V Franciji se je začel eden najbolj pretresljivih sodnih procesov v zgodovini države, ki razkriva srhljive razsežnosti dolgo prikrivanih zločinov nekdanjega uglednega kirurga Joëla Le Scouarneca. Proces, ki poteka v francoskem mestu Vannes od 24. februarja, se bo po napovedih vlekel še štiri mesece. Obtožnica proti Le Scouarnecu vključuje več sto primerov posilstev in spolnih zlorab otrok, predvsem njegovih pacientov, ki naj bi jih zagrešil med letoma 1989 in 2014. Skoraj nerazumljivo je, kako je lahko takšna grozodejstva počel toliko časa, in to kljub dejstvu, da je bilo že v letih 2004 in 2005 popolnoma jasno, da je nekaj hudo narobe.

Joël Le Scouarnec, ki je danes star 74 let, tako velja za enega najhujših pedofilskih zločincev v sodobni francoski in evropski zgodovini. Obtožen je zločinov nad več kot 300 otroki v obdobju skoraj treh desetletij. Podoba kirurga iz majhnega francoskega mesta Jonzac je bila desetletja krinka njegove temne skrivnosti. Njegove zločine so preiskovalci razkrili šele, ko so prebrali njegove osebne dnevnike, ki jih je skrbno pisal od osemdesetih let naprej. Ti zapisi, ki so jih preiskovalci označili za mučne in groteskne, razkrivajo nadvse šokantne podrobnosti o njegovih dejanjih – od opisov spolnih napadov do seznamov z imeni in podrobnimi podatki žrtev.

Ilustracija, ki prikazuje sojenje in obtoženca. / Foto: AFP

Ni samo pisal. Preiskovalci so zasegli več sto tisoč kosov različnega gradiva – od videoposnetkov do fotografij, ki so tako grozljivi, da je morala ena od preiskovalk poiskati psihološko pomoč.

Od videoposnetkov do fotografij

Tudi v sodni dvorani je ob vsaki obravnavi še posebej mučno, kadar o izkušnjah govorijo žrtve, ki so danes večinoma že polnoletne. Ker jih je plenilec zlorabil, medtem ko so bile uspavane, mnoge niso niti vedele, kaj se je zgodilo, čeprav so o tem slutile, veliko jih poroča o psiholoških posledicah travme. Vsem ponujajo dodatno pomoč, ki je vselej prisotna v dvorani.

Med prvimi zaslišanimi pričami je bila njegova nečakinja Alexandra, ki je tokrat prvič spregovorila o zlorabah, ki jih je doživljala kot otrok. Teh dogodkov se spominja že od petega leta, toda zaradi zastaranja njenega primera Le Scouarnec zanje ne bo kazensko odgovarjal.

Alexandra je med pričanjem poudarila, da je bila v družini prisotna zaveza molka, zaradi katere otroci niso mogli spregovoriti o svojih travmah. »Imel je posebno moč v vsej družini in otrokom ni bilo dovoljeno izraziti takšnih stvari,« je povedala. Zatrdila je tudi, da je bilo po njenem mnenju jasno, da je njegova žena Marie-France vedela, kaj počne, saj je pogosto zapuščal zakonsko posteljo, da bi jo ponoči zlorabljal. »To ne bi bilo mogoče, če žena ne bi bila vpletena,« je povedala Alexandra.

Žena je gradivo odkrila

Toda Marie-France je na pričanju večkrat zanikala, da bi vedela za moževo početje, čeprav so preiskovalci našli zapise v dnevnikih, ki kažejo nasprotno. V enem od zapisov iz leta 1996 je omenil, kako ga je žena soočila s pornografskim materialom, toda kljub temu ni ukrepala – ni opozorila niti oblasti niti družinskih članov.

Več pričanj sorodnikov kaže, da je družina dolga leta vedela za njegovo nenavadno vedenje, vendar se je zavestno odločila za molk, saj je kot uspešen kirurg užival ugled. Družina, predvsem njegova žena Marie-France, kot kaže, ni želela videti resnice. Kljub opozorilom naj bi ostala tiho, da bi ohranila družbeni status in koristi, ki jih je omogočal ugled moža in očeta.

Njegova zadnja žrtev, katere zloraba je pravzaprav pripeljala do aretacije, je bila njegova šestletna soseda iz Jonzaca, ki jo je leta 2017 spolno nadlegoval. Deklica je o dogodku povedala staršem, kar je bil začetek preiskave, ta pa je končno razkrila dolgoletno skrivnost. Preiskovalci so pri aretaciji našli ogromne količine pedopornografskega gradiva, skritega v njegovi hiši. Šokantno je, da je lahko kljub aretaciji iz leta 2005, ko so ga oblasti prvič zaslišale zaradi posedovanja pedofilskih vsebin, še naprej neovirano deloval v bolnišnicah. Takrat je bil obsojen le na pogojno zaporno kazen in simbolično denarno kazen brez zahteve po obveznem zdravljenju.

Sodna dvorana kazenskega sodišča v Vannesu / Foto: Profimedia

Druga žrtev, Valérie, je na sodišču pretresljivo opisala, kako jo je Le Scouarnec spolno zlorabil med operacijo, ko je imela 13 let. Posledice te travme so bile zanjo uničujoče. Povedala je, da je po operaciji postala anoreksična, trpela je za hudimi depresivnimi epizodami, razvili so se ji strah pred temo, strah pred dotikom in hud občutek sovraštva same do sebe. Valérie je še povedala, da so ji podrobnosti o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo, razkrili šele po začetku preiskave, leta 2019, kar je bil zanjo tako šok kot olajšanje. Njena izkušnja kaže, kakšne so lahko dolgotrajne posledice spolne zlorabe otroka.

Rojstvo zločinca

Joël Le Scouarnec je svoje zločine delno priznal, vendar je pogosto trdil, da se ne spominja vseh žrtev. Prav ta amnezija, za katero se zdi, kot poročajo francoski mediji, da jo uporablja kot obrambni mehanizem, še povečuje trpljenje žrtev.

Psihologi hkrati opozarjajo, da sta njegova »hiperseksualnost« in odsotnost empatije, ki ju kaže, značilni za psihopatsko osebnostno motnjo. V zapiskih, ki jih je vodil, je brez sramu priznal, da je »velik perverznež« in da je s tem zadovoljen.

​Joël Le Scouarnec se je rodil v Parizu v družini, ki je od njega veliko pričakovala. Od otroštva je bil izjemno ambiciozen in se je hitro osredotočil na medicino, predvsem zaradi možnosti visokega zaslužka. Kot otrok se je zanimal za medicino in anatomijo, svojo kirurško prihodnost si je zamišljal že od sedmega leta starosti naprej. Odraščal je v skromnem domu, vendar je imel visokoleteče želje, ki jih je podpirala njegova družina.

Po končanem študiju medicine je postal uspešen kirurg, specializiran za prebavila. V javnosti je veljal za vzornega družinskega človeka, poročen z nekdanjo zdravstveno delavko. Imel je tri sinove, družina pa je živela na videz idilično življenje v uglednih okoljih, kot sta Loches in pozneje Jonzac. Med pričanjem na sodišču je med drugim izjavil, da svojih otrok ni nikoli zlorabil, saj je ločil vlogo pedofila od vloge očeta.

Njegova pedofilska in kriminalna pot se je začela v začetku osemdesetih let. V dnevnikih je kasneje zapisal, da ga je prvi zločin nad nečakinjo potegnil v »pedofilski mehurček«, kot se je izrazil.

Zastrašujoča sistematičnost

Le Scouarnec je svoje zločine beležil z zastrašujočo sistematičnostjo. V posebnih dnevnikih je zapisoval vse podrobnosti svojih dejanj – od datumov in krajev zlorab do imen, starosti in celo osebnih značilnosti svojih žrtev. Dnevniki so vsebovali sezname z imeni žrtev, označenih kot »ouéquettes« in »vulvettes«, kar bi lahko prevedli kot »lulčki« in »lulike«, s podrobnimi opisi teles in dejanj, ki jih je izvajal.

Kot kirurg je imel idealno priložnost, da zločine prikrije pod krinko medicinskih postopkov. Njegove žrtve so bile večinoma mladoletne pacientke, ki jih je spolno napadel med posegi v operacijski dvorani, največkrat med okrevanjem od anestezije. Prepričan je bil, da se njegove žrtve ne bodo spomnile napadov, kar mu je omogočalo, da je skoraj tri desetletja deloval neovirano.

Poleg bolnišničnega okolja je svoje žrtve iskal tudi v družinskem krogu, kjer je izkoriščal zaupanje družinskih članov in svoj ugled. Kot kaže, je zlorabil več nečakinj, otroke prijateljev in družinske znance. Vedno je iskal trenutke samote z otroki, na primer med družinskimi srečanji ali celo ponoči, ko so drugi družinski člani spali.

Med sojenjem, ki poteka v mestu Vannes, Le Scouarnec priznava svoja dejanja, vendar pogosto trdi, da se posameznih primerov ne spominja. Kot že omenjeno, žrtve in njihovi odvetniki opozarjajo, da ta taktika povzroča dodatno bolečino, saj žrtvam preprečuje občutek popolne pravičnosti in priznanja njihovih travm.