Monika Ažman je po devetih letih vodenja Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije končala svoj mandat. V času njenega vodenja, ki ga je zaznamovalo tudi obdobje pandemije covida-19, je organizacija dosegla rekordno število članov, a se hkrati soočila z izzivi brez primere. Ob predaji poslov novi predsednici Aniti Prelec smo se z Moniko Ažman pogovarjali o najtežjih področjih, ki čakajo njeno naslednico, vzrokih in posledicah perečega pomanjkanja kadra ter prihodnosti zdravstvene nege in oskrbe v Sloveniji.
Kakšni so po vašem mnenju največji izzivi, ki čakajo novo vodstvo Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije?
»Časi so zelo drugačni. Znašli smo se v situaciji izjemnega pomanjkanja kadra, kar je povsem nova dimenzija. Soočamo se z zapiranjem oddelkov, nezasedenimi posteljami v socialnovarstvenih zavodih, okrnjenimi dejavnostmi, ker enostavno ni medicinskih sester. To je nedopustno. Vpeti smo tudi v nepredvidljivo politično situacijo, saj je naša dinamika vedno odvisna od ministrstev in dnevne politike. Velik izziv bo menjava generacij; mladi danes menjajo poklice, ne le delovišč, kar bo vplivalo tudi na članstvo, ki je pri nas prostovoljno in ni več samoumevno. Če smo bili prej vajeni, da je medicinska sestra vse življenje medicinska sestra, odslej ne bo več tako.«
Že leta opozarjate na pomanjkanje kadra. Zakaj je situacija postala tako kritična prav zdaj? Je elastika dokončno počila?
»Res je, že 20 let ugotavljamo, da na bolnišničnih oddelkih primanjkuje od 20 do 25 odstotkov medicinskih sester glede na potrebe pacientov. Na to že vrsto let opozarjamo, a ta elastika se je le nategovala. Skrbi me, da smo v obdobju, ko se je dokončno pretrgala zaradi več dejavnikov. Struktura pacientov se je spremenila – ležalne dobe so krajše, a intenzivnost in zahtevnost dela sta bistveno večji. Hkrati se populacija zaposlenih v zdravstveni negi stara; tretjina jih je starejših od 50 let in po 30 letih dela v turnusu enostavno ne zmorejo več. Mnoge starejše kolegice izkoristijo zakonsko možnost dela brez nočnih izmen. Na drugi strani pa mlajša generacija, ki si ustvarja družino (še vedno je v poklicu 90 odstotkov žensk), prav tako koristi pravice, kot sta krajši delovnik in odsotnost nočnega dela do otrokovega sedmega leta starosti. Zaradi tega so najbolj prizadeta delovišča, ki delujejo 24/7, torej bolnišnični oddelki in socialnovarstveni zavodi. Samo v UKC Ljubljana je od pred pandemijo do danes 400 medicinskih sester manj. K temu dodajte še upokojevanje baby boom generacije in dejstvo, da zadnjih 30 let ni več takega priliva kadra iz tujine, kot je bil iz nekdanjih republik. Čeprav smo okrepili izobraževanje, se mladi po končanem šolanju vse pogosteje zaposlujejo drugje ali izberejo druge, privlačnejše smeri v zdravstvu.«
Koliko k odhodom prispevajo plače? Mnogi, zlasti zdravstveni tehniki, so bili razočarani nad zadnjo plačno reformo.
»Mednarodna raziskava RN4CAST je pokazala, da si polovica anketiranih diplomiranih medicinskih sester želi zapustiti bolnišnični oddelek. Pri starejših je bilo izkazano, da so se pripravljene zaposliti tudi za manj denarja na deloviščih z ugodnejšimi pogoji – brez nočnih izmen in dela ob koncu tedna. Delovni pogoji in karierni razvoj so bili zanje pomembnejši, plača je bila šele na četrtem mestu. Vendar ta raziskava ni vključevala tehnikov zdravstvene nege, bolničarjev in negovalcev, ki se v večjem deležu odločajo za zapustitev poklica. Mnogi so čakali na plačno reformo, ki pa jih je močno razočarala, saj so mnogi ostali na enaki plači ali se jim je ta celo znižala, to pa seveda povzroča neke nove frustracije v ljudeh.«
Zakaj pogajanja o plačah niso prinesla boljših rezultatov za zdravstveno nego?
»Medicinske sestre smo razdrobljene v veliko sindikatov, zato je težko doseči soglasje. Zbornica sicer ni pogajalec, a verjamem, da je pogajalcem težko, ker se znotraj javnega sektorja vedno postavljajo vzporednice z drugimi pomembnimi poklici – gasilci, policisti, učitelji … A poudarjam: vložek v zdravje ljudi bi moral biti prioriteta, saj zdrava in delovno sposobna populacija vpliva na vse, tudi na BDP. Medicinske sestre in babice predstavljamo več kot 50 odstotkov zaposlenih v vsakem zdravstvenem sistemu, smo temelj, in če ta temelj ni trden, se vse maje.«
Temelji se torej že majejo? Vidimo zapiranje oddelkov, prazne postelje v domovih za starejše …
»Da, temelji so se že zamajali. Posamezne regijske bolnišnice imajo zaprte oddelke, tudi v obeh kliničnih centrih so kapacitete zmanjšane. Sistem deluje le še po zaslugi izjemno predanih posameznikov, a z nezadovoljstvom tako zaposlenih kot pacientov. Nimamo niti veljavne strategije razvoja zdravstvene nege po letu 2020. Pri dolgoživi družbi bi morali jasno vedeti, v kaj se splača vlagati – gerontologija, paliativna oskrba, preventiva …«
Kaj pa zakon o dolgotrajni oskrbi? Lahko zaživi, če ni kadra?
»Povedala bom nekaj morda bogokletnega: dolgotrajne oskrbe na način, kot smo jo zapisali, prihodnje leto zagotovo ne bomo mogli izvesti. Zakon smo potrebovali, a lotili smo se ga na terenu, ki ga že zdaj ne obvladujemo, namesto da bi začeli v institucijah, kjer vsaj za silo že poteka. Najbolj smiselno bi bilo sistem graditi na obstoječi mreži patronažnega varstva, ki je bila nekoč vzor Evropi. Težavo predstavlja tudi prehod z dveh na tri ministrstva (zdravstvo, sociala, solidarna prihodnost), saj se zdravstvene in socialne potrebe močno prepletajo. Socialnovarstveni zavodi so danes dejansko negovalne bolnišnice, saj je več kot 80 odstotkov uporabnikov tam zaradi zdravstvenih potreb. Že govorimo o 'mistcare' – neizvedeni zdravstveni negi, ko nekaterih intervencij zaradi pomanjkanja kadra enostavno ne moremo več izvesti.«
Je rešitev uvoz kadra iz tujine, kot predlagajo nekatera ministrstva?
»Potrebno bo oboje. Najprej moramo ustrezno plačati in zagotoviti boljše pogoje domačim medicinskim sestram, da se vrnejo tiste, ki dnevno migrirajo na delo v tujino, na primer v Avstrijo. Hkrati pa bo treba kader tudi uvažati. A ključno je znanje slovenskega jezika. Sporazumevanje s pacientom v maternem jeziku je osnova kakovostne in varne oskrbe.«
Pred dnevi ste odločno reagirali v primeru poroda na domu in zaradi nepravilnosti v zasebnemu zavodu Pinard odvzeli licenco babici. Zakaj?
»Porod na domu je lahko lepa izkušnja, če poteka v kontroliranem okolju: pri zdravi ženski, z usposobljeno babico in blizu pomoči, če bi bila potrebna, saj pri porodu štejejo minute. Slovenija sodi med države z najnižjo perinatalno umrljivostjo prav zaradi varnega poroda v porodnišnicah. V konkretnem primeru se je v strokovnem nadzoru izkazalo, da je prišlo do nepopravljive škode, zato smo morali v skladu s pravilnikom ukrepati in odvzeti licenco za najdaljše možno obdobje sedmih let. Sodelujemo pa v delovni skupini ministrstva za posodobitev smernic za porod na domu in zagovarjamo stališče, da mora biti nosilec take dejavnosti izključno zdravstveni strokovnjak.«
Tudi v primeru Medicor ste v obsežnem poročilu ugotovili nepravilnosti, a vzvodov za konkretno ukrepanje nimate …
»Res je. Strokovni nadzor smo izvedli zelo natančno. Kjer koli ugotovimo, da nekdo ne izpolnjuje pogojev za vpis v register ali nima veljavne licence, ne sme opravljati dela. Vendar lahko kot zbornica odvzamemo licenco posamezniku, ne moremo pa prepovedati dejavnosti izvajalcu kot celoti. Izdajamo priporočila, a od izvajalca je odvisno, ali jih bo upošteval.«
Veliko upov se polaga v novo Agencijo za kakovost in varnost v zdravstvu (AKOV), ki je prevzela izvajanje izrednih strokovnih nadzorov. Kaj pričakujete?
»Zbornice z reguliranimi poklici (zdravniška, lekarniška, naša) smo se znašle v obdobju, ko lahko izvajamo le redne strokovne nadzore, izrednih pa ne več. Še vedno pa prejemamo številne pritožbe pacientov in svojcev, ki bi bile razlog za izredni nadzor. Upamo na dobro sodelovanje z agencijo, v katero bomo imenovali svojega predstavnika. Ostaja pa skrb, ali bo imela agencija vsa potrebna pooblastila za učinkovito ukrepanje in kaj se bo zgodilo z našimi priporočili iz rednih nadzorov. Pričakujemo pa, da bo agencija postavila jasne, obvezne kriterije in indikatorje za vse nadzore.«
Kako vidite prihodnost? Ste še zagovornica javnega zdravstva?
»Absolutno. Javno zdravstvo je ustavna pravica in mora biti dostopno vsem ne glede na debelino denarnice. Slovenija ima na tem področju še vedno veliko prednosti v primerjavi z drugimi, tudi razvitimi državami in to solidarnost moramo ohraniti. Seveda pa menim, da bi morali tisti, ki imamo več, tudi več prispevati. Meja med zdravjem in boleznijo, uspehom in težavami je tanka. Skrb za zdravje ljudi in za tiste, ki v zdravstvu delajo, bi morala biti temeljna vrednota družbe. Brez kakovostnega in dostopnega zdravstva ter zadovoljnih zaposlenih nas čaka negotova prihodnost. Zdravstvo je ena najbolj vitalnih stvari vsake družbe in bi moralo biti res dobro regulirano.«
