Če s čim, se aktualna Golobova vlada rada ukvarja s problematiko živali, živali vseh vrst, hišnih ljubljenčkov, domačih, rejnih in divjih. Tako so na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano spoznali, da trenutno veljavni zakon o zaščiti živali ne deluje več. Zakaj? Psov in mačk je v zavetiščih preveč. Prostora za nove ni, nekatere živali so tam že leta, ker jih nihče ne posvoji. Kot vsa živa bitja imajo tudi one pravico do življenja, je bilo zapisano v spremembi zakona leta 2021. Tako so se začele v zavetiščih kopičiti ne le živali, ampak tudi težave. Finančno breme za žival v primeru, da ta nima lastnika, nosijo tudi zavetišča.
To bi sedaj država rada spremenila, a bi se, kot marsičesa drugega, tega lotila na najenostavnejši način. Njen načrt: del bremena bi prevalila na občine, nato pa bi jih z novim prispevkom, ki bi ga plačali na primer lastniki psov, razbremenila, toda s tem obremenila slednje. Kot da je imela pred očmi le 250.000 registriranih psov in 20 evrov na psa na leto, kar skupno pomeni pet milijonov evrov dodatnih sredstev, ko je iskala predloge za novo novelo zakona. No, kaže, da si je zdaj premislila, vsaj kar se tiče davkov na pse.
Zaščita in oskrba zavrženih živali je pravzaprav veliko bolj kompleksna stvar kot zgolj ustanovitev novih zavetišč, razbremenitev zavetišč stroškov in pobiranje novih davkov. Imamo zakon, ki obravnava živali kot čuječa bitja, in zakon, ki prepoveduje usmrtitev zdravih živali. S tem smo kot družba naredili korak naprej k humanosti, se odločili in obenem zavezali, da bomo za zavržene živali poskrbeli. To smo kot družba dolžni narediti in pri tem ne bi smelo biti vprašanje, kdo prispeva in kdo ne prispeva v občinski ali državni proračun. Odgovor je: vsi ali nihče.
Razlog, da v zavetiščih pristanejo pasje in mačje sirote, so vedno in res vedno samo ljudje in njihova neodgovornost. Posedovati psa, mačko ali katero koli domačo žival je pravzaprav velika odgovornost in ko se lastnik na neki točki živali naveliča, mu zmanjka časa zanjo, denarja, česar koli že, to odgovornost egoistično prenese na druge dele družbe. Nekateri živali niti v zavetišče ne pripeljejo in jo samo zapustijo, osamljeno v stanovanju. Kot s prispodobo pravi Hari Arčon v članku, kakor smet. Odgovornost pomeni tudi, da za žival do smrti finančno poskrbimo, in tu ima država še precej manevrskega prostora, da primerno uredi zakonodajo.
Nedavno je v neko zavetišče poklicala lastnica 13-letnega precej ubogega in že gluhega psa ter vprašala, ali ga lahko pripelje – če bi ga morda kdo, ubožca, vendarle posvojil. Veste, odgovornost do živali, s katero smo sobivali leta, pomeni tudi, da smo se sposobni od nje posloviti, in ne, da to odločitev, ki pomeni tudi finančno posledico, preložimo na zavetišče.
