V uredništvu Nedeljskega dnevnika vsako leto izberemo več osebnosti leta. Menimo namreč, da je več takih ljudi, ki so posebej zaznamovali naš čas in na katere je vredno opozoriti. Odločili smo se za število osem, čeravno jih je najbrž še veliko več. Na spletu postopoma objavljamo naš izbor in pojasnila, vse osebnosti pa so že objavljene v novoletni tiskani izdaji Nedeljskega dnevnika.
V Sloveniji imamo pet ambulant pro bono, v teh dobijo zdravstveno oskrbo tisti, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, a potrebujejo zdravstveno in psihosocialno pomoč. V njih zdravstveni delavci delajo prostovoljno, obisk pa je za paciente brezplačen. Prvo ambulanto pro bono so odprli pred 22 leti v Ljubljani, s ciljem, da bo delovala le štiri leta, a od takrat ni nikoli zaprla vrat. Zaradi preobremenjenosti ljubljanske ambulante pro bono so v naslednjih letih podobne odprli v Mariboru, Novi Gorici, Kopru, Kranju in na Jesenicah.
Vodja ljubljanske ambulante pro bono družinska zdravnica Nena Kopčavar Guček pojasnjuje, da sprejmejo vsakogar, ki potrebuje pomoč. »Na te ambulante lahko gledamo z dveh strani. Za nekoga je to lahko sramota, da imamo ambulante pro bono za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja. Sama na to gledam drugače. Mislim, da je to izjemno visok standard v neki državi, da nekdo, ki nima nikakršnega zavarovanja, pride do zdravnika, dobi obravnavo, zdravila, nasvet, napotnico in vse, kar potrebuje.« V ljubljanski ambulanti med drugim opravijo cepljenje otrok in ginekološke preglede, pacienti dobijo zdravila, če jih potrebujejo, prek humanitarnih organizacij so na voljo oblačila in obutev. Po novem opravljajo tudi medicinsko pedikuro za sladkorne in ortopedske bolnike, veliko pozornosti namenjajo preventivnim pregledom. Pogosto obžalujejo, da pacienti k njim pridejo z napredovalimi oblikami bolezni, in ker nimajo zavarovanja, odlašajo z obiskom ali pa sploh ne vedo za to možnost.
Ljubljansko ambulanto pro bono, ki jo je ustanovil dr. Aleksander Doplihar, je od zdravnice Vide Drame Oražim prevzela dr. Nena Kopčavar Guček v začetku marca lani. Prostovoljno pomaga 30 zdravnikov prostovoljcev, zaposlene pa so medicinska sestra Martina Petric, socialna delavka Alenka Ugrin Vatovec in pomočnica Biljana Đurković. Ob našem obisku so povedale, da v ambulanto prihajajo ljudje, ki so zaradi različnih razlogov ostali tako rekoč brez vsega in tudi brez osnovnega zavarovanja. Večina je tujcev, približno devetdeset odstotkov jih je iz držav nekdanje Jugoslavije.
V zadnjem času imamo tudi ogromno ljudi, ki čakajo na izdajo dovoljenja za prebivanje. Ti postopki se lahko vlečejo leto dni ali več. Nekateri se pridejo tudi samo oprhat. Pred časom so obravnavali gospoda na invalidskem vozičku, ki se mu je plenica dobesedno z blatom in krvjo zarezala v kožo. Rane so bile hude, moral je priti večkrat, nekaj mesecev pozneje so izvedeli, da je umrl. Žal je tako, da ljudje večinoma čakajo do konca, saj nekateri ne vedo, da sta obisk in zdravljenje v tej ambulanti brezplačna, skrbi jih, kje bodo dobili denar. Ko jim povedo, da jim ni treba prav nič plačati, si oddahnejo. Če zdravnica oceni, da je potreben urgentni obisk pri specialistu, ga lahko napoti tja. Marsikomu rešijo življenje.
Sem prihajajo ljudje, ki so nemočni, v kolesju pridobivanja dokumentov, tu so ljudje, ki so doživeli finančno krizo, morda osebni bankrot, veliko je različnih situacij ... Veliko je tudi ljudi s psihičnimi težavi, kar nekaj je odvisnikov od mamil. »Mi smo tukaj zato, da pomagamo. Ljudje se tega zavedajo in so zelo hvaležni za vsako malenkost. Na skromen način znajo pokazati, da jim je mar. Včasih tega nismo več navajeni, tukaj pa se to zgodi in prav lep občutek je, ko začutiš, da si za človeka naredil nekaj dobrega,« je strnila Nena Kopčavar Guček.
