Katja Petrovec

Čeprav se res sliši neverjetno, da je nekdo zaradi svoje osnovne in najpomembnejše vloge, ki jo ima za nadaljevanje vrste, to je biti mama, diskriminiran, ima realni svet kapitalizma svoja pravila. Z njimi se je nedavno soočila tudi Irena Svet. 28-letna diplomirana medicinska sestra je zanosila. Nič takega, bi rekli. A Irena se je po opravljenem pripravništvu in državnem strokovnem izpitu odločila, da bo vstopila na trg delovne sile. To bi bilo za vsakega delodajalca z zdravstvenega področja še kako dobrodošlo, ne nazadnje je javno znano, da zdravstvenih kadrov primanjkuje povsod po državi. A Irena je imela eno "napako". Bila je noseča.

Povedati ali ne povedati

Naša sogovornica pripoveduje, kako je poslala okoli petnajst zaposlitvenih prošenj, nekateri delodajalci so jo poklicali na razgovor, od drugih ni dobila niti odgovora, nihče od njih pa ni vedel, da je noseča, saj jim tega ni povedala, na zunaj pa ni kazala izdajajočih znakov. Štirje delodajalci so se odločili, da bi jo zaposlili, dokler ni povedala… "Bil je prvi razgovor, kjer se nikakor nisem videla kot potencialna kandidatka za službo, saj še nisem imela izkušenj z okulistično ambulanto, kjer bi lahko delala. Na razgovoru je bilo veliko žensk, ki so že delale na tem področju, zato sem pričakovala, da bodo izbrali druge. Ko so me izbrali, je v meni začel rasti dvom, ali naj povem ali ne. Ker sem ostala zadnja na razgovoru in ni bilo nobene kandidatke več za menoj, da bi jo direktor lahko izprašal, sem prvi dan molčala o tem, da sem noseča. Drugi dan pa sem že imela uvajanje in ko me je direktor poklical v pisarno in mi naročil, kaj vse moram prinesti za pogodbo o zaposlitvi, sem mu povedala za nosečnost. Kar naenkrat so se stvari spremenile. Njegov odziv, da me ne zaposli, sem pričakovala, saj je šlo za zasebno podjetje in vem, kakšne so stvari v resnici. Lepo sva se razšla, za nosečnost pa sem mu povedala zato, ker nočem imeti z ljudmi sporov. Če si pošten, imaš tudi pozneje več možnosti, da te zaposlijo," je prepričana Irena, čeprav je izgubila prvo službo. Naslednji delodajalec, ki bi jo zaposlil, ji je že poslal pogodbo o zaposlitvi, ko pa so izvedeli za majhnega otročička v trebuhu, so svojo ponudbo umaknili. Tretji delodajalec ji je sicer prijazno čestital za nosečnost in ji tudi za naprej ponudil odprta vrata, a jo je hkrati postavil na realna tla, da bi jo z veseljem zaposlil, vendar ne verjame, da bi prestala ta njena "trdovratna nadloga" zdravniški pregled. Zakaj? Mar mimo vednosti kandidatk delodajalci preverjajo tudi njihovo morebitno nosečnost?

Nato pride Irena do četrtega delodajalca, pri katerem uspešno opravi prvi razgovor, ki mu sledi še drugi pred glavno sestro bolnišnice in sestro oddelka. Takrat pove, da je noseča. "Morala bi imeti kamero, to je bilo za videosmešnice. Najprej sta bili namreč veseli, nato pa sta se njuna obraza v hipu povesila. Kot v kakšni risanki. Vprašali sta me, ali sem na prvem razgovoru povedala, da sem noseča. Mar ni malce smešno že na prvem razgovoru govoriti, da si noseč, še posebno če se ti nikjer ne pozna in si službe želiš? Poleg tega te delodajalec nima pravice spraševati o tem. Bila sem pretresena, a ker mi ni vseeno zame niti ne za druge ženske, sem se opogumila in sestrama dejala, da čeprav si noseč, to še ne pomeni, da si bolan in da ne moreš delati. Če bi bil moj namen, da dobim službo, jim tega ne bi povedala in bi me zaposlili. Zaradi njunih odzivov nikakor nisem pričakovala, da me bodo zaposlili, a so me po nekaj dneh poklicali iz uprave, da so se odločili zame. Dobila sem zaposlitev za tri mesece, česar sem bila seveda zelo vesela, saj sem se že sprijaznila, da službe ne bom dobila. Ko začne namreč trebuh rasti, nosečnosti pač ne moreš več skriti," pripoveduje Irena svojo zgodbo.

Ko Ireno vprašamo, ali je imela kaj slabe vesti, ko je delodajalcu zamolčala svojo nosečnost, odvrne: "Da, a zaradi sebe, ne zaradi delodajalca. Ker teh ljudi nisem poznala, se nisem obremenjevala z njimi. A prej ali slej moraš povedati. Če si tiho, to ovira le tebe in ti imaš neprespane noči. Najtežje je bilo pri prvem delodajalcu, ko sem vedela, da imam zaposlitev in da jo bom izgubila. Takrat si pred dilemo, povedati ali ne."

"Nori" šefi in šefice

Irenina zgodba ni osamljen primer. Žensk, ki se srečujejo s podobno vrsto diskriminacije, je veliko. Zagovornik načela enakosti, Boštjan Vernik Šetinc, pojasnjuje: "Veliko je informacij te vrste, a presenetljivo malo pritožb. Vsi se bojijo načeti to stvar in večinoma kličejo le za nasvete, kaj narediti, kako povedati delodajalcu, če so že v delovnem razmerju, ali kaj bo, ko pridejo nazaj s porodniškega dopusta. Kličejo me z izhodišča, saj me bodo tako ali tako odpustili. Pri nekaterih delodajalcih je kar jasno: če ženska zanosi, potem sledi - nasvidenje. Znani so primeri, ko morajo ženske, takoj ko zanosijo, podpisati sporazumno odpoved, sicer jih pač odpustijo iz poslovnih razlogov. Ali da se še pred zaposlitvijo zavežejo, da v času, ko so zaposlene, ne bodo imele otrok. Na tak način delodajalci izsiljujejo." To so diskriminatorne prakse, ko je ženska že v delovnem razmerju. A kaj narediti, če se znajdejo v Ireninem položaju? Tudi Vernik Šetinc je prepričan, da je v neki fazi delodajalcu treba povedati za nosečnost. "Dobro je, da prej ti poveš, kot da se o tem ugiba in kuha za tvojim hrbtom. Čeprav se bojiš, je najbolje, da si odkrita. Ampak - v kateri fazi povedati? Delodajalec nima pravice izvedeti v prvi minuti, da si noseča. To je tvoja zasebna stvar. Delodajalcu je treba povedati v primernem času, zato da lahko prilagodi nadaljevanje delovnega procesa, da prerazporedi naloge, najde zamenjavo. Prve tri mesece, ko je negotovost, ali bo ženska obdržala otroka ali ne, največja, se zagotovo ne razlaga. Katastrofa je, da se morajo ženske prav takrat obremenjevati še s tem vprašanjem. Tudi ženske, ki so že zaposlene za nedoločen čas, se bojijo, kaj bo, če kdo izve, da so noseče. To so ‚nori‘ šefi in šefice, to je znak slabega šefa. Pokazatelj, da delovno silo le izkoriščajo, je, da zaposlenih nimajo za poslovne partnerje, ampak za mezdne delavce. Nekdo mora biti prav organizacijsko nesposoben, da se v treh, štirih mesecih ni sposoben prilagoditi na novo situacijo. Ljudje imajo pač tudi otroke, naj mi kdo reče, da se to v zgodovini človeštva ni dogajalo. To je normalna stvar, s katero mora vsak delodajalec računati in zanjo mora imeti dodaten scenarij."

Kršitev naj se kaznuje

Pri zagovorniku načela enakosti je mogoče dobiti pomoč kot neformalno posredovanje in prijateljsko prepričevanje nasprotne strani, da napačno deluje, in nasvet o tem, kako naj bi ravnala bolj prav. Če zagovornik pri delodajalcu ne najde posluha, je posredovanje končano. Ob soglasju prizadete ženske se zadeva lahko odstopi delovni inšpekciji. Seveda se lahko odloči za prijavo delovni inšpekciji kdorkoli tudi sam. A Vernik Šetinc pravi, da je verjetnost, da primer uspe, majhna. Zakaj? Koliko je bilo doslej sploh izrečenih kazni, kolikšne so? Kaj vse taka prijava potegne za sabo, ne le zaostritev situacije, ampak tudi izpostavljenost, saj nenadoma nisi več anonimen? Če žrtve ne morejo računati na učinkovito zaščito, pogosto odnehajo. Še huje je, kadar do tega pride pri samozaposlitvi, takrat še inšpekcija nima pooblastil. Primerov oškodovank, ki se končajo na sodiščih, je tako ali tako samo za vzorec. "Trendi so takšni, da se skuša mlade izriniti s trga zaposlovanja. Podatke poznamo, tridesetodstotna brezposelnost med mladimi, čedalje več jih dela v zelo ‚prožnih‘ oblikah dela. Kategorija mladih žensk je dvakrat bolj ogrožena za nezaposlenost. Imamo zakonodajo, imamo prepovedano diskriminacijo na osnovi spola, starosti, družinskega stanja, celo zdravstvenega stanja. V zakonodaji piše, da ne sme delodajalec na razgovoru za službo vprašati ničesar, kar ni povezano z delovnimi izkušnjami in samim delom. Pa se kar dogaja. Izrecno so prepovedana vprašanja, ali načrtujete družino, ste poročeni, saj nimajo nobene zveze z delom. Malo se lahko spremeni, če se vnaprej ve, da bodo pogoji dela zelo težki, recimo če gre za premakljiv delovni čas. V tem primeru te morajo vprašati, to bi znalo biti zahtevno v smislu usklajevanja družinskega življenja. Ste se pripravljeni prilagajati? Ne bi pa smeli vprašati, če bi to sploh zmogli glede na to, da imate otroke," prikazuje dejansko stanje Vernik Šetinc.

Tu je seveda na potezi država. Ta s številnimi olajšavami in finančnimi spodbudami podpira delodajalca, da ga odsotnost ženske, ki gre na porodniški dopust, ne boli. "Kratkotrajne bolniške so res breme za delodajalca, ne pa dolgotrajne, takrat mora delodajalec najti nadomestno delovno silo, ne pa samo prerazporediti delavce, da se še ti pritožujejo, da imajo preveč dela," razlaga Vernik Šetinc, ki je prepričan, da naredi država premalo na področju spolne diskriminacije. "S strani države pogrešam predvsem učinkovito varstvo. Če zakon velja, ga uporabljajmo: če kdo prijavi kršitev, jo raziščimo in če je kršitev ugotovljena, naj se kaznuje. Sankcija mora biti taka, da odvrača tudi druge. Če se zakon ne uporablja na ta način, potem to ni pravo. To kršitelji zelo dobro razumejo."

V prednosti strokovno usposobljeni

Ko smo povprašali na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kaj naredijo na področju preprečevanja diskriminatornih spolnih praks, smo dobili odgovor: "Ministrstvo  že vrsto let sodeluje pri projektu Mladim materam - družini prijazno podjetje, ki je namenjen odpravljanju tovrstnih stereotipov in dvigu zavesti med delodajalci, da je treba uvesti ukrepe, ki so družinam in mladim staršem prijazni. Projekt Družini prijazno podjetje delno sofinancira tudi Evropska unija iz evropskega socialnega sklada. S sofinanciranjem se želi prijaviteljem omogočiti čim širši dostop do sistema izboljševanja delovnega okolja zaposlenih in zmanjšati diskriminacijo pri zaposlovanju ter s tem omogočiti lažje usklajevanje poklicnega in družinskega življenja." No ja, res se sliši bolj malo, a vseeno bolje kot nič.

Kljub vsemu pa ni zanemarljivo, prej pohvalno, da se marsikatero podjetje zelo trudi pomagati svojim zaposlenim. Med njimi je tudi Krka, tovarna zdravil, ki jo mediji radi vzamemo za zgled z vidika gospodarske uspešnosti. Nič drugače ni na področju zaposlovanja žensk. Kot so nam sporočili iz Krkine službe za odnose z javnostmi, pri njih spol kandidata ni predmet posebnega razmisleka ob zaposlovanju. "Popolnoma enakopravno obravnavamo in zaposlujemo tako moške kot ženske. Za nas je predvsem pomembno, kako dobro so kandidati oziroma kandidatke strokovno usposobljeni in kakšne osebnostne lastnosti imajo, da bodo lahko svoje delo uspešno opravljali. V skupini Krka je zaposlenih 62 odstotkov žensk, od tega tretjina starih do 35 let. Glede na naše vrednote se zavedamo, da so ustvarjanje družine, nosečnost in otroci zelo pomemben sestavni del življenja in dela. Ugotavljamo celo, da potem, ko sodelavci in sodelavke oblikujejo družine in imajo otroke, zaživijo polno življenje. To se pozitivno odrazi tudi pri delu in v medsebojnih odnosih. Kultura enakopravnosti se dejansko oblikuje med zaposlenimi v podjetju, država lahko samo zagotovi standarde, ki v osnovi preprečujejo diskriminacijo." Nekako tako bi moralo biti povsod, bi se najbrž vsi strinjali.

Stevardesa mora biti mlada ženska

Eden od razlogov, zakaj je spolna diskriminacija v naši družbi še vedno precej razširjena, je tudi v tem, da marsikdo niti tipičnih diskriminacij skih praks ne prepozna. Tisti, ki so na položajih, da odločajo, denimo kadroviki in celo sodniki niso izjema. "Sodnica, stara okoli 55 let, je še na koncu našega treninga vztrajala, da morajo biti stevardese na letalih mlade ženske, torej ne moški in ne starejše ženske. Zakoreninjeni predsodki so trdovratna reč. Da, tudi moški so lahko diskriminirani. Nekega moškega vzgojitelja so sodelavke vzgojiteljice hočeš nočeš kar izvrgle in se med sestanki pogovarjale, kaj bodo danes naredile, on pa je sedel zraven. Na koncu je izgubil službo. Določen spol kot pogoj za zaposlitev je lahko le huda izjema. Recimo na carini, ko ženska pregleduje ženske, ali če gre za intimno nego starejših. Nikakor ne moremo reči, da so moški edini, ki lahko vzdigujejo škatle. Tudi ženske jih lahko, če se čutijo sposobne za to delo," je prepričan Vernik Šetinc.

Tudi na Zavod RS za zaposlovanje smo poslali vprašanje, kakšna je njihova vloga pri opozarjanju delodajalcev in delojemalcev na spolno diskriminacijo pri zaposlovanju. Dobili smo odgovor, da lahko Zavod za zaposlovanje RS zavrne objavo prostega delovnega mesta delodajalca, če iz prijave izhaja očitna neenaka obravnava kandidatov zaradi osebnih okoliščin, kot so državljanstvo, narodnost, rasa, spol, barva kože, invalidnost, ali druge osebne okoliščine v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Brezposelne osebe seznanjajo s pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter tako tudi s prepovedjo diskriminacije zaradi osebnih okoliščin. Poudarjajo pa, da zavod ni pristojen za sistematično zbiranje in obravnavo takih kršitev.

Eni so in bodo heroji

Kaj bi bilo treba narediti, da bi odpravili diskriminacijo? Vernik Šetinc je jasen: "Akcije ozaveščanja in spodbujanja ljudi, da se odločijo in zadeve prijavijo ter naredijo temu konec. V ta namen je treba ustvariti varno institucionalno okolje. Po mednarodnem pravu bi moralo zaradi spolne diskriminacije obstajati neodvisno telo, ki bi lahko učinkovito pomagalo žrtvam diskriminacije v varstvenih postopkih. Sam sem le uradnik srednjega razreda v vladni službi. Nič nisem neodvisen, kaj šele učinkovit. Kaj lahko en človek premakne? Brez kršitev sicer najbrž nikoli ne bo šlo, a si lahko si prizadevamo, moramo si, da jih bo čim manj. Odgovornost je tudi na posameznikih. Kdo se bo zavzel zame, če ne jaz sam? Temu lahko poskušam narediti konec tudi zaradi drugih. Če ne bom, pristajam na začaran krog. Nikoli se ne sme podcenjevati tega, kaj vse lahko naredi majhna skupina ljudi. Vsi sicer ne bodo heroji, eni pa morajo biti, da se problemi prelomijo in gredo naprej."

Ko govorimo o herojih, se vrnimo k Ireni, ki se je poglobila v vso zadevo in, kot pravi, ugotovila, kje je pravzaprav težava, glede na to, da porodniški dopust tako ali tako plača država. "Ko se vrneš na delovno mesto, potrebuješ za otroka varstvo, najpogosteje je to vrtec. Tam je otrok v stiku z drugimi otroki in je bolj dovzeten za bolezni. Kot starš si lahko večkrat na bolniškem dopustu in s tem seveda finančno breme za delodajalca. Navsezadnje so me na razgovorih spraševali in me opominjali tudi na take stvari. Da ne bom smela dežurati vsaj tri leta, ko se bom vrnila s porodniškega dopusta, kako bom imela urejeno varstvo… Otrok še rojen ni, vendar so se že obremenjevali s tem," pove Irena.

A noseče ženske niso pravzaprav v ničemer drugačne od drugih ljudi. Le stvari na področju zaposlovanja te očitno zelo rizične skupine se bodo spremenile in uredile šele takrat, ko bomo prišli z našim dojemanjem in razumevanjem tako daleč, da se ženskam dilema, ali povedati, da je noseča, ne bo več zdelo dejanje iskrenosti in najbolj primernega odnosa do delodajalca, ampak bo to nekaj normalnega in vsakdanjega. Nekaj, česar ne bo treba pojasnjevati. Tako kot je povsem nepomembno oziroma bi moralo biti, ali imamo svetle ali temne lase, večji ali manjši prsni obseg.