Meta Černoga
Pred tremi leti, ko je v Bistri pri Vrhniki potekalo šesto vseslovensko srečanje ledvičnih bolnikov, je bil med povabljenimi tudi prof. dr. Ludvik Ravnik, v javnosti dobro znan kot izjemen urolog. "Srečanje z bolniki, med katerimi sta bila tudi Janez Perko in Alojz Oman, ki smo jima pred tridesetimi leti na isti dan presadili ledvici njunih bratov, je bilo zame posebno doživetje. Sreča in notranje zadovoljstvo, ki se ga ne da opisati z besedami," pripoveduje 87-letni urolog. Še danes ne more pozabiti tega nepozabnega dogodka in bratov, ki sta rekorderja med slovenskimi bolniki s presajenimi ledvicami ter nedvomno dokazujeta, da je tudi po več kot 30 letih mogoče normalno živeti z eno ledvico.
Prva uspešna akutna dializa
Prof. dr. Ludvika Ravnika pa tokrat nismo povabili na razgovor le zaradi tega izjemnega uspeha, pravzaprav že skoraj čudeža, pač pa predvsem zato, ker je sodeloval v ekipi kolegov urologov, ki so v Sloveniji izvedli prvo hemodializo in prvo transplantacijo ledvic ter uvedli mnogo izboljšav tedanjega hemodializatorja, zato jim nedvomno pripada posebno mesto v medicini. Letos je namreč minilo petdeset let, odkar je prva ekipa urologov na urološkem oddelku kirurške klinike v Ljubljani izvedla prvo uspešno akutno dializo - 27. aprila 1959.
V klinični medicini pomeni hemodializa odstranjevanje neželenih snovi iz telesnih tekočin z difuzijo skozi umetno semipermeabilno (to je polprepustno) membrano. Hemodializa lahko nadomesti izločevalno funkcijo zdravih ledvic, prav tako lahko vzdržuje ravnovesje vode in elektrolitov, kar je tudi funkcija zdravih ledvic. Hemodializa (umetna ledvica) tako predstavlja prvi uspešen poskus stimulacije vitalne funkcije organa. Bolniki s kronično odpovedjo ledvic bi brez nadomestnega zdravljenja umrli. S hemodializo pa bolniku z ledvično odpovedjo običajno trikrat tedensko očistijo kri strupenih presnovkov, normalizirajo kislost v krvi in odvzamejo odvečno količino vode.
Zgodovina hemodialize sicer sega v leto 1924, ko je nemški zdravnik Georg Haas izvedel petnajstminutno dializo, vendar brez kliničnega učinka, leta 1944 pa sta Willem J. Kolff in Hendrik Berk na Nizozemskem prva uspešno uporabila hemodializo na človeku.
Velik dosežek
"Leta 1958 smo na oddelku za urologijo kirurške klinike na pobudo prof. dr. Slavka Rakovca kupili prvi hemodializator nemškega izvora znamke Möller. Aparat je bil vreden okoli 4000 takratnih nemških mark ali vrednost avtomobila VW hrošč. Aparat smo najprej večkrat preizkusili, 27. aprila 1959 pa smo ga prvič uspešno uporabili na bolniku z akutno odpovedjo ledvic po operaciji možganskega tumorja. Tako smo izvedli prvo hemodializo v takratni Jugoslaviji in tudi na območju sosednjih držav," se velikega dosežka medicine še danes dobro spominja prof. dr. Ravnik. Prav tako pove, da je tedaj, ko so prvi v Jugoslaviji začeli uporabljati umetno ledvico s silno zapletenim (v primerjavi z današnjim) aparatom za hemodializo, ponovno nastopilo obdobje stalnega bivanja na kliniki.
"Delovni ritem je bil takšen: dopoldne smo operirali, popoldne delali v ambulanti, zvečer pa pričeli dializirati bolnike. Pogosto so dialize trajale vse do jutra, kajti aparature še niso bile izpopolnjene in vse so morali pripraviti sami. Zdravniki in sestre, ki smo bili stalno prisotni, smo imeli tudi po 8000 neplačanih nočnih nadur. Nerad se spominjam dni po potresu v Skopju, leta 1963, in poškodovancev, ki so jih pripeljali na hemodializo v Ljubljano, saj drugje v Jugoslaviji še niso delali s dializatorji. Takrat sem delal kot urolog (dializa), kot dežurni kirurg (pri abdominalnih operacijah) neprestano od petka zjutraj do ponedeljka zjutraj, torej tri dni in tri noči. V ponedeljek sem bil razpisan za operacijo bolnika s kilo in še za prostate, asistiral sem prof. Rakovcu. Opravil sem prvi del, nato pa fizično nisem več zdržal in posledice omenjenih naporov preboleval tri mesece," se časov, ko so zdravniki delali z navdušenjem, brez plačanih nadur, spominja prof. Ravnik. Prav zato je prav, da jim v zgodovini medicine pripada tisto mesto, ki ga resnično zaslužijo. Dializa je nedvomno pionirsko delo usklajene ekipe urologov na urološkem oddelku kirurške klinike v Ljubljani.
Izboljšave hemodializatorja
Pomanjkanje sredstev za nakup nove aparature jih je prisililo, da so s pomočjo domače industrije izdelali hemodializator z večjo zmogljivostjo, imenovani gumeni trak za hemodializo.
"Ko smo Möllerjev aparat in naš gumeni trak združili, se je dializna površina povečala do dveh kvadratnih metrov, kar je bila tedaj največja površina za hemodializo v evropskem merilu, dosegli pa smo kar za sto odstotkov večji učinek v primerjavi z originalno aparaturo. Gumijast trak za hemodializo je bilo možno poljubno podaljševati in na tak način povečati površino za dializo. Naša izboljšava je bila tudi v tem, da je bil naš sistem odprt, zato je bil učinek dialize za tretjino večji, cena pa občutno nižja. Tudi zato, ker so za pripravo raztopine uporabili vodo iz pipe, medtem ko je bila pri Möllerjevem aparatu uporabljena za raztopino destilirana voda, ki je bila seveda dražja.
Na ta veliki tehnični dosežek, ki je ogromno pripomogel k temu, da so lahko zdravili več bolnikov, je še danes zelo ponosen. Tudi zato, ker so zdravniki tedaj dokazali, da se lahko v zdravstvu veliko prihrani na račun iznajdljivosti in samoiniciative. To unikatno aparaturo je, kot pravi, v zadnjih letih iskal, vendar ne ve, kje so nazadnje pristali ti prvi dializatorji, ki bi danes imeli muzejsko vrednost.
V desetih naslednjih letih so dializirali le bolnike z nenadno odpovedjo delovanja ledvic (in skupno opravili nekaj manj kot tisoč hemodializ). V letih 1969 in 1970 pa so dializo začeli uporabljati tudi pri bolnikih s kronično odpovedjo, s čimer je začelo število bolnikov, potrebnih takšnega zdravljenja, hitro naraščati. Konec leta 1970 so dializo prevzeli nefrologi in nabavili nove moderne aparature.
Prva presaditev ledvice živega dajalca
S tem se veliki uspehi urologov še niso končali. Prof. Ravnik namreč ni bil le član zdravniške ekipe, ki je leta 1959 uvedla uporabo hemodialize v prejšnji Jugoslaviji, pač pa tudi član kirurške ekipe pri prvi presaditvi ledvic živega dajalca, ki so jo - prav tako prvi na območju nekdanje Jugoslavije in sosednjih držav - izvedli 16. aprila 1970. Urološko ekipo je vodil prof. dr. Rakovec, kardiovaskularno pa prof. dr. Miro Košak.
"Ledvica, ki jo je sinu darovala 56-letna mati, je začela delovati štirinajsti dan po presaditvi. Bolnik je tri dni kasneje sicer umrl, vendar ne zaradi posledic nedelovanja ledvic, pač pa zaradi virusne pljučnice. Obdukcija je pokazala, da je presaditev tehnično uspela," pojasnjuje prof. dr. Ravnik. Med drugim je opravil tudi prvo presaditev ledvic otroku, ki mu je ledvico podaril 26-letni oče. Tega izjemnega dogodka se profesor še danes spominja, hrani pa tudi vse izreze člankov iz časopisov, ki so o njihovih dosežkih poročali.
Po prvi presaditvi ledvice so nefrologi začeli prevzemati bolnike s kronično odpovedjo ledvic, saj naj bi bilo zdravljenje s hemodializo boljše in trajnejše od transplantacije, medtem ko so urologi zagovarjali presajanje ledvic, saj je tovrstno zdravljenje uspešnejše in cenejše.
"Žal sem še edini živeči zdravnik iz ekipe, ki je pred petdesetimi leti postavila mejnik pri zdravljenju bolnikov z akutno odpovedjo ledvic. Vsem medicinskim sestram, strežnicam, osebju biokemičnega laboratorija kirurške klinike velja posebna pohvala, zahvala za izdelavo lastnega dializatorja pa velja inženirju dr. Marjanu Grosu, ki je naredil načrt hemodializatorja, strojnemu oddelku tehnične fakultete za izdelavo kalupa in tovarni Sava Kranj za izdelavo gumenega traku za hemodializator."
