Nedavno je pri blagajni v trgovini starejši moški na pult počasi zlagal nakupljena živila, za njim pa se je že vlekla dolga vrsta kupcev. Ko ga je blagajničarka spraševala po kartici in popustih, je potreboval nekaj časa, da je našel vse, kar je zahtevala. Mlajši moški za njim je negodoval, češ, kaj »ta stari« toliko časa počne, in začele so padati besede čakajočih o tem, da so starejši res počasni, da bi morali imeti zanje posebne blagajne in tako dalje. Možakar, ki je vse to poslušal, je hitel, kolikor se je dalo, a ker ga noge niso več dobro nosile, roke pa so se mu tresle, hitreje ni šlo. »Nisem kriv, da sem star,« je skrušen pripomnil, ko je odhajal iz trgovine.
To je le eden od primerov, ki kaže na to, da smo kot družba še daleč od tako opevane medgeneracijske solidarnosti, pravzaprav se od nje čedalje bolj oddaljujemo. Moderna družba si prizadeva za hitrost, popolnost, produktivnost … A dejstvo je, da se naša družba stara, da imamo že skoraj tretjino prebivalcev, ki so starejši od 65 let.
Poročila različnih institucij kažejo, da pri nas skrb za starejše ni politična prioriteta. Kako si lahko drugače razlagamo številke, ki kažejo, da vse več upokojencev živi v revščini, da z dobrimi 800 evri, kolikor znaša povprečna pokojnina, komaj krpajo iz meseca v mesec. Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da je v domovih starejših skoraj tisoč postelj praznih, ker negovalnega osebja enostavno ni mogoče dobiti, saj so plače prenizke, delo pa pretežko. Z napovedanim dvigom plač bodo negovalke dobile zgolj nekaj deset evrov več in za ta denar gredo raje delat drugam.
Čeprav imajo pred vsakimi volitvami kandidati polna usta obljub o tem, kako bodo poskrbeli za upokojence, je prej ali slej jasno, da so to le prazne obljube, naredi pa se bore malo. Tako je tudi z zakonom o dolgotrajni oskrbi. Državljani bomo plačevali obveznosti, ki iz tega naslova izhajajo, kaj bomo v zameno dobili, pa ne ve nihče. Lahko da nam bodo pravice iz tega naslova zagotovljene, a ker ne bo kadra, ki bi jih izvajal, si bo moral – tako kot zdaj – vsak pomagati sam.
Dolgožive družbe ne sestavljajo samo posamezniki, ki so zdravi in poskočni, pač pa tudi takšni, ki so odvisni od pomoči drugih. Ki potrebujejo zdravnika, pa ne morejo priti do njega, ki potrebujejo negovalko, pa je ne morejo dobiti, ker jih enostavno ni, ki potrebujejo nekoga, ki bi jim v trenutkih osamljenosti ponudil roko. Vsaka družba je vredna toliko, kolikor zna poskrbeti za svoje ranljive skupine, med katere sodijo tudi starejši. Koliko je torej vredna naša?
