Delo policistov je zahtevno, čustveno izčrpavajoče in lahko tudi smrtno nevarno. Vsak klic na številko 113 je lahko usoden – kot julija 2015, ko je moški na Ižanski cesti z lažno prijavo zvabil policista v zasedo in s svojim vozilom z veliko hitrostjo trčil v policijsko, pri čemer je umrl 33-letni policist.
»Za policista je ena najhujših situacij, da med delom umre njegov sodelavec,« poudarja psihologinja in integrativna psihoterapevtka Elizabeta Vovko. Spomnila je še na podobno tragičen primer iz leta 2016, ko sta v izolski bolnišnici zaradi strelov pacienta umrla zdravnik in policist, drugi policist pa je bil ranjen. Niso smrtno nevarne samo situacije, ki vključujejo strelno orožje. Policisti lahko nosijo glavo na prodaj pri vsaki intervenciji; spomnimo se le dogodka s konca marca letos, ko je pri Domžalah moški med policijskim postopkom v vozilu sprožil eksplozijo.
Med psihološko zahtevnejše šteje tudi preiskovanje dejanj, kot so (spletne) spolne zlorabe in otroška pornografija. »Ogled vsebin, ki vključujejo zlorabe otrok, pušča globoke posledice v čustvenem ravnovesju preiskovalcev,« je Vovkova, danes ena od enajstih psihologov, zaposlenih v policijskih vrstah, poudarila pred zbranimi študenti psihologije na Kadrovskem vikendu na ljubljanski filozofski fakulteti.
Brez psihologa le v Kopru
Dostopnost psihološke pomoči zaposlenih v policiji je danes veliko bolje urejena kot v še ne tako oddaljeni preteklosti. Z izjemo koprske policijske uprave ima vsaka policijska uprava med zaposlenimi tudi psihologa, ima ga tudi policijska akademija, dva delujeta na upravi kriminalistične policije, eden pa pri specialni oziroma letalski enoti.
Ob hudih nesrečah, samomorih ali drugih pretresljivih dogodkih dežurni psiholog, če je treba, pride na kraj dogodka in policistom ponudi takojšnjo psihološko pomoč – 24-ur na dan. Kraj intervencije mora psiholog doseči v treh urah. »To velja za primere, če se mora denimo dežurna psihologinja iz Murske Sobote odpeljati v Koper, sicer pa pridemo takoj, ko je mogoče, na kraj ali pa se dogovorimo, da pride oseba sama po pomoč v našo pisarno.« Pomoč mora biti zaposlenim ponujena oziroma zagotovljena ob vseh kriznih situacijah, ki bi lahko vplivale na njihovo delo. Policist jo, če se tako odloči, lahko zavrne. Katere so krizne situacije? Ko je bilo ogroženo policistovo življenje ali življenje sodelavca ali družinskega člana. »Druga situacija je smrt ali huda poškodba sodelavca ali družinskega člana. Tretja je samomorilna ogroženost uslužbenca policije ali navzočnost policista pri poskusu samomora ali samomoru osebe. Lahko si samo predstavljamo, kakšne občutke krivde ima policist, ki se pogovarja z osebo, ki grozi s samomorom in ga potem tudi naredi,« našteva Elizabeta Vovk.
Okoliščin je še več: ob poškodbah ali smrti drugega človeka po uporabi prisilnih sredstev, strelnega orožja ali električnega paralizatorja, hujših prometnih nesrečah, kaznivih dejanjih zoper življenje, telo ali spolno nedotakljivost (sploh če so vpleteni otroci), ob hujših poškodbah ali boleznih policista, pri osebnih težavah in stiskah zaposlenih ali ogroženosti zaradi policijskega dela. Kriminalisti in policisti so pogosto tarče groženj organiziranih kriminalnih skupin, kar še dodatno stopnjuje občutek ogroženosti – ne le zase, temveč tudi za svoje najbližje. »V zadnjem času je precej primerov, povezanih z mamilarskimi združbami, ko posamezniki policistom grozijo s smrtjo ali da bodo kaj naredili članom njihove družine,« še eno od temnih plati dela za policijo izpostavi psihoterapevtka.
Vse več klicev
Potrebo po psihološki pomoči v policiji potrjujejo tudi podatki od ustanovitve dežurnega telefona za psihološko pomoč. Če so imeli v prvem letu delovanja telefona, leta 2009, okoli 90 klicev, je lani številka narasla na 468. »Dolga leta so bili najpogostejši vzroki za klice slabi odnosi na delovnem mestu, sledile so družinske težave, šele nato stiske, povezane s kriznimi dogodki na delovnem mestu. A lani se je trend obrnil – prvič so se v ospredju znašli krizni dogodki, povezani z delom. Na drugem mestu je zaznava mobinga in slabih medosebnih odnosov, na tretjem pa družinske težave,« pravi Elizabeta Vovk.
Med stebri psihološke opore velja omeniti v policiji uveljavljen sistem policijskih zaupnikov, ki dopolnjujejo psihološko podporo in delujejo v kolektivih. Kdo so to? Praviloma izkušeni policisti in kriminalisti, ki so sami predelali osebno težko izkušnjo in jim to razumevanje služi, da danes ponujajo psihološko podporo sodelavcem. Gre za spoštovane osebe, vredne zaupanja, ki premorejo tudi lastnosti senzibilnosti, empatičnosti, komunikativnosti in motiviranosti.
Za lažje soočanje s stresom, ki spremlja delo, je policistom in kriminalistom na voljo tudi več različnih programov: od obvladovanja stresa in obvladovanja konfliktov do veščin mediacije in, za policiste zelo pomembno, usposabljanja za sporočanje slabe novice. »Program policiste usposobi za to, da se znajo pripraviti na njim, kot sami pravijo, od vseh najtežjo nalogo – družini povedati, da je njihova draga oseba, njihov bližnji izgubil življenje,« dodaja psihoterapevtka.
Moč zavedanja, da nisi edini
Čeprav je po travmatičnem dogodku prepuščeno policistom, da poiščejo psihološko pomoč, če to želijo, pa psihologi včasih uberejo tudi nasprotno pot. »Pravila, da nas mora policist poklicati, da se odzovemo, se ne držimo strogo. Če izvemo, da se je kaj hudega zgodilo, včasih tudi sami preverimo, kako je s človekom, ali pa nas vodja prosi, da policista povprašamo o tem. Res pa ne silimo v človeka, če ne želi pomoči,« pravi Elizabeta Vovk, ki med pristopi, ki delujejo ob hujših kriznih dogodkih z več udeleženimi policisti, izpostavi še razbremenilni pogovor (angleško defusing). Skozi pogovor policisti spoznavajo, da so njihovi občutki in odzivi ob hujšem stresnem, »nenormalnem« dogodku pravzaprav »normalni«. Hkrati se v takšnem pogovoru, ki lahko poteka ob vodstvu psihologa, policijskega zaupnika ali obeh, drug od drugega tudi učijo.
Občutek, da niso sami, je za policiste pomemben pri predelovanju kriznih dogodkov. »Včasih policist pokliče in pravi, da se po določenem dogodku počuti slabo. 'A je z mano kaj narobe? Je še kdo poklical zaradi tega?' Ko odgovorim pritrdilno, da so bili zaradi dogodka obremenjeni tudi drugi, si oddahne: 'Ah, O. K., potem sem pa v redu.' Tako malo je včasih potrebno – samo slišati je moral, da ni edini s temi težkimi občutki.«
