V uredništvu Nedeljskega dnevnika vsako leto izberemo več osebnosti leta. Menimo namreč, da je več takih ljudi, ki so posebej zaznamovali naš čas in na katere je vredno opozoriti. Odločili smo se za število osem, čeravno jih je najbrž še veliko več. V naslednjih dneh bomo tako na spletu postopoma objavljali naš izbor in pojasnila, vse osebnosti pa so že objavljene v novoletni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika. Tokrat je na vrsti nepremagljivi kolesar.
Slovenija je lahko bila vselej ponosna na številne uspehe naših športnih junakov, a takšnega, ki bi bil v svojem športu tako prepričljivo najboljši na svetu, kot je v zadnjih letih v kolesarstvu Tadej Pogačar, še nismo imeli. Minula sezona je bila njegova najboljša doslej, kar priznava tudi sam.
Najboljša sezona
»Zame osebno je bila pretekla sezona najboljša v karieri. Verjetno najboljša v zadnjem desetletju v kolesarstvu, a nisem ta, ki to določa. Odlično leto, izjemno sem se počutil. Zaspim lahko z lepimi spomini,« je v pogovoru z novinarji povedal malo pred prejemom svojega tretjega naziva slovenskega športnika leta. Sezono je začel z zmago na klasiki Strade Bianche, do konca sezone na dirki po Lombardiji pa je dosegel kar 24 zmag. To je drugi najboljši dosežek v kolesarski zgodovini, a je svojo še nevideno premoč nad drugimi pokazal s tem, da je kar 18 od teh zmag dosegel z dolgim samostojnim pobegom.
Število zmag ne razkrije vsega, še bolj zgovorna so imena osvojenih dirk. Med zmagami je bila namreč tudi njegova prva zmaga na dirki po Italiji, nova zmaga na najpomembnejši dirki po Franciji, za povrh pa še zmaga na svetovnem prvenstvu v Švici, ki je bila sploh nekaj posebnega. Mavrično majico je namreč osvojil z neverjetno predstavo, saj se je v beg pred drugimi favoriti podal že sto kilometrov pred ciljem in nato več kot 50 kilometrov na čelu dirke prevozil čisto sam.
»Prepustil sem se toku dirke, in ko sem enkrat šel v to, ni bilo več izhoda. Moral sem iti do konca, dal sem vse od sebe in stisnil do zadnjega. Tudi sam sem bil zaskrbljen, saj nikoli ne veš, kdaj te čisto pobere. A ko sem videl, da me je Jan počakal, sem dobil dodatno motivacijo. Brez Tratnika bi bil to samomorilski napad. Takšnih občutkov v karieri še nisem doživel. Mavričasta majica je pika na i, je najlepša majica. Moj cilj je, da naslednje leto dni uživam v tej majici. Za mano je res sanjska sezona, leto 2024 bo zagotovo težko prekositi,« je po osvojitvi naslova svetovnega prvaka povedal 26-letni fenomen s Klanca pri Komendi. Pogačar je postal šele tretji v zgodovini (po Belgijcu Eddyju Merckxu in Ircu Stephenu Rochu), ki mu je uspelo v istem letu osvojiti tako dirko po Italiji kot po Franciji ter cestno preizkušnjo na svetovnem prvenstvu. Z načinom, kako je osvojil vse te dirke (v karieri ima že 88 zmag), pa je ne le potrdil vlogo prvega favorita in najboljšega kolesarja na svetu ta trenutek, ampak nakazal, da se bo Slovenija nekoč morda lahko hvalila celo z najboljšim kolesarjem v zgodovini tega športa.
Priznanja tekmecev
Njegovo izjemnost že zdaj priznavajo tudi največji tekmeci. »Normalen kolesar takega tempa sam ne bi zdržal. Toda Tadej letos res ni normalen, tako fantastično kolesari. Če kdo, si je on zaslužil naslov svetovnega prvaka,« je priznal olimpijski prvak Belgijec Remco Evenepoel. Njegov rojak Eddy Merckx, najuspešnejši kolesar v zgodovini s kar 279 zmagami v 14-letni karieri, med drugim tudi s petimi Touri in tremi naslovi svetovnega prvaka, pa je dejal: »Tadej je brez dvoma najmočnejši v svoji generaciji. Težko me je navdušiti, a on me je. Mislil sem, da lahko postane svetovni prvak, a si nikoli nisem predstavljal, da bo to naredil na tak način. Res je največji. Veliko bolj zanimiv je kot Vingegaard.« Kak dan pozneje je Merckx, ki nikoli ni skrival simpatij do Tadeja, vendarle dodal: »Vseeno še ni boljši od mene. Zmagal je le na treh Tourih. Do tega, da bi bil boljši od mene, mora prehoditi še dolgo pot.« Pogačar bo pot k največjemu vseh časov letos nadaljeval z novim nastopom na svetovnem prvenstvu, Touru in še eni tritedenski dirki.
