Peter Seunig
Prebivalci otokov prestrašeno pripovedujejo, da so iskali devetletnega dečka, ki se ni vrnil v svojo vas. Našli so ga v trenutku, ko je velik kuščar, podoben zmaju, že pojedel dečkovo črevesje, nato pa je z zobmi drobil njegovo lobanjo. Kuščar z otoka Komodo, imenovan tudi komodovaran, je namreč največji kuščar na svetu, pravzaprav Godzila v malem. Dolg je lahko do štiri metre, težak pa do 200kilogramov. Njegov življenjski prostor je trenutno omejen na dva majhna otoka Komodo in Rinca, o njem pa že dolgo pripovedujejo srhljive zgodbe. Otoka ležita prav tam, kjer se srečujeta Indijski ocean in Južnokitajsko morje. Zaradi velikih valov, vrtincev in nevarnih tokov ter piratov veljajo te vode za najbolj nevarne daleč naokoli. Cena prevoza iz Floresa na otok Komodo ali Rinca je zato primerno visoka. "Štiristo dolarjev za tri ure vožnje!?" se razburjajo redki turisti. "Seveda, saj je tam zelo nevarno," sledi odgovor prevoznika. Slednji je seveda tudi turistični vodnik in ko se njegova barka približuje otokoma, začne praviloma pripovedovati grozljive zgodbe. Kuščarji velikani naj bi vohali človeško kri že pet kilometrov daleč, zato ženskam, ki imajo tedaj svoje mesečno perilo, odsvetuje, da bi stopile na kopno. Komodovaran je tudi izjemno hitra žival, saj preteče 100 metrov v dobrih 12 sekundah, svoj plen pa zasleduje tudi 500 metrov daleč v morje. Bežati pred temi kuščarji torej nima nobenega smisla. Dalj v morje si ne upajo, saj jih začenja zebsti, morje okoli otokov pa je tudi polno nevarnosti. Tam namreč živijo morske kače, veščeci in strupeni morski škorpijoni.
Indonezijski jurski park
Kitajski morjeplovci so že pred stoletji na svojih zemljevidih opozarjali na kuščarje in so se teh voda v velikem loku izogibali ter pripovedovali, da lahko te zverine bruhajo tudi ogenj. To so bila seveda pretiravanja, prav tako kot tudi to, da nobeni zverini na svetu ne smrdi tako močno iz ust kot prav kuščarju velikanu. Tem kuščarjem je v sedemdesetih letih že grozilo izumrtje, zato je bil lov nanje prepovedan, nato pa je indonezijska vlada ugotovila, da bi bilo mogoče z njimi tudi dobro služiti, in je to območje razglasila za "indonezijski jurski park" ter hotela vse prebivalce preseliti na otok Flores. Prebivalci pa so se uprli in so vztrajali v svojih revnih kočah, a kuščarji so se razmnožili in postajali vedno bolj napadalni. V zadnjih letih je več kakor deset vaščanov postalo žrtev kuščarjev velikanov. Nekoč je bilo na teh dveh otokih približno toliko prebivalcev, kot je danes kuščarjev velikanov, sedaj pa je teh živali trikrat več kakor otočanov. Obiskovalcem otokov se niti ni treba odpraviti v notranjost otokov, saj je mogoče kuščarje velikane videti že v okolici vasi, vaščani pa se praviloma zadržujejo v hišah, pokritih s slamo in postavljenih na visoke kole. Res je, da komodovaranom iz žrel obupno smrdi po razpadajočem mesu, sicer pa so ti kuščarji res lene živali. Ležijo v travi z zaprtimi očmi, če slišijo glasove ali bližajoče korake, pa odprejo oči in vsiljivca pogledajo z ledeno mrzlim pogledom. Vaščani se jim še posebno izogibajo, kadar vidijo, da so kuščarji lačni, saj je takrat iz njihovih žrel slišati tihe, vendar nenavadne glasove. Za otočane je postal položaj toliko bolj nevaren, ker so jim oblasti prepovedale imeti pse. Ti naj ne bi spadali v otoški biotop. Psi so bili za vaščane koristni, saj so jih opozarjali na nevarnost, kuščarji pa so se jih iz neznanega vzroka vedno izogibali. Tudi drugi ukrep za zaščito otočanov je sedaj prepovedan; oblasti rezervata so namreč prepovedale hranjenje kuščarjev. Včasih so jim vaščani metali ostanke hrane, s tem tešili njihovo lakoto, sami pa so si s tem kupili nekaj miru.
Turistov pa ni in ni
Baron Rudolf Reding Biberegg je imel čast, da so ga kot prvega tujega obiskovalca otokov pojedli kuščarji. Nesrečni baron je leta 1974 izginil, medtem ko se je potikal po otoku. Na mestu, kjer so pozneje našli njegovo kamero in s krvjo poškropljena očala, stoji danes bel križ. Od domačinov, ki so končali v žrelu pošasti, pa po pripovedovanju ni ostalo ničesar. Križev niso postavljali, saj so pretežno muslimani, postavljati druga znamenja, da je bil na delu kuščar velikan, pa jim oblast ni dovolila. S tem bi le strašili turiste. Pa saj teh tako ali tako ni, so odgovarjali otočani. Nič ne de, bodo že še prišli, je bil odgovor oblasti.
