Vodja Sadjarskega centra Bilje Davor Mrzlić je imel minuli teden na zaslonu računalnika nenehno odprte sveže vremenske podatke Agencije za okolje RS. Ko zjutraj po radiu slišite, v kakšen dan so se zbudili v Biljah pri Novi Gorici, ti podatki prihajajo natanko od tam. Za vogalom sadjarskega centra je meteorološka postaja. Od številk, ki jih ta beleži, je odvisno, ali bomo junija jedli domače češnje. »Ob šesti uri in petdeset minut je bilo 1,8 stopinje Celzija, sedaj se temperatura že dviga. Na Goriškem smo jo pri tej pozebi v primerjavi s sadjarji v Posavju in na Postojnskem dobro odnesli. V Postojni so imeli pred dvema dnevoma nazaj minus tri, v Posavju celo minus šest stopinj Celzija,« je Mrzlić pokomentiral temperature minulega tedna.
Aprilske pozebe postajajo stalnica, vprašanje je le še, v katerem tednu bodo sadjarjem naganjale strah v kosti. Letos je tudi že marčevska pozeba v marsikaterem sadovnjaku povzročila škodo. V sadjarskem centru, kjer preizkušajo, kako se različne novodobne sadne vrste in novodobni prijemi v sadjarstvu obnesejo na primorskih tleh, so si večjo škodo prihranili z oroševanjem. Mrzlić je prepričan, da bi brez tega mokrega protinapada ostali brez pridelka marelic in breskev, vprašljiva bi bila tudi letina češenj. Kaki jim je kljub oroševanju vseeno nekoliko »osmodilo«. »S kakijem imamo cirkus že od leta 2018, od takrat skoraj nismo imeli pametne letine. Mogoče bi ga morali začeti oroševati še prej, saj ne veš, učimo se sproti,« skomigne vodja centra. V sadovnjaku pokaže posledice marčevske pozebe. V delu sadovnjaka, kjer oroševanja ni, so pozebli češnjevi cvetovi na spodnjem delu krošnje. Zakrotovičili so se vase, pestiči v njih so propadli. Na zgornjih vejah so cvetovi k sreči preživeli, plodnica v njih je zelena in napoveduje, da se bo iz nje v kratkem pordečila češnja.
Segrevanje in češnje že za 1. maj
»Nizke temperature v nobenem primeru niso dobrodejne. Minus bi naredil škodo, a tudi nekaj stopinj tik nad ničlo nima ravno blagodejnega vpliva na drevesa, razvoj bo sedaj šel počasneje, odvrgle bodo del plodov, rečemo, da bodo šle v levke,« pripoveduje agronom, ko na zaslonu odpre nov graf. Na njem se rdeča črta povprečne temperature vztrajno vzpenja vse od leta 1986. »Težava je, ker se je podnebje v zadnjih desetletjih občutno segrelo. Če ima februar namesto štirih osem stopinj Celzija, se narava prej zbudi, večina drevesnih sort ima takrat zimskega mirovanja dovolj in vse prej prihajajo v fazo olistanja in cvetenja. Poglejmo češnje, zgodnje sorte so do danes že odcvetele, kar pomeni, da bomo na kakšnih boljših legah letos češnje jedli že za prvi maj. Težava je, ker v to lepo zgodnjepomladno vreme zarežejo temperaturna nihanja in občutne ohladitve. To nam kroji letino in redči pridelek,« razloži.
Ena od rešitev je oroševanje, ki pa ga v Goriških brdih in Vipavski dolini izvaja le peščica sadjarjev. V Sadjarskem centru Bilje po nekaj letih njegove uporabe ugotavljajo, da rešuje vsaj del pridelka, ima pa tudi svojo slabšo stran. Ure in ure oroševanja ter močenja sadovnjaka znajo povzročiti cvetno monilijo, vso porabljeno vodo je treba tudi plačati, ne nazadnje ta do sadovnjakov na višjih legah niti ne priteče.
Pozebe niso edina skrb sadjarjev. Ajdovski Fructal, ki je v najboljših časih odkupil po 3000 ton breskev na leto, jih danes le še za vzorec. Organiziranega odkupa ni, pridelava je vse zahtevnejša, vsako leto prihajajo novi škodljivci in bolezni, odpira se vprašanje nasledstva kmetij in mladih, ki bodo še želeli delati v kmetijstvu. »In politika nasploh,« še eno od težav pristavi Mrzlić. »Nimamo več kmetijske politike, temveč politiko v kmetijstvu. V prvem valu covida smo v popolni paniki vsi tolkli po bobnu samooskrbe, a v hipu, ko so se meje znova odprle, smo nanjo pozabili. Predvsem v sadjarstvu nam manjkajo odkupne verige, na Goriškem nimamo nobene zadruge, ki bi se s tem ukvarjala, sadjarji so odvisni sami od sebe. Češnje, breskve in marelice pa morajo še isti ali najkasneje naslednji dan, ko so bile pobrane, naprej na pot do kupca.« Čeprav … Mrzlić postreže s podatkom, da v Čilu že razvijajo sorte, ki v hladilnih zabojnikih brez težav na ladji plujejo tudi po mesec dni do Kitajske. Ampak to ni naša realnost, niti želja. Naše češnje so, pove sogovornik, po enem tednu v hladilnici že pošteno utrujene. So pa češnje in ne pusta repa.
Nasadi breskev, jablan in hrušk se vztrajno krčijo
Zaradi vseh težav v sadjarstvu je v Sloveniji samo še 211 hektarjev nasadov breskev. Leta 2000 jih je bilo 737. »Ta upad se vidi že na oko, ko se pelješ po Vipavski dolini. Dva lepa nasada vidiš samo še pri Vogrščku, malo naprej enega zapuščenega, nekaj jih je pri Vipavi. Proti temu, kar je bilo včasih samo na Prvačkem polju, je to zelo malo,« Mrzlić oriše stanje. V istem obdobju se je površina intenzivnih nasadov jablan zmanjšala s 3081 na 1905 hektarjev, površina nasadov hrušk pa v zadnjih 35 letih za dve tretjini. Bolje kaže slivam, marelicam, kakiju in češnjam.
Zaradi cvetočih češenj so Goriška brda v teh dneh kot nevesta v beli čipkasti obleki. Višje ležečim predelom Brd je pozeba večinoma prizanesla. Spomladanski pogledi se tako enakovredno kosajo z jesenskimi, ko se listje trte barva v rdeče in druge tople barve. A če se za trto v Goriških brdih ni bati, so nasadi sadja bolj ogroženi. »Konec je, nismo več niti zadnje, ampak samo še rezervno kolo,« reče Aleksij Mavrič, eden večjih sadjarjev v Brdih. »Ne toliko zaradi pozeb, ki se jim višji predeli Brd pogosto srečno izognejo, ne toliko zaradi podnebnih sprememb, zato pa toliko bolj zaradi tega, ker teh sadovnjakov ne bo imel kdo obdelovati, kdo obirati sadja, kdo preventivno negovati nasadov, da bodo kos pretresom. Kdo bo še delal,« se sprašuje, medtem ko razlaga, da pri obiranju še vedno potrebujejo delovne roke, ki pa jih je vse težje dobiti. Pomagajo si na vse mogoče načine, delavce iščejo prek študentskih servisov in agencij ter zavoda za zaposlovanja, a pogosto razočarani ob koncu dneva sami končujejo delo. Na kmetiji Mavričevih, ki je znana po češnjah, marelicah, hruškah, breskvah in njihovi predelavi v sokove in marmelade, se sedaj preusmerjajo v pridelavo namiznega grozdja.
Mladi ne prevzemajo več kmetij. Na mizi ima ponudbo treh kmetij, da bi jih obdeloval, saj lastniki pod težo let ne zmorejo več, mladih pa ni. »Kmetije v Brdih so majhne, kdor ima pol hektarja sadovnjaka, je že veliko, vseeno pa to ni dovolj za preživetje. Mladi teh kmetij ne prevzemajo, sadovnjake morda obdelujejo tako za zraven, ampak to ni nič resnega. Kar pač narava da. Naša kmetija je razmeroma velika, obdelujemo pet hektarjev intenzivnih sadovnjakov, pa še vedno se računica težko izide v plus,« pravi Mavrič. Tako na oko napove, da bo v zgornjih Brdih v prihodnosti obstalo pet ali šest kmetij, ki se bodo še ukvarjale s sadjem. »Sedaj so sadovnjaki v Brdih še raznoliki, imamo slive, breskve, hruške, marelice, češnje, namizno grozdje … Ko bo kmetij samo pet, bomo imeli monokulturo.« Krivec? Pomanjkanje delovnih rok, podnebne spremembe, škodljivci, nedonosnost, a tudi politika, odvrne. Sadjarji imajo trenutno največje stroške, izplačila države pa že mesec dni zamujajo, obetajo se jim novi davki. Za posodabljanje in obnovo sadovnjakov težko dobijo bančna posojila. Če že, so dražja od lizinga za avto.
Češnjeva muha in njene prijateljice
Ko se človek odloči, da bo živel od sadja, mora razmišljati strateško, pravi Mavrič. Različne lokacije, različne lege, različne sorte, ene zgodnje, ene pozne in vse druge vmes, ene bolj občutljive za pokanje, druge manj … S tem se sadjar izogne, da bi mu ves pridelek pobrali zmrzal, toča, dež in hrošč. Spomni se časov, ko so sadjarji ob pojavu češnjeve muhe trepetali pred koncem sveta. Danes je drugih hujših sovražnikov že toliko, da ob muhi samo še zamahnejo z roko. Se pa zato toliko bolj bojijo sadne vinske muhe in marmorirane smrdljivke, čakajo še japonskega hrošča. Zdaj zdaj bo tu. »Imamo neke pripravke, ki so registrirani, a še vedno ne vemo, ali delujejo ali ne. Najraje jih ne bi uporabljal, a drugega izhoda nimam. In še to: liter tega pripravka, ki zadostuje za en hektar, stane 280 evrov. Tisti, ki se resno ukvarjamo s pridelavo, se spogledujemo z alternativami, z ekološkim prijemi, sami preizkušamo, tvegamo …« našteva.
Ravno prejšnji teden je Erika Komel v nasadu Sadjarskega centra Bilje opazila, da so v predelu nasada hrušk njihovi cvetni brsti suhi, v njih pa ličinke in bube bog si ga vedi katerega hrošča. Identificirat sta ga prišli sodelavki oddelka za varstvo rastlin Kmetijsko-gozdarskega zavoda Nova Gorica. »Ne vemo še, za katerega škodljivca gre, več bo znano, ko si ga ogledamo v laboratoriju,« si je ličinko ogledovala agronomka Mojca Rot. Med pogovorom izvemo, da nismo priča dramatičnemu dogodku desetletja, saj na Primorskem vsako leto odkrijejo vsaj kakšnega novega škodljivca. »Z globalizacijo, odprtim trgom rastlin, prometom in še čim drugim marsikaj pride čez mejo. Smo prvi na meji z Italijo. Lani je tu čez priletel japonski hrošč, ki se prehranjuje z več kot 300 različnimi rastlinami. Za sedaj nas je očitno preletel, našli so ga v Ljubljani, na naših vabah se še ni ujel. Lani smo se ukvarjali tudi z azijsko stenico. Za sadjarje je bil v zadnjem času hud udarec marmorirana smrdljivka, gre za novo vrsto, ki je prisotna od aprila do oktobra, torej vso sezono. Zanjo pa nimamo rešitve. Nasploh se sadjarstvo srečuje s pomanjkanjem fitofarmacevtskih sredstev. Trenutno bi veliko pridelovalcev rado gojilo lesko ali oreh, sredstev za zatiranje njihovih škodljivcev pa ni. Na Primorskem se že začenjajo pridelovati mandarine, kjer tudi nimamo nič proti škodljivcem, ki so že tu.«
Se zato dogaja črni trg? »Ne, dogajajo se nam žalost, obup in apatija. Breskve se zaradi 20 let teh nakopičenih težav sekajo iz sadovnjakov,« Rotova odstre realnost. Razloži, da po navadi traja vsaj deset let, da tuje invazivne vrste dobijo naravnega sovražnika ali pa jim ga umetno pripeljejo. Pred leti so tako na Primorskem propadali nasadi kostanja, redčila jih je kostanjeva šiškarica, ki so jo s sadikami vnesli iz italijanskega Piemonta. Po desetih letih jim je uspelo z vsemi papirji, dokumenti in potnim listom uvoziti tudi šiškarici nevarno kitajsko oso. Medtem je pot v Slovenijo na črno našla že tudi sama. Sadjarji pravijo, da je ilegalno prišla celo nekoliko prej kot uradno.
Naslednji dan je priletelo sporočilo. Hrošč, ki je napadel hruške v Biljah, je bil hrušev brstožer. Svoje delo je opravil že čez zimo.
