Leto 2025 je še zelo mlado, zato je spomin na lanskih dvanajst mesecev še zelo svež, zato smo se še enkrat obrnili nazaj in si ogledali, kaj vse so znani ljudje povedali v pogovoru z našimi novinarkami in novinarji v naši dolgoletni rubriki Povabljeni ste na kavo. Gostili smo sogovornike z vseh področij delovanja in zapisali marsikatero zanimivo misel.

Dr. Nike Krajnc, direktorica Gozdarskega inštituta Slovenije

»Radi bi živeli v lesenih hišah, imeli leseno pohištvo, ker smo ekološki in okolju prijazni, ampak dreves pa ne bi smeli sekati. Doma bi gozd prepustili samemu sebi, hkrati pa uvažali les iz tropskih držav, kjer se zares dogajajo uničujoči goloseki. To je nevzdržno in samo kaže, kako neodgovorna družba smo. Les je obnovljiv vir, če ga uporabljamo v lokalnem okolju, le tako prispevamo k razogljičenju in zeleni prihodnosti. Črne ali neevidentirane sečnje je pri nas malo. Revirni gozdarji v gozdovih po vsej Sloveniji hitro zaznajo, če kdo čezmerno seka. Imamo gozdarsko stroko z dolgo tradicijo, morda celo še preveč zahtevno v želji po varovanju gozdov. Naša napaka pa je, da ne znamo našega dela dovolj dobro predstaviti javnosti. Včasih smo gozdarji kot sloni med porcelanom in pozabljamo, da so ljudje ponekod čustveno navezani na določena drevesa. Res pa je tudi, da na žalost živimo v času, ko strokovni argumenti ne pretehtajo čustvenih in vseh drugih prepričanj.«

Bojan Emeršič, igralec

»Nekateri bogataši so izgubili stik z realnostjo. Nekaj o tem je N'toko pisal v gledališkem listu, ko je omenjal bogataša Anderliča. Prav te dni sem bral še novico o nekem anesteziologu, ki je namočil samega sebe, češ da služi manj od čistilke, izkazalo pa se je, da ima vilo, veliko kakšnih tristo krat štiristo kvadratov, če tako rečem. Bolno je, ko človek pozabi, kakšno je resnično življenje. Saj vsi nekako vemo, kje smo, v svojem krogu iščemo razne bonitete. Spomnim se časov, ko sva imela z ženo še majhne otroke in sva veliko plačevala za vrtec. Osemsto evrov za vrtec, štiristo za varuško, kar je bila ena kompletna plača. Pa so nama razlagali, češ, naj se na papirju ločiva in prijaviva na različnih naslovih, da bo strošek nižji. Ampak to nisem jaz. Imel bi občutek, kot da imam na čelu bliskajoč napis, da goljufava državo. Nekako se moramo v življenju sicer znajti, toda nekje so meje. So ljudje, ki živijo res slabo.«

Jernej Damjan, nekdanji smučarski skakalec

»Poglejmo primera Luke Dončića in Tine Maze. Če gledamo samo z vidika golih rezultatov, je bila Tina Maze svetlobna leta spredaj, če pa gledamo prepoznavnost v svetu, je svetlobna leta spredaj Dončić. Zakaj? Ker je košarka seveda bistveno bolj priljubljena, še bolj pa zato, ker ima NBA za seboj globalni marketing. Skokov pa se do letos marsikje sploh ni dalo gledati! Danes je to mogoče vsaj po youtubu. Vse skupaj je povezano tudi s tem, da je v Mednarodni smučarski zvezi (FIS) veliko starejših ljudi. Ključno je torej, da se ustvari interes, ključ je v marketingu. Potrebujemo globalne sponzorje, ne samo domačih. V skokih je res veliko prostora za oglaševanje, ne nazadnje imamo velike, široke smuči, tudi izpostavljenosti posameznikov na televiziji je veliko. Bistveno preveč se po mojem mnenju pogovarjamo tudi o tem, kako bi v skokih preprečili padce, namesto da bi se o tem, kako preprečiti poškodbe pri padcih. Ne mečimo si peska v oči – hočeš nočeš padci vlečejo gledalce. Lanski skok s padcem Timija Zajca je bil daleč najbolj gledan v vsej sezoni na vseh platformah. In ključno – zgodilo se mu ni nič! Timi je bil v redu. Potrebujemo več takšne atraktivnosti, nihče noče gledati skokov, ki se končajo sredi doskočišča. To je tudi razlog, da že dolgo nismo videli svetovnega rekorda v poletih. Namesto da bi si prizadevali za to, da bi šli naprej, da bi si denimo zadali cilj, da bi do leta 2050 leteli 300 metrov. Pa bi lahko!«

Janko Štampfl, filatelist:

»Zanimanja za zbirateljstvo med mladimi ni, tudi če jih kdo vpiše, gre po navadi bolj za interes staršev in ne toliko otrok. Glavni problem društev je torej staranje. Sam sem denimo prvič član kakega filatelističnega društva postal, skupaj s sestro in sestričnami, ko mi je bilo pet let in me je vanj vpisal oče. A je bil razlog ta, da je do leta 1960 vsak član društva, ki je bilo včlanjeno v državno zvezo, dobil po eno serijo znamk. Moj oče je na tak način dobil več znamk za menjavo s filatelisti drugih držav. Denimo s kolegom v Nemčiji, ki mu je v zameno pošiljal vse njihove znamke, vključno z rednimi. In ko sem pred leti gradil hišo, mi je oče kot njegov prispevek podaril serijo nemških rednih znamk. V Nemčiji sem jih uspešno prodal in za ta denar v hiši naredil vse centralno ogrevanje z materialom in delom vred. Sveže poročen sem kupil še nekaj loncev, ki jih, nemška kakovost, uporabljam še danes.«

Jože Globokar, tetraplegik in eden od ustanovnih članov Zveze paraplegikov Slovenije

»Tofu sem rekel: A veš, pravi Slovenec pa le nisem. Vseskozi me je namreč grizlo, da nisem bil na Triglavu. Pa me Tof vpraša, ali bi šel, in sem potrdil. Dala sva si roko. Pojdi se solit, sem mu rekel, z vozičkom na Triglav (…) Osem gorskih reševalcev me je izmenjaje nosilo od Kredarice do Aljaževega stolpa, seveda so bili privezani in strah je bil odveč. Pa saj sem vso pot kratkočasil fante s šalami, le kjer je bilo bolj kritično, sem bil tiho. Pred mano je hodila Marta Kos, povsem slučajno, in sem dejal, kako lep razgled je v teh hribih. Samo obrnila se je nazaj in nasmejala.«

Dr. Dušan Keber, upokojeni zdravnik, nekdanji politik

»Seveda je prav, da mora biti zdravniški poklic, ki je zelo zahteven in odgovoren, tudi dobro plačan. Prav je, da se po višini plačila uvršča na vrh lestvice plač v javnem sektorju. Vendar pa se ne more izvzeti z nje in se povzpeti nad njo, kar danes stavkajoči zdravniki zahtevajo. Zdravniki ne bi smeli iskati načinov za dodatno bogatenje znotraj javnega sistema ali zunaj njega. Če se odločiš, da boš v zdravstvu delal kot zasebnik, greš v to z namenom, da boš z zdravstvenimi storitvami ustvarjal dobiček. To je pravilo in zakonitost vsakršnega zasebnega dela. (…) Nekoč sem verjel, da gre pri pomikanju zdravstva v smeri privatizacije za skupni učinek neorganiziranih prizadevanj posameznikov za boljši osebni standard, ampak tega ne verjamem več.«

Josuke Arai, direktor Toyote Adrie

»Kar me je v Sloveniji malo presenetilo, je, da je ob nedeljah čisto vse zaprto. Na to sem se težko navadil, kot tudi na to, da včasih nekatere stvari trajajo dlje časa. Če denimo nekaj naročiš, lahko na paket čakaš precej dolgo, pri nas je vse dostopno tako rekoč nemudoma. Standard življenja je visok, niti malo se mi ne zdi nižji kot na Japonskem. Hrana je dobra, kakovostna ... Res je, da malce pogrešam nekatere japonske ali azijske stvari, denimo hrano, a je tudi ta dostopna in tudi slovenska hrana mi je zelo blizu. In ko smo že pri standardu – če pogledam na kakovost življenja, je tu zagotovo na višji ravni. Ni vse tako natlačeno kot na Japonskem, nikjer ni na kupu takšne množice ljudi, ni gneče. Veliko je zelenja, kar zadeva razporeditev časa in možnosti za relaksacijo. To bom tudi najbolj pogrešal, ko bom enkrat zapustil Slovenijo (…) Če bi prišli na Japonsko, bi se verjetno počutili, kot da ste na drugem planetu. Tu se ob štirih popoldne ugasnejo luči, ljudje cenijo prosti čas, pa čeprav verjetno tudi doma razmišljajo o službi. Na Japonskem pa medtem vsi na obdobje med ponedeljkom in petkom gledamo kot na 'službeno življenje', le konci tedna so namenjeni zasebnim zadevam. Morda si kdo tudi med tednom privošči kakšno sproščeno večerjo, to je pa tudi vse. Rekel bi, da v Sloveniji precej pametno lovite ravnotežje med službenim in zasebnim ter da ljudje pametneje in bolje izkoriščajo svoj čas.«

Tone Fornezzi - Tof, humorist in novinar

»Ljudje so se nekdaj hahljali ob Butiku, zdaj, ko imamo Slovenijo politično tako razdeljeno, pa je vsak politični vic množici le delno zabaven: pol jih ploska, pol se jih zgraža. Moti me, da je danes med mladimi novinarji in uredniki tako malo zanimanja za satiro. Razen Nedeljskega dnevnika skorajda ni časopisa in revije, ki bi se bolj posvečal humorju in satiri. Vsi so nenadoma tako resni in tudi mladi očitno raje pišejo o škandalih, katastrofah, kot da bi snovali smešne tekste. Nedeljski dnevnik je bil vselej na strani zabave. Ne le moj Butik, na teh straneh sta se v preteklosti šalila že Vinko Šimek in Evgen Jurič, pa še danes Mitja Cjuha, Franci Kek ... Ko beremo rezultate raznih anket, vidimo, da si ljudje želijo razvedrila, beg od negativnih novic, a jim nihče ne prisluhne. Kar poglejte program javne televizije. En sam dolgčas in en sam pesimizem. Dober humor vselej pade na plodna tla. Da tako radi tarnamo in stokamo, so krivi tudi mediji. Novica o kraji, umoru ali političnih kregarijah bo v vsakem časopisu, na vseh televizijah in radijskih postajah, ko pa bo neki mlad literat izdal odlično pesniško zbirko ali kak znanstvenik ugotovil zelo pomembno stvar, tega ne boste našli nikjer. Se bojimo dobrih novic? Deluje, kot da imamo raje tragedije kot komedije, pa v resnici ni tako.«

Boštjan Noč, predsednik Evropske čebelarske zveze in Čebelarske zveze Slovenije

»Včasih so bili travniki cvetoči, danes kmetje kosijo tudi petkrat, vrtovi pred hišami so pokošeni skoraj na centimeter, kar zagotovo ni dobro. Naš cilj je, da bi vsak Slovenec posadil doma na leto vsaj eno medovito rastlino: sončnice, dišavnice, ajdo … Vsako sadno drevo je medovito. Državi smo dali pobudo, da bi v javnih parkih sadili le avtohtone medovite rastline. Namesto da sadimo tujerodne, na primer razne palme, japonske rastline, bi lahko sadili lipe, kostanje in druga drevesa, ki so naša. (...) Na evropskem trgu je trenutno 50 odstotkov medu ponarejenega. Če nimamo znanega izvora, ne vemo, od kod med prihaja. Tudi Evropska čebelarska zveza, ki ima sedež v Sloveniji, meni, da je to glavna stvar v boju proti ponaredkom in v smeri zaščite potrošnika. Treba pa bo začeti razmišljati tudi o omejitvi kvot za prihod medu v Evropo, ker bodo sicer ljudje začeli opuščati čebelarstvo. Največji problem je, da ljudje prave hrane ne prepoznajo več. Zato je naš slogan: Evropejci jemo evropsko.«

Andrej Stare, zdravnik in komentator

»Vedno sem rad izrazil svoje mnenje in dodal osebno noto. Slovenci smo zelo introvertirani, pogosto si ne upamo povedati, kar mislimo, ker nam je malo nerodno in ker so mnogi vzgojno ali versko zavrti. Sam sem vedno povedal, kar sem mislil, in odprl dušo ljudem, ki so enako mislili. To je moj največji prispevek in nadgradnja reporterskega dela. Vedno sem tudi skušal dogodku dati takšno težo, kot si jo zasluži. Ni vsaka prvoligaška tekma enako kot finale svetovnega prvenstva v nogometu. Nekaterim mlajšim kolegom sem svetoval, naj ne vpijejo že v prvi minuti, če kdo strelja na gol. Naj raje počakajo, da se kaj zgodi. Predvsem pa naj ne napovedujejo, kaj se bo zgodilo, to je največja neumnost.«

Aljaž Bevk, gospodar turistične kmetije Široko

»Trajnost zame pomeni, da bo šla ta kmetija iz roda v rod, da jo bom znal predati mojim otrokom in da bodo tudi naslednji rodovi še obdelovali zemljo. To je, vsaj za dolino Soče, najboljša možna trajnost. Danes so hribovski kmetje veliko bolj ogroženi kakor medved, šakal in ris. Dovolj je, da prideš na predavanje za kmete, pogledaš po predavalnici in nas prešteješ. V njej je več kot tri četrtine kmetov starejših od 60 let, kar je dokaj jasna slika naše ogroženosti. Medtem ko imajo zveri svoje zagovornike v politiki, jih mi nimamo. Žugajo nam s sožitjem, ki ga do neke mere celo sprejemam, a če bi bilo mogoče živeti v popolnem sožitju, v živalskem vrtu v Ljubljani živali ne bi imeli zaprtih za mrežami in v kletkah. Podeželje ne razume mesta in mesto ne razume podeželja, kar gre politiki pogosto na roke in to delitev s pridom uporablja. (…) Nekoč je veliko pomenila beseda domače, rezervirana je bila za hrano, ki jo pridelamo slovenski kmetje. Danes je domače že vse, kar dobiš v Hoferjevih in Sparovih trgovinah. S tem beseda nima več nobenega pomena, trgovci, politiki pa tudi potrošniki so jo uničili. Podobno se dogaja z zelenim turizmom, to je postala le še marketinška fraza, poslovna priložnost brez resnega namena v ozadju.«

Vida Drame Orožim, nevrologinja in psihiatrinja

»Nekje od 57. do 60. leta so možgani v svojem drugem cvetenju. Dostikrat v tem obdobju pridejo ljudje k zdravniku in se bojijo, da imajo demenco, a to je le cvetenje, obdobje, ko se možgani obnavljajo. Spomnite se na to, da se ne boste ustrašili. Možganovina je izjemno plastična, izredno sposobna prilagajanja. V kameni dobi so imeli možgani 500 gramov, skozi tisočletja so se razvili do zdajšnje velikosti, danes tako tehtajo približno 1500 do 1600 gramov. Takrat so bili možgani gladke površine, a ker je razvoj zahteval prilagajanje in napredek, se je začela možganovina gubati. Poglejte, kakšen neverjeten mehanizem je iznašla za to, da ne bi bilo treba lobanjskega prostora povečati, da ne bi bila glava prevelika ter bi se vse te nevronske poti, ožilje in vse to pretrgalo, preščipnilo. Z nagubanjem je možganska struktura pridobila več sposobnosti za razvoj naših kognitivnih sposobnosti, ki so danes, lahko rečem, dosegle vrhunec. Mislim, da se bodo naši možgani še naprej gubali, da to ni končna verzija in da bomo imeli, če bo človeštvo še obstajalo, če ne bo spet prišlo do kakšne kataklizme, pred seboj še veliko razvoja.«

Helena Koder, scenaristka, režiserka in pisateljica

»Pišem predvsem o tem, kako doživljam umetnost, zakaj se mi zdijo neke stvari dobre. Vse, kar počnemo v življenju, doživljamo, tudi umetnost moraš doživljati, če hočeš, da ti kaj da. Upam, da se iz tega pisanja razbere, da je umetnost pomembna v življenju, da je nekaj zelo dragocenega in dosegljivega. S tem ne mislim na drage predstave in koncerte, ampak na filme in poezijo. Prav tako imamo krasno mrežo knjižnic in vse to si lahko vsak privošči. Nismo narejeni samo za to, da poskrbimo za svoje telo in se hranimo, čeprav v končni konsekvenci delamo za preživetje. Umetnost je tisto, kar nas dela človeške. Bojim se, da o umetnosti več govorimo, kot jo uživamo. Da je ta diskurz o umetnosti prevladujoč, v bistvu pa je samo informacija. Če gledamo na telefonu filme, to ni pravo uživanje v umetnosti, je le informacija o umetnosti.«

Laura Unuk, najboljša slovenska šahistka

»Že pred vstopom v dvorano nas pregledajo tako natančno, kot bi bili teroristi. Pri sebi ne smemo imeti ničesar, ne telefona, ne kemičnega svinčnika, ne ure. Letos so prepovedali tudi vejpe, ker gre za elektronsko napravo. Zgodilo se je celo, da je nekdo izgubil partijo, ker je imel pri sebi kartico SIM, kar se jim je zdelo sumljivo. Sama sem na partijo prišla s sončnimi očali, pa z njimi nisem smela v dvorano … Skratka, zelo so striktni, saj gre tehnologija tako hitro naprej, da je mogoče goljufati na najrazličnejše načine in z vsemi možnimi pripomočki. Pred časom je imel nekdo v čevlju posebno napravo, ki mu je s pomočjo klikov sporočala, to se pravi računalnik mu je sporočal, kaj naj stori. Recimo, da je pet klikov pomenilo, naj premakne damo, trije, naj skakača, in tako naprej. Tako je dobil namig, saj so računalniki danes pač pri šahu že precej boljši od ljudi, sam pa je seveda tudi bil tako dober, da je točno razumel namig, ki ga je dobil,« se je razgovorila sogovornica in dodala, da ob omenjenem šahiste testirajo tudi na prepovedana sredstva tako kot pri drugih športih. »Naredijo test urina in letos so na šahovski olimpijadi naši šahisti, ki so bili zelo dobri, po zadnji partiji proti Indiji denimo morali na test. Mislim pa, da še nikdar niso nikogar dobili na tak način, saj je večina stvari, ki lahko pomagajo pri zbranosti, legalnih. Večji problem je že omenjeni 'računalniški' doping.«

Nika Prevc, smučarska skakalka

»Maturantski ples mi je bil zelo všeč, maturantskega izleta pa se nisem udeležila, ker je bil v začetku pripravljalnega obdobja, ki ga nisem hotela zamuditi. Sem se pa lepo počutila v maturantski obleki, saj mi je bila res všeč in sem si jo sama izbrala. Kasneje sem jo dala predelati, da ni tako svečana in jo lahko še kdaj oblečem. Priznam, da se sicer veliko bolje počutim v športnih oblačilih, a sem se znašla tudi v obleki in čevljih z višjo peto. V plesu že imam nekaj znanja, saj smo se že v osnovni šoli veliko ukvarjali z družabnimi plesi. V resnici se mi zdi zelo fino, če znaš plesati, saj je v življenju veliko priložnosti za to. Glede skokov mi je gotovo ostala najbolj v spominu zadnja tekma v Planici, ki se je zaključila z osvojitvijo globusa, poleg nje pa tudi Engelberg, kjer sem dosegla prvo od sedmih zmag. Poleg skokov pa se najraje spomnim izleta po Firencah in Toskani, ko smo z družino obiskali tudi koncert Andree Bocellija. Moram povedati, da kaj lepšega še nisem doživela.«

Andrej Guštin, astronom

»Luna je lepa odskočna deska za potovanje po osončju. Toda astronomi sovražimo dve stvari v vesolju. Prva je polna luna, saj je takrat nebo tako svetlo, da ni mogoče gledati v globine vesolja, druga pa so Elon Musk in umetni sateliti. Komercializacija vesolja z umetnimi sateliti je za astronomijo, predvsem znanstveni del, problem. Če pogledaš skozi teleskop, vidiš v eni minuti na desetine satelitov. Zdaj pa si predstavljajte znanstvenika, ki hoče nekaj izmeriti, poslikati in ima nebo prečrtano s sateliti. Zasedenost orbit z njimi je ogromna. Sicer pa, katero koli civilizacijo pogledate, povsod so pripisovali Luni neke vplive in še vedno jih. Luna je tudi priročen izgovor za naše tegobe. Lahko ji obesimo vse naše težave. Ko vidiš, da so ljudje živčni, je za to gotovo kriva polna luna. Kriva je, da imam slab dan, da so prometne nesreče … Toda izkaže se, da vse to nima zveze z realnostjo. Luna je kriva samo za plimo in oseko, za tiste organizme, ki tam živijo, ter še za nekaj malenkosti. Najčistejšo statistiko je mogoče dobiti s številom rojstev. Mit je namreč, da se ob polni luni rodi dosti več otrok kot ob drugih menah in v to verjame celo določen del osebja v bolnišnicah. Ko jih vprašamo, ali imajo ob polni luni organizirana dežurstva, odvrnejo, da ne. Kajti statistika je čista in jo je mogoče preveriti na statističnem uradu, tako Slovenije, Hrvaške kot kjer koli drugje na svetu. Izkaže se, da glede števila rojstev ni nikakršne razlike, kako blizu ali daleč polni luni smo, ali je mlaj ali polna luna.«