. Seveda se včasih tudi zgodi, da pride do težav, ko na primer ne morejo pravočasno urediti dokumentacije ali je odpovedan polet ali kaj podobnega. »Tudi če človek še tako pazi, se lahko kaj zalomi, in takrat je zame najtežje. Na srečo se to zelo redko zgodi, a tu ni popravnega izpita.«
Opaža tudi, da po pogrebu veliko svojcev ostane samih, ne dobijo ustrezne pomoči, vsak se po svoje sooča z žalovanjem, zato je to področje, ki ga je po njenem mnenju treba še dopolniti. Pred leti je njena sestra Elvina Babajić ustanovila zavod Pogreb ni tabu, ki na spletni strani ponuja različne informacije o pogrebih, minljivosti in žalovanju, sodelujejo pa tudi s strokovnjaki, h katerim ljudi, ki se nanje obračajo z vprašanji, tudi usmerijo. Svojcem pokojnika svetuje, naj pri načrtovanju pogreba poslušajo svoje srce in pokojnikove želje, saj opaža, da se nekateri še vedno preveč obremenjujejo s tem, kaj bo rekla okolica. »Najbolje je najti tak način, da bodo našli mir in spokoj v duši in se bodo poslovili tako, kot je zanje najbolj primerno.«
