Petindvajset let po nesreči v Černobilu je 11. marca tistega leta na japonski obali prišlo do nove velike jedrske nesreče. Tudi ta je pokazala, da se oblasti ob takšnih zadevah praviloma odzovejo neučinkovito, ne glede na to, ali se zgodijo v državi, kot je bila Sovjetska zveza, ali na Japonskem. Tudi fukušimski primer je močno vplival na ves svet.
Bil je petek, 11. marca, ko so se ob 14.46 po krajevnem času tla na Japonskem nenadoma začela tresti. To sicer ni neobičajno za to državo, ki je vajena potresov, toda ta podmorski potres, katerega žarišče je bilo približno 130 kilometrov od severovzhodne obale otoka Honšu, je uničil življenje na tisoče Japoncev.
Z magnitudo 9,1 – kar ga uvršča med najmočnejše potrese, kadar koli izmerjene na Zemlji – je sprožil uničujoči cunami, ki je manj kot uro kasneje dosegel obalo. Valovi, marsikje visoki tudi do 30 metrov, so opustošili celotna mesta in zahtevali več kot 20.000 življenj. Nekaj ur pozneje pa se je naravna prelevila še v jedrsko nesrečo. Voda je zalila jedrsko elektrarno Fukušima-Daiči in onemogočila njen hladilni sistem. Temperatura se je začela dvigovati, dokler ni prišlo do velike nesreče: v naslednjih dneh so sledile tri eksplozije. Na začetku so nesrečo ocenili s stopnjo 4 na lestvici jedrskih dogodkov, šele pozneje pa so jo dvignili na najvišjo, 7. stopnjo.
Napačno reševanje razmer
V prvih urah po nesreči je bilo zaradi negotovega stanja hlajenja reaktorjev reševanje razmer napeto. Lokalne in državne oblasti so se takrat odločile za postopno razširitev evakuacijskih območij, kar je povzročilo precej težav in tudi večkratne selitve prebivalcev.
Prve odredbe o evakuaciji so bile izdane ob 20.50, vendar je to veljalo za vsega 1900 prebivalcev, oddaljenih do dva kilometra. Šele precej kasneje, ob 5.44 naslednjega dne, je bil evakuacijski pas razširjen na deset kilometrov, pozno popoldne pa celo na 20 kilometrov. Pri tem naj bi bila velikost omenjenih območij določena predvsem po presoji uradnikov in ne nujno po priporočilih jedrskih strokovnjakov.
Komunikacija med različnimi ravnmi oblasti je bila razdrobljena. Nemalokrat so lokalne uprave za informacijo o evakuaciji izvedele šele po televizijskih poročilih. Prebivalce so seznanjali po radiu, prek vozil z zvočniki in obiskov na domu. Zaradi prekinjenih telefonskih in radijskih povezav so nekatere občine samostojno sprejemale lastne odločitve, pogosto že pred uradnimi navodili.
Ker so se ukazi večkrat spreminjali in nadgrajevali, so se številni prebivalci preselili večkrat zapored. Kar petina tistih, ki so sprva zapustili najožje območje, je morala zamenjati namestitev več kot šestkrat, preden je končno dosegla območje zunaj 20-kilometrskega evakuacijskega obsega.
Dodatno je bilo šele 15. marca za območje do 30 kilometrov od elektrarne odrejeno navodilo, naj prebivalci ostanejo doma. A številni so se kljub temu odločili, da se zaradi negotovih razmer umaknejo. Država pa je 25. marca v območju do 30 kilometrov nato vendarle izdala priporočilo za prostovoljno evakuacijo.
Stresni pogoji
Samo zaradi stresnih in pogosto neurejenih pogojev evakuacije je umrlo 51 oseb, predvsem starejših, ki so jih v naglici premeščali iz ustanove v ustanovo. Poleg tega je domnevno prišlo do vsaj ene smrti zaradi sevanja – oseba je štiri leta po dogodku zbolela za pljučnim rakom, kar bi lahko bila posledica izpostavljenosti.
Strokovnjaki in javnost si kljub pretečenim letom še naprej prizadevajo ugotoviti vse posledice nesreče in evakuacije.
Petindvajset let po tragediji v Černobilu je bil to torej še en ogromen šok. To ni bila le »neskončna katastrofa za Japonsko«, temveč tudi »prelomnica za ves svet, za Evropo in za Nemčijo«, ki je razkrila, da se lahko zgodi tudi tisto, kar smo imeli za popolnoma nemogoče, je takrat opozorila nemška kanclerka Angela Merkel.
Prav v njeni državi, ki leži skoraj devet tisoč kilometrov od Japonskega otočja, so začutili najgloblje posledice. Dolga leta je Merklova podpirala jedrsko energijo, vendar je po tem dogodku kanclerka zelo hitro spremenila svoje stališče. Tri dni po nesreči je njena vlada sprejela moratorij na jedrsko energijo, nato pa še odločitev, da pospeši zapiranje jedrskih elektrarn. Odločitev je bila nenadna in nepričakovana, vendar je – kot znamenje, da se je ljudi znova polotil strah pred jedrsko energijo – uživala široko podporo. Novi zakon je bil tistega junija sprejet z veliko večino.
Fukušimska nesreča je pomenila začetek, kot pravijo nekateri, črnega desetletja za jedrsko energijo. Ne le v Nemčiji. V Franciji, ki velja za državo z največ jedrskimi reaktorji na svetu (vseh je več kot 50), tragedija ni povzročila tako drastičnega preobrata. Kljub temu je številne politike spodbudila k temu, da so začeli izraziteje upoštevati naraščajoče skrbi dela javnosti. Če so bile desetletja praktično le zelene stranke tiste, ki so se upale odkrito postaviti po robu jedrski energiji, so po treh mesecih od nesreče v Fukušimi tudi drugi politiki izjavili, da je opustitev jedrske energije cilj, ki bi ga morali imeti v mislih, saj gre za izjemno nevarno energijo.
Manj novih gradenj reaktorjev
Dvomi glede jedrske energije pa niso vzniknili le v Evropi. Po vsem svetu se je močno zmanjšalo število novih gradenj reaktorjev, tudi na Kitajskem, ki je bila sicer ena glavnih glede rasti uporabe jedrske energije. Vzrok za ta prelom niso bili le strahovi, temveč tudi prenovljene varnostne zahteve po nesreči na Japonskem, ki so povišale stroške proizvodnje in odvrnile številne države od naložb v jedrski sektor. Medtem so se na drugi strani začele vztrajno uveljavljati obnovljive energije, ki so bile nekoč pogosto tarča posmeha, čeprav so okoljsko bolj prijazne. Z izboljševanjem učinkovitosti in zniževanjem stroškov so postale verodostojna alternativa.
Fukušima je prelomnica v dojemanju podnebne nevtralnosti. To je bil trenutek, ko je jedrska energija izgubila tekmo z vetrno in sončno energijo. V primerjavi z obnovljivimi viri, ki so v zadnjem desetletju doživeli spektakularno rast, je začela zaostajati. Na Kitajskem denimo vetrna energija danes proizvede dvakrat več elektrike kot jedrska energija. Ostajajo sicer različni lobiji, ki zaradi zaslužka in drugih okoliščin še naprej zagovarjajo jedrsko energijo, toda vselej so takšna prizadevanja obsojena na propad, če ni iskrenosti do javnosti.
Posledice fukušimske nesreče pa niso vplivale le na jedrsko industrijo. Nemčija je z odločitvijo o pospešenem zapiranju elektrarn znova opozorila na to, da imajo energetska vprašanja ključno vlogo v mednarodnih odnosih in da geopolitika pri tem ni nikoli daleč. Najbolj kritični do nemškega odklona od jedrske energije menijo, da je ta poteza postavila državo v odvisnost od Rusije, kar kot nekakšen davek ta država plačuje še danes. Poleg intenzivnega razvoja obnovljivih virov se je Nemčija takrat še bolj zanesla na uvoz plina, zlasti iz Rusije prek podjetja Gazprom. Ko pa se je začela vojna v Ukrajini, je Nemčija od Rusije prejemala le še polovico vsega uvoženega plina.
Oblike odvisnosti
Nemčija se je tako morda res ujela v zanko, vendar to velja tudi za države, ki jedrske energije niso opustile. Tik pred konfliktom v Ukrajini je Evropska unija od Rusije uvažala 30 odstotkov surove nafte, 40 odstotkov rafiniranih naftnih derivatov in 40 odstotkov zemeljskega plina. Po ruski agresiji je začela iskati alternativne vire in se obrnila na ZDA, ki zdaj zagotavljajo skoraj polovico njenih uvozov utekočinjenega zemeljskega plina, ki pa je med drugim precej dražji. Toda s tem je le zamenjala eno obliko odvisnosti z drugo, kar tudi ni preveč spodbudno, še posebej zdaj, ko se je Donald Trump vrnil v Belo hišo. Evropa je tako danes edina velika sila brez obsežnih energetskih virov. V vedno bolj nestabilnem svetu, kjer se boj za vire zaostruje, postaja energetska enačba za Evropo čedalje zahtevnejša.
Ker morajo Evropejci, če želijo omejiti podnebne spremembe, korak za korakom opuščati fosilna goriva (predvsem nafto pa tudi plin), se lahko postopoma osvobodijo tudi usodne odvisnosti od držav, ki te vire izvažajo. Evropska unija danes uvozi 96 odstotkov nafte od drugod.
Več kot trinajst let po nesreči v Fukušimi in tri leta po izbruhu vojne v Ukrajini je postalo jasno, da se mora Evropa spremeniti – tako da več vlaga v zelene vire, ki jih ima sama na voljo, drugi način pa je zmanjševanje porabe. Tretje poti ni.
