Izraz »klorirani piščanec« že desetletja buri duhove na obeh straneh Atlantika in ostaja ena ključnih ovir v trgovinskih odnosih med Evropo in Združenimi državami Amerike. Nedavne pripombe ameriškega predsednika Donalda Trumpa o evropskem nasprotovanju nakupu ameriške perutnine so spet obudile ta dolgoletni spor, ki ga Evropska unija in Velika Britanija vidita kot vprašanje varnosti hrane, ameriška pa zgolj kot neupravičeno trgovinsko oviro.
Izraz, ki ga v nemškem tisku poznajo kot »chlorhühnchen«, se nanaša na prakso razkuževanja piščančjih trupov po zakolu z uporabo klorovih raztopin. Namen tega postopka, ki je bil v ZDA široko razširjen, je zmanjšanje prisotnosti nevarnih bakterij, kot je salmonela, pogostih povzročiteljic bolezni, ki se prenašajo s hrano.
Prepoved uporabe klora
Evropska unija je leta 1997 prepovedala uporabo klora in drugih tako imenovanih »obdelav za zmanjšanje patogenov« pri predelavi perutnine. Toda glavni pomislek glede trgovine z ZDA ni toliko neposredno tveganje oziroma vpliv kemikalij na zdravje ljudi, temveč predvsem ocena, da takšni postopki služijo zgolj kot krinka za pomanjkljive higienske standarde v celotni ameriški proizvodni verigi. Evropa zagovarja celovit pristop, včasih popularno imenovan »od kmetije do krožnika«, ki poudarja preventivne ukrepe na kmetijah, vključno s cepljenjem živali in izboljšavami krme, da se zmanjša raven patogenov, še preden pridejo živali v klavnico.
Strah pred »kloriranim piščancem« močno vpliva na javno mnenje, kar se je pokazalo tudi med razpravami o Brexitu, ko je Združeno kraljestvo potrdilo, da ne bo znižalo svojih prehranskih standardov za ceno trgovinskega sporazuma z ZDA. To so te dni znova poudarili.
Po drugi strani pa ameriški proizvajalci vztrajajo, da danes v veliki večini namesto klora uporabljajo organske kisline, zlasti perocetno kislino (mešanico kisa in vodikovega peroksida), ki jo dodajajo hladilni vodi. Ta postopek podaljšuje rok uporabnosti in znatno zmanjšuje število bakterij, trdijo.
Načelo previdnosti
Ameriška perutninska industrija tudi zavrača evropske očitke o pomanjkljivi higieni in si prizadeva za odpravo uvoznih omejitev. Vendar pa nekateri izvedenci, kot je Sarah Sorscher s Centra za znanost v javnem interesu (CSPI), ameriške zagovorniške skupine potrošnikov, meni, da bi morali ameriški proizvajalci slediti evropskemu modelu, namesto da lobirajo za spremembo evropskih standardov.
Evropski pristop torej pogosto temelji na načelu previdnosti, ki odraža morda večjo averzijo do tveganja pri evropskih potrošnikih v primerjavi z ameriškimi. Spor o »kloriranem piščancu« je dandanes torej preplet trgovinskih interesov, različnih filozofij o varnosti hrane in globoko zakoreninjenih potrošniških predstav, ne zgolj vprašanje uporabe klora pri izpiranju piščančjega mesa.
