Najbolj grenki prihodki države so tisti, pobrani od kazni in glob za prekrške in kazniva dejanja. Lani smo z njimi v državno blagajno prispevali več kot 90 milijonov evrov. Saj veste, kako zakolnete, ko radar zazna vašo pretežko nogo ali ko država predlaga zvišanje kazni. Nekaj v smislu, da bo država znova bogatela na vaš račun.
S proračunskimi pravili dobro podkovani ekonomist Davorin Kračun v zvezi s tem pravi, da ima slaba stvar tudi dobro stran. Pristavi pa, da o bogatenju države nima smisla govoriti, saj ima ta trenutno 40 milijard evrov javnega dolga. Tudi z »grenkimi« prihodki ji ne uspe splezati na zeleno vejo. Pa tudi sicer smisel države ni bogatenje, ampak omogočanje normalnega funkcioniranja vseh sistemov. In če državljani od države pričakujemo brezplačno šolstvo, dostopno javno zdravstvo in mnoge druge storitve, je treba vse to nekako pokriti. Zato je odločitev o tem, koliko bo država z davki (in kaznimi) obremenila prebivalstvo in gospodarstvo, odvisna od tega, kaj mi od nje pričakujemo.
Vse – finančno pismene in nepismene – bi nas zato moralo skrbeti dvoje: ali je država dovolj učinkovita pri pobiranju davkov in preprečevanju davčnih utaj (da ne bomo plačevali samo nepismeni) ter ali to, kar zbere, učinkovito in za državljane koristno porabi.
Žalostno je, da bi o učinkovitosti pri pobiranju davkov znali iz prve roke kaj sočnega povedati prijatelji in sinovi naših politikov. Denimo Damijan Janković, sin ljubljanskega župana, ali pa Rok Snežič, prijatelj Janeza Janše in doktor davčnih utaj z več kot 400.000 evri dolga do države, ki s plakatov svetuje »Odprite podjetje v BiH« in se smeje državi v brk. Finančna uprava je sicer iz leta v leto boljša pri izterjavi davčnega dolga, a še vedno so imele lani štiri javne blagajne zaradi neporavnanih dolgov za 900 milijonov evrov luknje. S tem denarjem bi pokrili vse stroške gradnje drugega tira ... Ah ne, pardon, po novem to ne bi bilo več dovolj! Glavni gradbinec Kolektor CPG zaradi nepredvidenih del in situacij zahteva dodatnih 350 milijonov evrov. Tudi to je ena od težav proračuna – nikoli se ne ve, koliko bo predor, cesta ali kosilo na koncu res stalo.
Rečemo še kakšno o učinkoviti porabi ali to nima smisla? Menda bo dovolj, če omenimo nakup 13.000 prenosnih računalnikov in stavbe na Litijski. Ob takih spodrsljajih je pihanje na dušo državljanov, kako s plačili davkov omogočajo blaginjo za vse, slaba tolažba. Plačane kazni pa še naprej grenke.
